Za trenutek izstopam iz podivjanega kroga vsakdanjih banalnosti. Potrebujem spanja, potrebujem knjig, filmov, budilko na off in mir potebujem. Včeraj zjutraj me je rahlo popraskalo po grlu, pet minut sem sedela na kavču in premišljevala - naj grem ali ne- nato pa sporočila da me ne bo. In odspala dva dni v kosu. Po dolgem času se končno počutim spočito.Potem takole premišljujem; res smo bedaki, ko se dan za dnem ženemo do malodane kronične izčrpanosti. Po štirih urah spanja in devetih urah dela še na telovadbo, potem spet bedeti do jutranjih ur, pa tako naprej.
Zima je za to da se počiva - da se leži, kaj dobrega poje in popije, da človek gleda skozi okno in lahko misli tudi na nič, da kaj konkretnega prebere, kaj zanimivega pogleda, ali pa samo v miru spije kavo s prijateljem. Dovolj je. Konje je treba ustaviti še preden pocrkajo!
12 komentarjev:
ko bi le svet to bolje razumel.
Lili, "svet" razmišlja o 12 urnem delavniku...
Kimam zapisanemu :)
Natanko tak vikend sem si privoščila...ali kot jaz temu rečem...sem se "brcala v rit", sapanje še dolgo potem, ko bi lahko že vstala, nakar jhe sledilo valjanje po postlji z mojo kužo (tako je ko nimaš otrok), kuhali so drugi, popoldanski sprehod po blatu in vodi (seveda spet v veliko kužino veselje), poležavanje po kavču obkrožena z najljubšimi zadevami (malo revoj, malo knjig, en zvezek, barvice, dobra glasba in seveda prižgana TV in čašom vina.
Lep, dooolg, zaspan, uživaški vikend.
Je pa zato danes v službi za pop....
Priznam. Po tihem si želim bacilov (in ostalih malih nadlog), da bi lahko malo odklopila in si napolnila baterije.
Marilda, meni komaj sproti uspe obdelat vse revije, knjige in podobno. Oziroma, mi ne uspe vsega sploh, samo del. včasih si želim da bi me zamedel sneg - da en mesec ne bi mogla ven in bi lahko vse v miru predelala! :)
Storyteller, v ravno pravšnji dozi in ravno pravšnje sorte, kajne?! Samo bacili niso kaj preveč izbirčni - kaj hitro lahko navalijo napačni in v prevelikem obsegu, potem pa imaš hudiča! :)
Žal je to res. In mene načeloma bacili (in ostale male nadloge) ne marajo kaj preveč. Zakaj ne moremo v službo kar poklicati in reči: danes me ne bo! Danes je dan zame! Ahhh... Dreaming... :)
Seveda lahko narediš tudi to, ampak služba bo potem kaj hitro rekla: "Nasvidenje, ne maramo te več!" :)
Ne se sekirat, meni nikoli ne uspe obdelati "tekočih" revij, zato pa one lepo, fino bivakirajo ob postelji (in mimogrede služijo za eno doooolgo nočno omarico...sem vidla to tudi v zelo trendi revijah;-D)in prav sproščujoče je decembra pregledovat julijske fotke, knjige pa itak berem kot nadaljevanke (tako, da me Strasti ne morejo zasvojiti)razen tistih, ki me posrkajo in potem gre seveda noč.
Matilda, saj sem se že nehala. Toliko reči mi spolzi skozi tipalke... :)
Vem, vem. Zato pa ustrajno čakam na bacile (in ostale male nadloge)!
In se tolažim z dvema podarjenima dnevoma v tednu... samo kaj, ko so vikendi včasih še bolj naporni in stresni. Ahhh... Odštevam dneve do praznikov! :) LP
Kaj podarjenima, zasluženima, mater! :)
Objavite komentar