sreda, maj 19, 2010

Pod mrzel moker kamen...

_

Včasih me preprosto prime da bi ušla, izstopila, potegnila zasilno zavoro, izgovorila vse kletvice tega sveta, se zavlekla nekam, pod svoj "mrzel kamen", si dala na glavo mokro gazo, se potopila 100 metrov pod vodo ali pa preprosto kupila čredo ovac in kočo na neki planini in se šla zbujat s soncem.
Ne da se mi, na vsake toliko časa se mi ne da več! In vsakič znova sem še kako hvaležna za tisto peščico normalnih, ki me obkrožajo, tistih, ki vsak dan znova dokazujejo, da še obstajajo taki, ki čutijo, ki niso zavistni, preračunljivi, zahrbtni, goljufivi, tisti, ki so sicer mestoma morda preveč naivni, njihova dejanja morda mejijo na čudaštva, tisti, ki so takšni kot so in se ne trudijo dajati drugačnega vtisa.
Kako zelo prikladno za življenje bi bilo, ko bi ne bila črnogleda, ko bi le imela vero v ljudi, ampak mi preprosto ne uspeva več. "Misliti pozitivno" je zaprašena mantra, v katero naj zaradi mene verjamejo v oranžno opravljene bosonoge tetke in strici s štrenastimi lasmi. Če razmišljam pozitivno, mi to en drek pomaga in svet zaradi tega ne bo nič lepši. Pobralo nas bo od egoizma in pohlepa - ne glede na to kako pozitivno mislimo - še vedno in zmerom bolj namreč trdim, da sta to največji in najhujši bolezni današnjega časa.
In takole človek zvečer pride domov, zaklene vrata, globoko zavzdihne, izreče en glasen "Past tense" in se gre "svoj svet". Le-ta ima več kot 24 ur in v njem ni prostora za stiskaške strice, ki se cenkajo za 30 eurov in pričakujejo, da jim kriješ stroške popravila strehe in zavarovanje za njihovo luknjo v kateri ne živiš več, pa za ignorantskega peka iz čefurske pekarne, ki ne zna šteti do pet niti ne loči soli od moke, ni prostora za ljudi ki sprašujejo reči, ki se jih ne tičejo, niti ne za tiste, ki ti na vsak način skušajo dopovedati, da je pa najbolj prav ravno tako kot oni mislijo. Vedno bolj ugotavljam, da se velika večina ljudi odziva le še na grožnje, da lepa beseda ali pogovor ne pomagajo kaj dosti, da moraš, takoj ko drugi pokaže zobe, ti pokazati nož. Take igre mi niso všeč in nikakor ne želim biti del njih. Po drugi strani sem pa spet človek s preveč pokončno hrbtenico, da bi dopustila, da mi jo kdor koli le za milimeter ukrivi. In danes busim svoj nož...
Zadnjič mi je prijateljica pripovedovala o znanki, ki menda, precej prekmalu glede na njena leta, kaže znake zgodnje menopavze. Le-ta se med drugim manifestira kot ljudomrzništvo. Ob tem je moja prijateljica ugotovila, da ima najverjetneje tudi ona znake zgodnje menopavze, sama pa ugotavljam enako. Če bo šlo tako naprej, bom čez leta končala za kako pečjo, odeta v kvačkan plet, z očali z debelimi okvirji na nosu, družbo pa mi bo delalo ducat mačk. Najbrž me bodo proglasili za noro: "Ubogo ženšče!"bodo rekli in bežali stran. Vsaj upam da bodo bežali, samota me namreč strašansko in vedno bolj veseli!

Hm, danes najbrž res ni moj dan. Najprej sem si naredila skodelico čudnega vanilijevega kapučina, ki se je po naključju znašel tam v omari. Wanna be artifišl vanilijev okus ni bil ničemur podoben, zato sem ga brez pomisleka zlila stran in si skuhala čaj, v katerega sem ulila skisano mleko. Sledi tretji poizkus: čaj z vodenkastim alpskim mlekom - bolje kot nič. Ja, življenje definitivno ni orehova potica! Včasih je čaj s skisanim mlekom...

17 komentarjev:

Ruth Podgornik Reš pravi ...

Ejej,
saj veš, jutri bo bolje,
zagotovo!!!
Drži se :)
Objem ...

helenarakinzog pravi ...

ne bom ugovarjala. tudi moje razočaranje nad ljudmi v zadnjih letih dosega vrhunce. in včasih je slabše in potem še slabše. in potem si narediš čaj s kisanim mlekom, malo počakaš, in pomisliš, da je čaj s kisanim mlekom vseeno boljši kot nič čaja.
včasih vsaj to pomaga.
držim pesti, da ti jutri prekriža pot kaj lep(š)ega

Nihljaj pravi ...

Jaz (in moje izkušnje) pa mislim, da niso ljudje kot taki nič krivi. So slabi ljudje, so ljudje, ki se jim godi to in ono, ampak če je človek sam zase zadovoljen v sebi, lahko najde mir tudi, ko gre v pekarno in tam doživi jutranji pretres številka ena. So dnevi, ko se ti zdi, da gre vse narobe in da vsi samo jemljejo, zahtevajo in se gonijo po svoje, po drugi strani pa slednje pogosto opaziš vsak dan, ker svet pač niso nebesa, a si zaradi lastnega notranjega miru bolj odporen na to, kar vidiš. Že tako nezadovoljen človek (najpogosteje zaradi sebe samega in ne drugih!) pa nerga in se pritožuje nad ljudmi, ki so obupa vredni ... In včasih je zato nadvse fino, če si lahko priznaš to in ono in pogledaš sebi v oči in si rečeš: 'Kurc, kriva sem sama, jezna sem na svet, ker sem jezna nase, drugi mi grejo na živce, ker grem na živce sama sebi,' in mogoče se ti zasveti žarnica zagona za nego svoje duše :)

Na srečo imamo izbiro - ali se bomo celi lajf ukvarjali z drugimi, ki so kao slabši, nesposobni, sitni, neprijazni itd. ali pa se potrudiš in najdeš svoj oblaček lepega in se trudiš za dosego slednjega. Že to, da dosežeš svoj oblaček lepega, ti lahko vzame toliko energije in časa, da drugih nesposobnežev in neprijaznežev še opaziš ne.

Pač zagovarjam to, da bi se ljudje morali vsak dan bolj ukvarjati sami s sabo in svojim resničnim počutjem in ne z drugimi. Ker slab dan najpogosteje nastane zaradi nas samih in našega dojemanja drugih, ne pa zaradi drugih kot takih.

Kameleonka pravi ...

Ruth, hvala! :)
Helena, najboljši je čaj brez skisanega mleka - čaj popiješ, mleko zliješ proč. ;)
Nihljaj, se strinjam, v osnovi je veliko odvisno od počutja in stanja v kakršnem si ti, ki dojemaš, ampak je tako da pač ne moreš vedno vsega vzeti za dobro. Slab dan včasih nastane tudi zato, ker te nekdo navsezgodaj po krivici napizdi in nate zlije vso gnojnico tega sveta. Takrat ti oblaček lepega ne pomaga kaj dosti. :)

adj. pravi ...

ljudomrzneži vseh dežel, združite se!

akvarij pravi ...

Veš kaj, Kameleonka, danes si natančno zapisala vse moje misli včerajšnjega dne.
Pa je bil potem vseeno tudi današnji dan enak včerajšnjemu.
Morda je kaj čudnega v zraku... ne, pa ni, le nekateri te znajo tako lepo pomanjšat, užalit, potunkat...

matilda pravi ...

Po 40em bo vse drugače, lajf se skristalizira. Če dobiš dete, se narava skrbi obrne in tisega mujota niti ne opaziš, če ne pa poskrbi selektivni spomin ali hormon Valkira, da Mujotu z nasmeškom v njegovem jeziku poveš svoje najgloblje misli o njemu /velja tudi za strica z luknjo in ostale srčke/ ali pa končaš v ambulanti, depra, fuldepra in hopss miniinvalidska penzija. /neugodno/. Moj moto je Mentalna selekcija, leta prakse sicer. Da ne omenjam da stara ženščeta z mačkami in kvačkanimi pelerincami niso več to, kar so bile. Poglej mene. Sploh pa je kvačkanje šik;)

Kameleonka pravi ...

Akvarij, bi bila bolj vesela če ne bi bile to tudi tvoje misli. :) ja, nekaj je v zraku, definitivno.
Matilda, zdaj sem pa čisto pomirjena... :)

Tanja pravi ...

Heeeej!!!!! Jaz sem za kočo na planini in trop ovac!!!
En veeeelik objem :)
lp Tanja

Avena pravi ...

Hm, hvala ti za ta zapis. Me tolaži misel, da nas je več takih "čudakov"...

Kameleonka pravi ...

Tanja, boš prišla na obisk na pwanino?! ;)
Avena, poleg tega da sem čudak, bom najbrž postala še alkoholik, pravkar si grem eno pivo odpret, včasih je alkohol edino kar pomaga. Pa kdaj bo že konec tega preklemanega tedna?!

Tanja pravi ...

Vanja, jaz bom kar sosednjo kočo najela :)

Kameleonka pravi ...

Haha, odlično!

matilda pravi ...

Na planini ali svetilniku je dolgčas..sploh za mestne bejbe..

Kameleonka pravi ...

Matilda, meni ni nikoli in nikjer dolgčas. :)

matilda pravi ...

Okeeej...ampak tam so le ovčke, pa travca, pa oblački, pa ovčke, pa močnik, pa ovčke. Nič bebčkov, nič zoprnežov, nič hitenja, nič rokov, nič čakulanja, nič posedanja v parku, nič kofetkanja, ponavljam, nič neartikuliranih prodajalk, nič...vsak dan pa obračanje sirnih kolutov. Aja, čez vikend pridejo turisti po sir in sveži zrak:) Nebesa so dolgočasna. Ah, ali pa sem samo jaz;D

Kameleonka pravi ...

Eh, saj si človek malo prilagodi, ni nujno da je vse tako zelo tradicionalno... :)