"Tudi pri osemdesetih letih lahko čutiš v sebi mladost, kajti tisti otrok v meni se ni postaral, še vedno hoče razbiti šipo, ali vreči kamen v koga, ali reči kakšno neumno. In tiste neumne so najbolj brihtne."
Tone Pavček v Mladini 26.09.2008
Tone Pavček v Mladini 26.09.2008
Zjutraj sem brala intervju v Mladini, pravkar pa ga poslušam po radiu. Ob poslušanju intervjuja mi je prišla na misel meni njegova najljubša pesem:
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca
spomladi do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice
a v sebi - do rdečice
čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.
Tone Pavček
5 komentarjev:
V Mladini je dober intervju z njim. Gledala sem ga tudi na tv, res ga občudujem - človek je star 80 let pa tako miselno zdrav, redko vidiš kaj takega.
Njegove pesmi so mi bile pa vedno všeč.
No, jah...včasih je malce izven dogajanja, sploh če ni v središču dogajanja...so pa 80 letniki ponavadi "miselno zdravi", vsaj po mojih osebnih izkušnjah sodeč. Velja en tak predsodek, da po 80ih "greš"..ja če imaš demenco ipd., drugače pa je zadeva zelo podobna 40im, 50im, 60im in 70im, sam malce drugače izgledaš;-) pa "boli te patak" za vse trivie in nepomembnosti....kar je very good.
Matilda, ti imaš očitno srečo, da imaš takšne izkušnje. Jaz imam drugačne - redko kdo v moji bližini je sploh dočakal tako visoko starost, pa še tisti, ki so jo, so na poti do konca krepko životarili zaradi nezdravja.
In, če se sprehodiš še po domu za ostarele - ni zgodba nič bolj optimistična. Seveda so zunaj njega verjetno tudi čili posamezniki ... ampak mislim, da je biti tako zelo umsko priseben, pa še fizično zdrav, redkost.
Moram reči, da sem bila v domu za ostarele le enkrat in to pri mojem stricu, ki pa ni več čisto pri sebi. V bistvu je bilo meni hudo (ker seveda sebe postavljam v center), ker, ker je bil en tak pronicljiv intelektualec, zdaj pa živi v svojem pravljičnem svetu v katerem mu je lepo, kar tudi izkazuje. Je en tak velik otrok.
Res pa je, da poznam veliko čilih 80 letnikov s katerimi so pogovori mnogo bolj zanimivi kot z marsikaterim mojim vrstnikom.
V mojem komentarju sem bolj želela poudariti, da nekako na starostnike gledamo kot na osebe, ki so ve nekem svojem svetu, ki nima z nami nič skupnega, razen če gre slučajno za našo babico. Kot je enkrat rekla neka italijanska pisateljica (zdaj že pokojna): jaz sem imela celo življenje tam nekje okoli 20 let, le v ogledalo se nisem smela pogledat. Občutki, nazori, videnja, razgledanost...vse ostane isto...le kosti, pa žile, mišice in koža grejo svojo pot;-)
Matilda, jap, se strinjam ;)
Objavite komentar