Moja trenutna preokupacija je predvsem namakanje čajnih vrečk v vrelo vodo. Žajbelj, lipa, indijska bazilika, sladki koren zmešan z limonino lupino, kamilice, pa spet lipa, pa žajbelj... Ker pa kljub vsemu namakanje čajnih vrečk le ni tako zelo naporno opravilo, se vmes - danes celo brez slabe vesti - potapljam med knjige, revije, muziko in filme, pa še na hitro kaj nakracam v beležnico - ko ideje pobezljajo, jih je treba precej uloviti in prenesti na papir, sicer lahko kaj hitro spolzijo daleč stran in potem je konec - človek jih, naj se še tako zelo trudi, nikoli več ne prikliče nazaj.
Slaba vest. Zakaj bi morala imeti slabo vest, ker ležim doma - z bolečinami v grlu in glavi, medtem pa v službi dve osebi dokončujeta moje polletno delo, ki ga je treba zaključiti do jutri. Morda pa mi je odpornost padla ravno zato, ker sem bila zadnjih 14 dni preobremenjena z delom?! Ker sem domov prihajala tako izmučena, da sem se zvečer samo še zavalila na kavč in zaspala, pa lahko rečem, da sem v tej preobremenjenosti na trenutke celo uživala! Le zakaj bi morala misliti, da sem nenadomestljiva, čeprav temu ni tako. Prav nič nenadomestljiva nisem in to, da mene točno zdaj ni tam, se ne bo nikjer poznalo. Ampak ne, dva dni sem z Lekadolom in zamahom z roko, odganjala bolezen in sama sebe prepričevala, da mi nič ni. Zakaj le?! Predvčerajšnjim zvečer sem glavnemu sporočila, da me naslednji dan ne bo, nato pa odspala dvanajst ur v kosu. Pa danes začuda svet še vedno stoji! Uh, kako sovražim ta neutemeljen občutek slabe vesti, to, da se moram en cel dan pogovarjati sama s seboj, da ugotovim, da nimam prav.
Zdaj, ko vem, da nisem imela prav, lahko končno uživam. V posteljo sem si privlekla živopisano kvačkano odejo v katero se zavijem da mi je toplo, pa termosko s čajem in obilico čtiva - leposlovje, pa pa tudi ene par strokovnih knjig, čeprav se mi zdi, da bi mi morda celo pasala kakšna šund literatura, zakaj pa ne?! Glede na to, da sem se v nedeljo (med odganjanjem slabosti) ob ogledu filma Sex and the city strašno zabavala, morda na tovrstne zadeve le nisem tako zelo imuna kot sem bila mislila. Resno, Sex and the city sem si ogedala iz čistega firbca. Od filma nisem kaj dosti pričakovala, predvsem zato ne, ker so ga navdušenci nad nanizanko tako zelo spljuvali, češ da je dolgočasen. No, meni je na deževni nedeljski večer prav pasal. Predvsem mi je bilo fino za kratek čas potopiti se v imaginarni svet, kjer babnicam (od katerih nobena še zdaleč ni popolna, pravzaprav vsaki nekaj fali, predvsem pa zaradi svoje koščenosti, če izvzamemo tisto živahno petdesetletnico s precej širokim hrbtom, vsaka od njih izgleda par let starejša kot dejansko je) ni treba kaj dosti delati in dajejo vtis, da je (poleg ljubezenskih pizdarij) njihov glavni življenjski problem le to, kaj bodo oblekle. Film je barvit, kreacije (od katerih sicer nobene ne bi oblekla) pa prava paša za oči. Danes s šundom ne bo nič. Name čaka Bralec, ki sem ga v kinu zamudila, pa si ga bom ogledala zavita v kvačkano odejo. Tudi prav. Glede na to, da sem knjigo prebrala na dušek, pa da je Winsletova za film prejela oskarja in da je ena izmed igralk, ki se mi dopade, ne dvomim da bom ob ogledu filma uživala!
No, kakšen dan bomo še takole ležali, potem pa se, brez slabe vesti, spravim k peki velikonočnih zajcev. Velika noč mi je bila od nekdaj nadvse ljub praznik. Zato, ker je v najlepšem pomladnem času, v času ko je pomlad še v popkih, ko je vse v pričakovanju in zato najlepše. No ja, pogled skozi okno človeka kaj hitro odvrne od kakršnih koli romantičnih pomladnih misli, a nič zato, s fantaziranjem, v ravno pravšnji meri, ni pravzaprav nič narobe.
So me pa prejle poklicali iz trgovine in sporočili, da je
naročeno prispelo. Super bo, za pisane rojstnodnevne muffine gor naložit. Belo, ah... klasika!
