Na nogah zimski škornji z mucko, v kovčku poletni čevlji, zunaj pa jesen...

Ni časa. Ni časa za organizacijo, ni časa za nakup prehodnih čevljev, ni časa za sanjarjenje o pohodu po Berlinu, ni časa za pakiranje... Delo, delo in še enkrat delo. Sama sem si ga naložila preveč, poleg tega so mi ga preveč naložili tudi drugi. Jutri se usedem na avion in se za štiri dni odklopim. Bo pasalo.
Lepo se imejte tudi vi!

Zlatka

_

Kakšno leto sem iskala primerno "službeno" šalco. Prvo sem kupila lani jeseni, bila je iz kamenine (kar pomeni da je žgana na višji temperaturi kot običajna keramika in je zato zelo trdna) in v roku enega tedna ji je odletel ročaj. No, toliko o kamenini. Druga je bila darilo, ki sem ga dobila pred leti, pa ga je bilo treba "porabiti", zato sem jo odnesla v službo. Razbila sem jo na lesenem Ikeinem odcejalniku (domnevam, da porcelan ni bil preveč dobre kavalitete). Po teh dveh nesrečnih pripetljajih sem iskala novo skodelico. Pogoj je bil le da je enobarvna (da se je ne naveličam) - po možnosti bela in dovolj velika 3dcl+. Ker nobena izmed v trgovinah videnih šalc ni ustrezala zgoraj naštetim pogojem, sem še vedno vztrajala pri kičasti kitajski šalci z zmajem, ki je težka kot vrag, pa še porcelan se zelo nemarno segreje, tako da se človek, če ni vztrajen pri čakanju da se čaj ohladi, zlahka opari po ustecih.

Potem sem danes zagledala Zlatko in jo, kljub temu da ni bela, takoj kupila. Krasna je! Naj se ve kdo je najboljši - tisiti, ki pije iz zlate šalice!

Urbani nomadi in Dejanja so močnejša od besed

Fotografije so bile posnete na razstavi torbic "Urbani nomadi" in razstavi o okolju "dejanja so močnejša od besed" (atrij Mestne občine Ljubljana).

Še ena!

Broškica se je name "ujela" v nedeljo na bolšjaku. Ne vem kaj mi je bilo, ampak tale reč vsekakor spada med neprištevne nakupe.
Bolšjaka načeloma ne maram. Oziroma ga maram, ne maram pa posedovati kakršnih koli reči od tam. Ker se mi gravžajo. Ker s seboj nosijo svoje zgodbe, katerih ne poznam. No, ampak pri tejle sem naredila izjemo. Se mi je zdela zanimiva, taka lepo-grda in sem jo takoj scenkala. "Joj kako je grda! " sta družno zavpila prijatelj in prijateljica, ko sem jo kasneje, na opoldanski kavni seansi, položila na mizo. "Vidva nimata pojma o estetiki grdega, bosta videla kako fino bo izgledala na črnem puliju!" jima zabrusim. "Ga ni pulija na svetu, ki bi ji pomagal, ti zagotavljam!" trdi prijateljica in še enkrat doda: "Joj kako je grda!" Popoldne sledi precej skeptičen komentar neke druge prijateljice: "Ja no, kaj pa vem, če jo boš znala dobro vkomponirati v oblačilo, bi morda še šlo."
Nekaterim pa je bila celo všeč: "Lepa je!" so včeraj zjutraj trije zavpili v en glas.
Zanimiva je. In kar je navažnejše: lepo nalega na mojo črnino!

Jogurt z vanilijo in hruško

Oseba A (nakupovalka - to sem jaz) stoji pred velikansko hladilno skrinjo z mlečnimi izdelki, oseba B (prodajalka) v hladilno skrinjo zlaga jogurte. Oseba A še malo zalepljena od spanja torej stoji tam, se nerodno prestopa in nikakor noče doumeti, da na polici ni tekočega jogurta z okusom vanilije in hruške.
Oseba B (medtem ko se ji zazdi, da se oseba A morda malček dolgo zadržuje pred hladilnikom in kljub temu ne izbere ničesar): "Lahko kako pomagam?"
Oseba A: Hm, morda pa res. Iščem jogurt z okusom vanilije in hruške.
Oseba B (pogleda na voziček iz katerega raztovarja jogurte): Hm, bom pogledala... Ne vanilije-hruške ni, imamo pa banano-ananas.
Oseba A: Mhm... najlepša hvala!
WTF?!

Moje borovničeve noči

_

Wong Kar Wai tokrat na malo drugačen način. Spet eden tistih filmov, ki ne razočara - film, v katerem je dovršeno vse do zadnjega detajla: dodelani kadri, krasna fotografija, nabor glasbe ustreza posameznemu kadru (v film spet vpne Yumeji's theme iz In the mood for love, tokrat v malček drugačni verziji, potem je tu še Cassandrina Harvest moon pa The story Norah Jones), sijajen izbor igralske ekipe (Jude Law, Natalie Portman, Norah Jones), sama zgodba je morda še najmanj hvale vredna, a to še ne pomeni da je slaba, je pa med naštetim vsekakor na zadnjem mestu.
Priporočam na kakšen sobotni večer, z banjico vanilijevega sladoleda in morda s koščkom borovničeve pite na krožniku. Ob koncu filma se boste stopili, kot se v filmu čez borovničevo pito raztopi sladoled!

Slikca sposojena: tukaj

Pavčkovih 80

"Tudi pri osemdesetih letih lahko čutiš v sebi mladost, kajti tisti otrok v meni se ni postaral, še vedno hoče razbiti šipo, ali vreči kamen v koga, ali reči kakšno neumno. In tiste neumne so najbolj brihtne."
Tone Pavček v Mladini 26.09.2008

Zjutraj sem brala intervju v Mladini, pravkar pa ga poslušam po radiu. Ob poslušanju intervjuja mi je prišla na misel meni njegova najljubša pesem:

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca
spomladi do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice
a v sebi - do rdečice
čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.

Tone Pavček

Migam s prsti!

Res je, nič ne objavljam. Ne bom rekla da nimam časa. Niti ne, da nimam česa napisat. Preprosto ne da se mi. Ugotavljam, da me je jesen polenila. Pa to še ne pomeni da cele dneve poležavam, kje pa, samo na momente se mi zdi, da sama sebe ne dohajam več in da sem strašansko utrujena.
Zjutraj vstajam, zvečer legam spat, medtem pa osem ur čepim v prostoru skupaj s šestimi ljudmi, s katerimi smo si tako zelo različni, da si bolj različni biti ne moremo - eden mi gre na živce, ker cel dan grizlja grozdje, drugi ima v hladilniku smrdljivo salamo, nekdo noče da odpiramo vrata in zračimo, drugemu ni všeč glasba, peti je preveč firbčen... Včasih si mislim, da bi morala dobiti medaljo za toleranco. No, pa oni tudi - sem ter tja se pa le vprašam: "Bogve kaj vse gre njim na živce pri meni?!" Hvalabogu, da obstajajo prijatelji, h katerim se človek zateče po službi, spije kavico in prižge čik, gre na sprehod čez grajski hrib ali na Rožnik, zvečer pa družno ždimo na kavču, gledamo Odmeve in se smejimo Janezu Janši.
Jesen je čas, ko se je treba malo umiriti; obuti hecne pisane črtaste štumfe, prižgati svečo, naparfumirati stanovanje, se ogrniti v dekco in zagristi v jabolko z domačega vrta, sem ter tja malo pomigati s prsti in si pogledati kakšen film, ob katerem ni treba kaj dosti misliti. Včasih paše!