Nedeljske razvade: rabarbarina pita!

_

Tole je zame še vedno ena najboljših pit kar sem jih kdajkoli jedla (in naredila). Recept je sestavljen iz treh različnih receptov - spodnje krhko testo je klasika 3:2:1, nadev je vzet iz neke stare kuharske revije, drobtinice za posip pa iz recepta Jamieja Oliverja.

Krhko testo 1:2:3:
300g moke (ponavadi vzamem kar pirino polnozrnato)
200g masla
100g sladkorja
1 jajce

Nadev:
500 g skute
3 jajca
1 zavitek praška za vanilijev puding
120g sladkorja
soke ene limone
sadje (v tem primeru rabarbara - surova, narezana na kose)

Drobljenec:
150g moke
100g masla
100g sladkorja
50g sesekljani mandljev
(sama količine za drobljenec prepolovim, saj pečem v okroglem tortnem modelu, pa bi bilo, v primeru da bi vzela navedene količine, drobljenca preveč)

Testo razporedite po modelu (ni treba nič valjati, se da s prsti oblikovati) in ga ob straneh privihate ter prešpikate z vilico. Na testo vlijete skutino maso, na vrh naložite rabarbaro in vse skupaj posujete z drobljencem. Pečete na 180 stopinj celzija, približno 45 minut. Simpl, ne?!

Spet...

_

Spet cvetijo moje najljubše. Nikoli se jih ne naveličam in vsako leto znova razmišljam o tem, kako bi v roke vzela škarje za rezanje žice in šla delat luknje v ograjene vrtove s potonkami. Pri sosedu je namreč vse slajše...

Ta lipa pot

_

Od nekdaj me je zanimalo kako izgleda ta pozabljena dežela, kjer živijo zverinice, Grdina in Rusica, pa tri botre lisičice, katere se ob večerih, rahlo opite, s šestmetrskimi avtomobili prevažajo po ovinkastih rezijanskih klancih. Zdaj vem. Vem tudi kako izgleda, če pretečeš celo Ta lipo pot. Pot je res lipa, kakor je bil lip tudi današnji tekaški dan.

Danes pri nas kuhamo po tajsko!

_

Priprave na tole sobotno kuharsko srečanje so bile sila zahtevne: ne samo, da se je moralo osem ljudi časovno uskladiti, še vse sestavine je bilo treba nabrati na kup, kar res ni bil mačji kašelj. Naslednji problem je bil, kako se bo takšna masa ljudi razporedila po kuhinji, ki meri dobrih šest kvadratnih metrov. Ker nam je naša tajska učiteljica že takoj ob prihodu sporočila, da ima za kuho na razpolago le dobri dve uri časa, ni bilo časa za jutranjo kavico ter pecivo, temveč je bilo potrebno kaj hitro zavihati rokave in se lotiti priprave. Povsem usklajeno, brez da bi se karkoli dogovarjali, smo si razdelili vloge: dve osebi sta nase prevzeli vlogo foto dokumentatorjev, ena izmed njiju še vlogo zapisnikarice, trije so rezali zelenjavo, dve sva bili "deklici za vse".

Tale žulj nikakor ni pridelek razvajene ročice, kje pa! Tole je namreč delovna ročica, ki je, poleg tega da v prostem času rada rokuje s stroji, vajena dela s kuhinjskim orodjem in rokovanja s hrano, ampak tajska hrana je pač tajska hrana in zelenjavo je potrebno narezati s filigransko natančnostjo. Seveda smo delo vzeli sila resno, odtod tudi žulj na prijateljičini roki. In obenem tudi dokaz, da je bila res na kuharskem tečaju, če že dec ni dobil hrane v pokušino. Tako je, vsi ki so ostali doma, so zaman čakali na pošiljko, sama pa sem preveč optimistično s sabo vzela plastične posode za ostanke. Vsega kar je ostalo, je bilo komaj za vzorec. Kuhali smo massaman curry, ribo po tajsko z ingverjem ter springrollse. Ne sprašujte me po sestavinah in postopkih, ker se bilo vsega skupaj preveč da bi človek lahko sledil, saj je bilo treba biti na vseh koncih naenkrat, vse se je namreč odvijalo z bliskovito hitrostjo. Bo pa naša "zapisnikarica" vse dokumentirala in če bodo želje, v bližnji prihodnosti tudi kaj objavim. No ja, edino za springrollse vam lahko povem recept, saj je čisto simpel.

V springrollse smo nabasali rdečo ter zeleno papriko, korenje ter rdečo čebulo. Vse skupaj je potrebno narezati na približno 4mm kockice, premešati in posoliti. Nato vzamemo rižev papir, v enega izmed kotov damo žlico nadeva, zarolamo, spodvihamo robove, na koncu zlepimo skupaj, tako, da testo malo namažemo z vodo in spojimo. Ocvremo jih v sončničnem olju, na srednji temperaturi. Serviramo jih v kombinaciji s sweet chili sauceom, v katerega jih potem pomakamo.

Smo bili kaj hitri pri zvijanju, naša učiteljica nas je pohvalila. Edino na kar morate paziti je, da jih zavijete precej na trdo. Z malo vaje gre zlahka!

Zanimiv mi je bil njihov način priprave ribe. File ostriža smo položili v razbeljeno olje in pekli na (za moje pojme) kar visokem ognju, toliko časa, da bi sama ribo že zdavnaj obrnila. Ampak ne! Dokler riba močno cvrči "pkk pkk pkk", se jo ne sme obrniti, ko pa dela "pk pk", takrat je čas da se jo obrne. Se pravi, pri tajski kuhinji nista bistveni le barva in oblika, temveč ima veliko vlogo tudi zvok! Zelenjavo smo popekli posebej. Mi je všeč ta način priprave in se ga bom, ko bo naslednjič na vrsti riba, tudi lotila.

Tale brbotajoča jed v vijolično-oranžni je massaman curry, ki je naravnost božanski. Če ste ljubitelj curryev ter okusa in vonja po kokosu, potem se morate nujno lotiti priprave massaman currya!

Evole, harmonija barv, ki je definitivno vredna tudi kakšnega žulja na prstu!

Ter springrollsi, ki so točno taki kot morajo biti!


Pa ne-tajska sladica za konec. To je tisto, kar je bilo pravzaprav namenjeno za k jutranji kavi, pa za konzumiranje preprosto ni bilo časa. Se mi zdi kot da sem še vedno sita. Čeprav... Neee, še eno porcijo, prosim!

Blagi junk

_

Res je, že dolgo se nismo pogovarjali o hrani. Na tale pozabljeni recept sem se spomnila pred nedavnim, ko se mi je v omari valjal fižol (nisem ravno fižolarka po fuši), pa ga je bilo treba porabiti.
Da je lahko govora o hitri hrani, moramo predpostaviti, da je fižol že kuhan, se pravi, da lepo stoji v piskru v hladilniku in čaka da pridemo lačni iz službe in si zaželimo enega hitrega obroka.
Ko sem bila majhna, je naš foter (ki je po duši fižolar - tu je jabolko padlo precej daleč od drevesa) redno pekel/pražil fižol na zaseki ali ocvirkih, na to je potem ubil jajce. Sama ne uporabljam zaseke in ocvirkov (jih pa nadvse rada jem kadar kdo pripravi kakšno jed, ki vsebuje te mastne pregrehe, to pa), zato fižol prepražim kar na olju. Ampak vas moram opozoriti, da le-ta, če je prepražen na olju, nikdar ne zadobi tako lepe in hrustljave skorijce kot bi jo, če bi ga popekli na živalski maščobi. Kakorkoli, sama naredim tak bolj blag junk food, vi pa ga lahko naredite na ocvirkih, lahko zraven popečete tudi panceto, to bo še bolj zveličavno in pregrešno.
No, tole na sliki je nastalo po principu "hudo lačna & nujno je treba pospraviti po hladilniku), zato poleg fižola in jajca vsebuje še por in peteršilj.
Fižol in na koleščke narezan por popečete na oljčnem olju, noter fliknete malo currya, na to ubijete jajce, zapečete, zavalite na krožnik (tako da se jajce obrne in malo razlije po fižolu (ni pa nujno), posujete s peteršiljem in nasitno hitro kosilo je tu!
Original recept sicer vsebuje le živalsko maščobo, fižol in jajce.

Sledi: poročilo iz tečaja tajske kuhinje!

Pod mrzel moker kamen...

_

Včasih me preprosto prime da bi ušla, izstopila, potegnila zasilno zavoro, izgovorila vse kletvice tega sveta, se zavlekla nekam, pod svoj "mrzel kamen", si dala na glavo mokro gazo, se potopila 100 metrov pod vodo ali pa preprosto kupila čredo ovac in kočo na neki planini in se šla zbujat s soncem.
Ne da se mi, na vsake toliko časa se mi ne da več! In vsakič znova sem še kako hvaležna za tisto peščico normalnih, ki me obkrožajo, tistih, ki vsak dan znova dokazujejo, da še obstajajo taki, ki čutijo, ki niso zavistni, preračunljivi, zahrbtni, goljufivi, tisti, ki so sicer mestoma morda preveč naivni, njihova dejanja morda mejijo na čudaštva, tisti, ki so takšni kot so in se ne trudijo dajati drugačnega vtisa.
Kako zelo prikladno za življenje bi bilo, ko bi ne bila črnogleda, ko bi le imela vero v ljudi, ampak mi preprosto ne uspeva več. "Misliti pozitivno" je zaprašena mantra, v katero naj zaradi mene verjamejo v oranžno opravljene bosonoge tetke in strici s štrenastimi lasmi. Če razmišljam pozitivno, mi to en drek pomaga in svet zaradi tega ne bo nič lepši. Pobralo nas bo od egoizma in pohlepa - ne glede na to kako pozitivno mislimo - še vedno in zmerom bolj namreč trdim, da sta to največji in najhujši bolezni današnjega časa.
In takole človek zvečer pride domov, zaklene vrata, globoko zavzdihne, izreče en glasen "Past tense" in se gre "svoj svet". Le-ta ima več kot 24 ur in v njem ni prostora za stiskaške strice, ki se cenkajo za 30 eurov in pričakujejo, da jim kriješ stroške popravila strehe in zavarovanje za njihovo luknjo v kateri ne živiš več, pa za ignorantskega peka iz čefurske pekarne, ki ne zna šteti do pet niti ne loči soli od moke, ni prostora za ljudi ki sprašujejo reči, ki se jih ne tičejo, niti ne za tiste, ki ti na vsak način skušajo dopovedati, da je pa najbolj prav ravno tako kot oni mislijo. Vedno bolj ugotavljam, da se velika večina ljudi odziva le še na grožnje, da lepa beseda ali pogovor ne pomagajo kaj dosti, da moraš, takoj ko drugi pokaže zobe, ti pokazati nož. Take igre mi niso všeč in nikakor ne želim biti del njih. Po drugi strani sem pa spet človek s preveč pokončno hrbtenico, da bi dopustila, da mi jo kdor koli le za milimeter ukrivi. In danes busim svoj nož...
Zadnjič mi je prijateljica pripovedovala o znanki, ki menda, precej prekmalu glede na njena leta, kaže znake zgodnje menopavze. Le-ta se med drugim manifestira kot ljudomrzništvo. Ob tem je moja prijateljica ugotovila, da ima najverjetneje tudi ona znake zgodnje menopavze, sama pa ugotavljam enako. Če bo šlo tako naprej, bom čez leta končala za kako pečjo, odeta v kvačkan plet, z očali z debelimi okvirji na nosu, družbo pa mi bo delalo ducat mačk. Najbrž me bodo proglasili za noro: "Ubogo ženšče!"bodo rekli in bežali stran. Vsaj upam da bodo bežali, samota me namreč strašansko in vedno bolj veseli!

Hm, danes najbrž res ni moj dan. Najprej sem si naredila skodelico čudnega vanilijevega kapučina, ki se je po naključju znašel tam v omari. Wanna be artifišl vanilijev okus ni bil ničemur podoben, zato sem ga brez pomisleka zlila stran in si skuhala čaj, v katerega sem ulila skisano mleko. Sledi tretji poizkus: čaj z vodenkastim alpskim mlekom - bolje kot nič. Ja, življenje definitivno ni orehova potica! Včasih je čaj s skisanim mlekom...

Artmarket, ki ni Artmarket

_

Maj je fin mesec - vse ozeleni, dnevi so že lepo dolgi in kar je najvažnejše: zamenjamo garderobo. No ja... Ni vsak maj maju podoben in tale letošnji ni prav za nobeno rabo. Že prejšnji vikend je bil aprilsko deževen, zdaj je za povrhu vsega nastopil še sibirski mraz! Dan, ko bi človek najraje ostal v varnem zavetju postelje, ampak ni kaj, na nožice je bilo treba navleči gumijaste škornje in vzeti pod pod noge, hladilnik je bil prazen, pa še z babami smo bile zmenjene za tolažilno kavo, saj je Anin Artmarket, na katerem sva jo imeli z Nino namen obiskati, odpadel.

Tako, pa sem bogatejša za novo kozmetično torbico in nekaj prekrasnih bedžev iz Ninine nove kolecije! Anine torbičke lahko, od naslednje sobote naprej (če ne bo deževalo seveda), kupite na Artmarketu, bedži bodo pa kmalu na voljo pri Leni Nini.

Sledil je sprehod po črkah. Zelo všečna knjigarniška tla (pri Kresu), moram reči! Na polici pa sem našla eno svojih ljubših iz davnih dni: Zrcalce. Poznate?

Na poti proti domu sem se ustavila v novem parku v Župančičevi jami. Všeč mi je, da je v zadnjem času v Ljubljani malo več poudarka na ureditvi javnih površin in s tem v povezavi mestnem pohištvu, pa ne le v strogem centru. Takihle malih prijetnih parkcev, kamor človek lahko pride knjigo brat ali pa mulce privleče na igrala, je še vedno premalo.

Prav fajn si bo na kako poletno popoldne dan vzeti čas, se usesti v eno izmed knjig in brat knjigo. Kako bo šele krasno ko se drevje malo obraste in bo v knjižnem gaju senca!

Mi pa ni čisto jasen koncept izbire luči - kot da se ne bi mogli odločit katere bodo izbrali, pa so dali ene sodobne in ene wanna be starinske. Minus!

Pojasnilo - pogoj

_


Domnevam, da dosedanja najemnica ni bila iz poštene družine.

Trojke

_

Do teka sem od nekdaj imela nekakšen love-hate odnos. Ali me je potegnilo, pa sem tekla celo poletno sezono tja do konca oktobra ali pa sem se slilila vsakič posebej in vedno, še preden sem se podala tečt, komaj čakala da bo minilo, da bom že enkrat nazaj in lahko naprej ždela na kavču/za pisalno mizo ali kjerkoli že... Letos mi tek enostavno paše. Pred dobrim mesecem sem se neko jutro (po večernem prenajedanju) zbudila, obula superge in šla tečt. In od takrat naprej tako vsak drugi dan. Tekmovalnih športov ne maram in tudi tek mi ne pomeni tekmovanja. Morda le dokazovanje sama sebi koliko zmorem, več ne. Ne tečem na čas, časovne omejitve me, ne samo pri teku temveč pri vseh rečeh, ki jih počnem, neznansko frustrirajo.
Na trojke sem se prijavila iz čistega firbca - sanjalo se mi ni kaj pomeni preteči 12 kilometrov, niti mi ni bilo čisto jasno ali bom to zmogla ali pač ne - konec koncev pa to niti ni tako malo, sploh za nekoga, ki načeloma spada med ležerneže, kateri se kričevito oprijemljejo domačega kavča in večino časa sanjajo o dobri papici.
Na štartu, so nekateri razlagali, da čutijo adrenalin, meni se kaj takega ni zgodilo. Pa je bila moja prva tekma, ko bi morala ja biti naspidirana. Nič. Pa smo šli... Kakopak, prvi kilometer po Poljanski sem čutila le svoje težke noge, obenem pa mi je v glavi odzvanjalo: "kaj mi je tega treba?!". Potem pa tečeš, tečeš, dež nežno prši in hladi, noge so vedno lažje, počasi najdeš tempo z ostalima sotekačema (od katerih eden teče prvič v življenju - če odštejemo četrtkov "trening" na 7 km), malo opazuješ ljudi, okolico, klepetaš in kar naenkrat smo bili v Štepanjcu, nato v Hrušici, kjer se je precej poznalo, da je malo bolj "ruralno" okolje - ob cesti je bilo namreč vse polno glasnih navijačev z vzpodbudnimi besedami, v neki hiši je družina ob oknu priredila pravi mali "koncert" - otrok je bobnal s paličkami, mama ropotala z ropotuljami, ata pa ne vem več kaj je počel. Hrib na Golovec smo premagovali s hitro hojo, na vrhu se, je kot oaza sredi puščave, prikazala "okrepčevalnica", kjer smo se nabasali s čokolado, sadjem, napili vode in energijskih napitkov. Nekdo je rekel: "Samo še 5." "Kaj, samo?!" smo planili vsi v en glas - precej neverjetno se je slišalo. Potem še malo teka po ravnem, po na sveže opranem gozdu, nato le še navzdol, pa čez Prule, po Krakovskem nasipu, Bregu, malo pred Zlato ladijco nas je zagrabil adrenalin - prehitevali smo vse pred seboj in se pripodili v cilj pred mestno hišo. Tako.
Neverjetno, kako je čas hitro minil! Občutek po teku je fenomenalen, se pa mestoma spreminja - v enem trenutku čutiš kot da si breztežen, v naslednjem te pa kar vleče k tlom. Princip teka trojk mi je neznansko všeč - to, da trije ljudje delujejo kot ekipa, da uglašeno tečejo, da je neka skupinska energija, to zelo veliko šteje. Vsi trije smo bili na trojkah prvič (na kakršni koli tekmi sploh) in vsi smo preprosto navdušeni - ne more biti drugače!

Trd oreh

_

Ja, selitev je trd oreh. Trikrat v enem letu je več kot dovolj! Kolikor je po eni strani naporno, je po drugi spet zabavno, zanimivo in fajn. Sploh če gre človek na bolje. Kaj je bolje? Bolje je, da nikogar ne slišiš: ne od zgoraj, ne od spodaj, ne z leve niti z desne. Večja okna in posledično bolj svetlo stanovanje, večja kuhinja (ki je obenem manjša - ne sprašujte zakaj), več omar, večja kopalnica - večje ogledalo na steni, napa na daljinsko upravljanje - ki je btw najbolj butaste reč, kar sem jih kdajkoli videla: človek mora namreč stopiti na pult, da jo aktivira (predvidevam, da najbrž ni že od nekdaj taka). Ampak v principu ne razumem zakaj bi nekdo imel napo na daljinsko upravljanje, saj če ležiš na kavču, potem ne dviguješ pokrovke, ne daješ na več ali manj, zatorej je napa lahko prižgana na konstantni jakosti. No ja, morda ima kljub vsemu kakšno uporabno lastnost katero bom morda, z večkratim stopanjem in izstopanjem s pulta, sčasoma odkrila.
Prvi gostje so se izkazali za sila uporabne, saj so, ob plezanju na pult in iz njega, na zgornji polici odkrili mastne fleke, ki so ostali od prejšnjih najemnikov ter le-te pomili. Še si želim takih gostov - takih, ki pridejo in malo pomijejo. Premalo je tega - gostje ponavadi ne premorejo prav nič empatije do na novo vseljenih! Sedijo za mizo in se pustijo pedenat kot da bi bili na ohcet povabljeni - le redki vzamejo v roke razmaščevalec in cunjo ter se podajo v boj z umazanjo na najvišjo polico.
Tudi prijateljica najemodajalka se je zelo izkazala: navsezgodaj zjutraj me je na mobilniku čakalo obvestilo naj se čimprej zglasim v lokalu čez cesto, kjer sem bila nato deležna kratkih inštrukcij o lokalni sceni. Izvedela sem kje ja in kje ne kupovati, kje te nategnejo z gnilim sadjem, koliko je v bližini kemičnih čistilnic ter katera izmed njih obratuje 24 ur ter razne take reči.
Glede na to, da danes najverjetneje ni več pričakovati kakršnih koli gostov, ki bi v roke prijeli cunjo in pospravili mizo, je najbolje, da na tem mestu zaključim s tole rahlo dolgočasno štorijo in se posvetim orehovim lupinam, ki ležijo na mizi. Vsi empatije sposobni gostje, vabljeni, cunja in lavor sta pripravljena, Aperola za gorivo je tudi še nekaj v steklenici, v enem izmed predalov pa nekaj las prejšnjih najemnikov - ja ne morem vsega naenkrat, saj vendar nimam sto rok!!

Živel prvi maj!

_

Ste vstali ob petih zjutraj, si na prsi pripeli nagelj in se podali na prvomajsko budnico? Sama sem budnico preskočila, saj sem, z razbolenimi nožicami legala spat ob šestih zjutraj, praznik pa preživljam delovno, med kartonskimi škatlami, z rdečim nageljnom pripetim na prsi - živel 1. maj!