Eno leto...

...blogovanja. Ne bom zganjala inventure v smislu »koliko postov sem naklofala ali koliko ljudi se je naklikalo sem gor«. Tok zavesti je nastal zato, ker rada pišem. Ker sem nočna ptica. Zame je noč v nekem smislu najlepši del dneva. Sedim za računalnikom, občasno si privoščim odmor, poslušam glasbo in premišljujem, včasih malo zaplešem, spet drugič kaj pribeležim...

Prvi bralci so/ste bili znanci in prijatelji, šele nato so/ste začeli prihajati soblogerji, poznani pa so se nato naklikavali vse manj. Stvar je taka, da če sam ne blogaš, te blogovanje ne zanima kaj preveč. No ja, peščica teh, ki ne blogate, vas je še vedno rednih obiskovalcev. Včasih mi kdo reče: »Pa kako da se ti da? Imaš pa res veliko časa! Koliko časa pa porabiš za en post?« Ne vem. Na ta vprašanja nimam odgovora. Pač, da se mi, tako kot se nekomu drugemu da vsak dan odteči 10 kilometrov, se ure in ure vlačiti po nakupovalnih centrih ali pa posedati pred televizijo… Med znanci in prijatelji obstajajo tudi taki, ki vedo da pišem, a me niso nikoli brali - ker blogov preprosto ne marajo - menijo namreč, da gre pri blogih povečini za ekshibicionizem. No ja, kaj pa vem, lahko da gre, lahko pa spet ne. Vsekakor se na nek način izpostaviš, kar pa ni nujno vedno povezano z ekshibicionizmom. Odvisno od človeka.
Blog je nek poseben "prostor", blogerska skupnost pa ena zanimiva mreža ljudi. Soblogerji so (vsaj po večini) anonimni ljudje, ki jih poznam samo preko tega, kar napišejo. Če me kdo od njih povabi na kakšno obredno čajno seanso, se povabilu z veseljem odzovem. Zanimivo, greš na čaj s človekom, ki ga vidiš prvič v življenju, nekako si predstavljaš da ga poznaš, ker ga pač bereš, a nato seveda ugotoviš, da je pred tabo čisto druga oseba, kot si si jo predstavljal. Ker poznati nekoga samo preko pisanja, je kljub vsemu nekaj čisto drugega, ko spoznati človeka v živo. Tu so zraven še kretnje, mimika, zven glasu itd…
Na Toku zavesti vsekakor ne boste našli kakšnih pretirano osebno-izpovednih zapisov, tudi kakšnih čustvenih izbruhov ne. Osebe, ki jih omenjam v postih, so imenovane zgolj z začetnicami svojih imen – preprosto zato, ker ne želim nikogar izpostavljati, saj ne vem ali bi mu/ji bilo to všeč ali ne.
Včasih mi blog služi tudi kot ventil za sproščanje jeze, spet drugič želim kaj lepega oz. zanimivega zabeležiti, kaj pokomentirati - deliti s še kom, "slišati" kakšno mnenje…
Od bloganja pa vsekakor nisem odvisna, kar se najbrž tudi opazi - ne obremenjujem se s količino postov, ažurnostjo pisanja ali obiskom. Če mi ne paše, tudi po kakšen teden ali dva ne napišem ničesar, spet drugič objavim po tri poste naenkrat.

No ja, na vsake toliko časa seveda pofirbcam, kdo in kolikokrat me obiščete. Včasih pač paše videti (vedeti), da si bran. Keep visiting...