Migam s prsti!

Res je, nič ne objavljam. Ne bom rekla da nimam časa. Niti ne, da nimam česa napisat. Preprosto ne da se mi. Ugotavljam, da me je jesen polenila. Pa to še ne pomeni da cele dneve poležavam, kje pa, samo na momente se mi zdi, da sama sebe ne dohajam več in da sem strašansko utrujena.
Zjutraj vstajam, zvečer legam spat, medtem pa osem ur čepim v prostoru skupaj s šestimi ljudmi, s katerimi smo si tako zelo različni, da si bolj različni biti ne moremo - eden mi gre na živce, ker cel dan grizlja grozdje, drugi ima v hladilniku smrdljivo salamo, nekdo noče da odpiramo vrata in zračimo, drugemu ni všeč glasba, peti je preveč firbčen... Včasih si mislim, da bi morala dobiti medaljo za toleranco. No, pa oni tudi - sem ter tja se pa le vprašam: "Bogve kaj vse gre njim na živce pri meni?!" Hvalabogu, da obstajajo prijatelji, h katerim se človek zateče po službi, spije kavico in prižge čik, gre na sprehod čez grajski hrib ali na Rožnik, zvečer pa družno ždimo na kavču, gledamo Odmeve in se smejimo Janezu Janši.
Jesen je čas, ko se je treba malo umiriti; obuti hecne pisane črtaste štumfe, prižgati svečo, naparfumirati stanovanje, se ogrniti v dekco in zagristi v jabolko z domačega vrta, sem ter tja malo pomigati s prsti in si pogledati kakšen film, ob katerem ni treba kaj dosti misliti. Včasih paše!