Strašansko fin dan

se je imel začeti na nekem kavču, ko sem tam nekje okoli osme zjutraj odprla zalepljeni očesi in ugotovila, da se malček megleno spominjam kaj se je včeraj dogajalo, potem očesi zaprla nazaj, pa je prišla tečna majhna podrepna muha, ki se je na vsak način hotela sprehajati po mojem obrazu, katerega sem potem skrila pod odejo in odsanjala še tisto uro do devetih - tokrat me je zbudilo roškljanje kozarcev, katere je prijateljica pospravljala z mize -tudi njej zoprna muha ni dala miru, pa se je reva navsezgodaj spravila pospravljat. Kavica v "postelji", nato še ena v kavarnici na vogalu pri vodnjaku, pa posedanje, sestavljanje in spet posedanje, ki ima trajati dolgo dolgo. Nikomur se nikamor ne mudi, kar je fino - takole sedimo in opazujemo čudaka, ki se odloči da se bo umil (okopal) v Ljubljanici. Čudna kreatura z zavozljanim robcem na glavi je, potem ko prileze iz vode in se preoblači ob avtu, prava atrakcija za vse goste lokala z natakarjem vred. Možakar se jako temeljito obriše - med drugim si brisačo zatlači med obe ritnici, potegne z roko gor in dol po grebenu - jako neapetitlih... Ko po dolgem času hočemo donaročiti ugotovimo, da se je natakar medtem uhorizontalil na kavču in zadremal - precej hecno. Nekako nam ga uspe zvabiti iz spanca, malček mu je nerodno, nato se vsi skupaj malo šalimo, natakar prijateljici ponuja tri dni stare muffine, češ da so še dobri ter da, v primeru da ne verjame da so še vedno užitni, enega lahko poizkusi, ona pa se ne pusti pretentati.

Okoli dvanajste se primajeta Malči in njena mladička, tamala je potem glavna atrakcija omizja, kakopak. Nakar N. ugotovi, da bi bil čas, da si kdo od družbe omisli otroka, ker da to, da nihče nima otroka pač nikamor ne pelje. V mislih ima mene in A, na sebe pa nekako ne pomisli. Čudno, ne?!
Z Malči in mladičko se pomaknemo na Šuštarski most, kjer dokupim še en par uhanov za svojo zbirko (tokrat so to robidnice), nakar ugotoviva da sva strašansko lačni in pobegneva na sendvič. Sledi dež in dve uri prisiljenega sendvičarjenja pod velikim dežnikom... Čakava, čakava in dočakava da se dež končno izlije.
Potem pa na tržnico, po rožice, po paradajz, ki ima okus po paradajzu; "Boste dali kaj ceneje, ker gre proti koncu?" vprašam. "Bom! Dva kilograma za 3 eure!" "Prav." Odhajava obloženi s paradajzom, breskvami, pa vsaka s svojo sončnico pod ramo.
Sledi taborjenje na balkonu, mala malica malince iz placa, midve pijeva belo kavo s finim vanilijevim sladoledom znamke Spar, moja malenkost spušča milne mehurčke. Oblaki se razkadijo, posije sonce, s sončnimi očali na nosu se predrzno nastavljava UVE žarkom.
Ampak dneva še ni konec: Malči mora namreč nujno v BTC, nakar se tudi jaz spomnim, da imam tam neke sila "nujne" opravke (aja?!).
In potem se je zgodil nakup leta! Nakup najlepših in najboljših baggy kavbojk pod soncem. Ne morem vam povedat, kako fino te krasne čudovite hlače nalegajo na moj telešček - spet eden izmed tistih kosov garderobe, katerih človek, potem ko jih obleče, noče sleči nikoli nikoli več, nato pa mu je, ko jih ponosi, žal, da ni kupil kar dveh idendičnih kosov. Pika na i tega krasnega nakupa pa je črn dežni plašč - tak iz sanj - sem vedela da obstaja in zdaj sem ga našla! Za petnajst ojrov. Bi ga kupila tudi če bi bil 100, tako je fin. Z virusom "baggy kavbojke" okužim tudi Malči, nekaj se opravičuje, češ da ji je nerodno kupiti enake kot imam sama - jo moram malodane nadreti da jih vzame. No, ampak plaščka si pa ni upala, čeprav pravi, da ni dvakrat za reči, da jutri ne bo šla nazaj.
Po tem strašno uspešnem nakupu Malči predlaga kavo - zadovoljni se namestiva tja nekam med ostale presrečne nakupovalce tega mesta v malem, v katerem potrebuješ zemljevid, da najdeš tisto kar si iskal. In potem se začne zabava dneva: mimohod posončenih kreatur v za pet številk premajhnih cunjah, celulitičnih stegen nabasanih v bele hlače, ki lepo pudarijo neestetsko vsebino, brezsramno razkazovanje Michellinovih šlaufov, pa mlad par - ona v prosojnem belem krilcu - rit meče iz leve v desno in nazaj - tip jo trikrat zapovrstjo prostaško "zašlata" in ji ob tem porine prst, da ne rečem kam, bejba se histerično smeji... Vam rečem, BTC city ni samo mesto srečnih nakupov, temveč tudi vir neizmerne zabave! "Veš kaj?" rečem Malči, medtem ko opazujem mimovozeči črni bavarski produkt v coupe izvedbi: " "Veš kaj, a ni dober občutek, ko se človek zave, česa pa recimo nikoli v življenju ne bo imel: takšnega avtomobila naprimer!" "Tudi meni se tako zdi" odvrne prijateljica. Odkorakava s prizorišča neizmernega vira zabave, v njen mini avtomobilček zabaševa vse produkte obiska tega veličastnega mesta, plus voziček, otroka in nato še sebe in se zadovoljni odpeljeva.
Ste že kdaj pomislili na to, kako fino je, da pa naprimer nečesa ne boste nikoli imeli?! Poizkusite!

P.S. Komaj čakam, da bo spet deževalo! Takrat bom sendvičarila v dežnem plaščku!!