Trojke

_

Do teka sem od nekdaj imela nekakšen love-hate odnos. Ali me je potegnilo, pa sem tekla celo poletno sezono tja do konca oktobra ali pa sem se slilila vsakič posebej in vedno, še preden sem se podala tečt, komaj čakala da bo minilo, da bom že enkrat nazaj in lahko naprej ždela na kavču/za pisalno mizo ali kjerkoli že... Letos mi tek enostavno paše. Pred dobrim mesecem sem se neko jutro (po večernem prenajedanju) zbudila, obula superge in šla tečt. In od takrat naprej tako vsak drugi dan. Tekmovalnih športov ne maram in tudi tek mi ne pomeni tekmovanja. Morda le dokazovanje sama sebi koliko zmorem, več ne. Ne tečem na čas, časovne omejitve me, ne samo pri teku temveč pri vseh rečeh, ki jih počnem, neznansko frustrirajo.
Na trojke sem se prijavila iz čistega firbca - sanjalo se mi ni kaj pomeni preteči 12 kilometrov, niti mi ni bilo čisto jasno ali bom to zmogla ali pač ne - konec koncev pa to niti ni tako malo, sploh za nekoga, ki načeloma spada med ležerneže, kateri se kričevito oprijemljejo domačega kavča in večino časa sanjajo o dobri papici.
Na štartu, so nekateri razlagali, da čutijo adrenalin, meni se kaj takega ni zgodilo. Pa je bila moja prva tekma, ko bi morala ja biti naspidirana. Nič. Pa smo šli... Kakopak, prvi kilometer po Poljanski sem čutila le svoje težke noge, obenem pa mi je v glavi odzvanjalo: "kaj mi je tega treba?!". Potem pa tečeš, tečeš, dež nežno prši in hladi, noge so vedno lažje, počasi najdeš tempo z ostalima sotekačema (od katerih eden teče prvič v življenju - če odštejemo četrtkov "trening" na 7 km), malo opazuješ ljudi, okolico, klepetaš in kar naenkrat smo bili v Štepanjcu, nato v Hrušici, kjer se je precej poznalo, da je malo bolj "ruralno" okolje - ob cesti je bilo namreč vse polno glasnih navijačev z vzpodbudnimi besedami, v neki hiši je družina ob oknu priredila pravi mali "koncert" - otrok je bobnal s paličkami, mama ropotala z ropotuljami, ata pa ne vem več kaj je počel. Hrib na Golovec smo premagovali s hitro hojo, na vrhu se, je kot oaza sredi puščave, prikazala "okrepčevalnica", kjer smo se nabasali s čokolado, sadjem, napili vode in energijskih napitkov. Nekdo je rekel: "Samo še 5." "Kaj, samo?!" smo planili vsi v en glas - precej neverjetno se je slišalo. Potem še malo teka po ravnem, po na sveže opranem gozdu, nato le še navzdol, pa čez Prule, po Krakovskem nasipu, Bregu, malo pred Zlato ladijco nas je zagrabil adrenalin - prehitevali smo vse pred seboj in se pripodili v cilj pred mestno hišo. Tako.
Neverjetno, kako je čas hitro minil! Občutek po teku je fenomenalen, se pa mestoma spreminja - v enem trenutku čutiš kot da si breztežen, v naslednjem te pa kar vleče k tlom. Princip teka trojk mi je neznansko všeč - to, da trije ljudje delujejo kot ekipa, da uglašeno tečejo, da je neka skupinska energija, to zelo veliko šteje. Vsi trije smo bili na trojkah prvič (na kakršni koli tekmi sploh) in vsi smo preprosto navdušeni - ne more biti drugače!