Meni so se mačkarade od nekdaj zdele fine, kajti moja roditeljica se je vedno potrudila in mi zašila kakšen zanimiv kostum. Ko sem bila še majhna nas je - mene in še dve prijateljici dvojčici - njuna mama nabasala v oranžno bolho, s fensi v bele prevleke oblečenimi sedeži (zelo dobro se spomnim da so bili beli, saj nam je vsakič neštetokrat zabičala, da se s pobarvanimi rokami ali obrazom ne smemo dotakniti prevlek) in odpeljala na maškarado v Festivalno dvorano. Kasneje, ko sem bila večja, smo s sošolci »hodili po bajtah«, kot se je to pač na vasi od nekdaj počelo. Meni »po bajtah hodit« sicer ni nikoli kaj preveč pasalo, a kaj si hotel, se je bilo pač treba ukloniti volji večine in prakticirati to obliko pustovanja…
Pa niso bili vedno vsi pusti lepi. Predvsem eden je bil bolj travmatične narave. Takrat se moji mami ni dalo ničesar zašiti in ker je strašna improvizatorka, se ji je v glavi porodila briljantna ideja: »Veš kaj, kar sneženi mož boš. Ti bom naredila kostum kar iz rjuhe.« In ker je rjuho škoda rezati, jo je preprosto sešila skupaj in pustila samo odprtino za glavo. Očitno se ji dejstvo, da imajo sneženi možje tudi roke, ni zdelo kdove kako pomembno. Posebej je sešila še belo pokrivalo z luknjami za oči in usta, ki jih je obrobila s črno barvo, nos pa je bil iz oranžnega filca. Na glavo sem fasala še plastično posodo za solato in bila sem nared za veliki obhod. In smo šli. Takrat pa se je začela moja kalvarija. Plastična posoda je bila gladka in je vseskozi padala iz glave. Seveda je nisem mogla pobirati, ker nisem imela prostih rok! Tako sem morala vsakič, ko se je posoda zakotalila na tla, prosit sošolko, naj jo pobere in mi jo posadi nazaj na glavo. Nakar me nikjer niso spoznali, kar bi se mi po vsej maškaradni logiki moralo zdeti fino, a kaj ko so vsi mislili, da sem sošolkin brat: »Aha, za njega pa vem kdo je: Čevka Marko!« Jaz pa skoraj v jok. Povsod so nam ponujali krofe in druge pustne dobrote, ki jih nisem mogla jesti, saj sem bila brez rok!! Seveda od gostiteljev nisem mogla pričakovati, da bi me pitali s cvrtjem. Ko so mi ponudili krofe, sem samo odkimala z glavo, nato pa poželjivo gledala ko so le-ti izginjali v požrešnih ustecih somaškar. Za povrh vsega se mi je od kodenziranega izdihanega zraka vlažno blago lepilo na usta in se za nameček nalezlo vonja po starih plesnivih hišah, katere smo obiskali. Ob prihodu domov, sem bila najbolj jezen hendikepiran sneženi mož na svetu. Če bi bila pravi sneženi mož, bi se zavojo silnega navala solz kar stopila. Res se mi je zdelo neumno, da sem morala zavoljo dveh neizrezanih lukenj tako trpeti! Takrat sem sklenila, da če bom kdaj sama imela otroke, mi zaradi njih nikoli ne bo škoda narediti lukenj v rjuho! Kaj pa je ena luknjasta rjuha v primerjavi z večnostjo?! Danes mi je spomin na to kalvarijo eden izmed najbolj posrečenih – tiste druge vesele pustne dni imam v precej bolj medlem spominu. Konec koncev je bil ta le nekaj posebenga!
Ko zdaj gledam, kaj je kapitlizem naredil iz pusta. Male maškare, ki hodijo po ulicah so vse podobne ena drugi – po večini se razlikujejo edinole v tem ali je bil njihov kostum kupljen v Tušu, Mercatorju ali Sparu. Na cesti je vse polno nindž, batmanov, samurajev, vojakov, luciferjev in kičastih princesk v roza satenu. Kam so izginili vsi kuharji, indijanci, metulji, pikapolonice in klovni?! Ena najbolj neposrečenih mask kar sem jih letos videla, je bil viking v tigrovem krznu - kakšna kombinacija!! V soboto sva na Bledu videla kar dva taka primerka – očitno je te vrste maska letos kar popularna?! Sta pa danes povprečje popravili ljubka mala kitajka in zebrica, ki sta prejle pozvonili pri naših vratih.
Včasih je bila izbira materialov in mask bolj borna, pa smo malo improvizirali in vedno je nastalo kaj zanimivega. Zdaj pa, ko je na razpolago vse, pa ljudje nimajo časa in volje za to, da bi zase ali za svoje otroke izdelali kakšen posrečen kostum, ki bi odstopal od sivega povprečja . Za nas ga v petih minutah naredijo kitajci… Seveda je potem tudi videz kostuma temu primeren…
Opcije za letošnje pustovanje pa so bile naslednje:
a. Greva nenamaškarana v Ljubljano na pivo ter obenem pozdravit namaškarane sorodnike, ki so se natlačili v sadomazo opemo. Škoda bi bilo namreč izpustiti priložnost, videti svojega brata v sadomazo opravi…
b. Se namaškarava in se pridruživa sadomazo maskama na večernem izhodu
Ker sva o namaškaranosti začela razmišljatii dokaj pozno (šele takrat, ko so bili vsi smrdljivi naftalinski fundusi in trgovine že zaprti), je bila opcija med drugim tudi ta, da se pokrijeva z rjuho (s štirimi izrezanimi luknjami seveda!) in predstavljava siamskega duhca. Ker imam z rjuhami bolj slabe izkušnje, sva se v Ljubljano raje odpravila nenamaškarana. Sadomazo sorodniki so s svojo opravo jemali dih, midva pa sva si postregla z ostanki iz njihove pustne bisage in se napol namaškarana pridružila odpravi. V množici dolgočasnih »pet minut cajta« mačkar v kvazi disko stilu sva bila s svojo instant preobleko kar opazna, saj so naju nekatere somaškare celo poprosile da jim pozirava pred fotoparatom.
Ko sva naslednji večer prenaspana prilezla iz postpustnega brloga, je padla ideja o tem, kaj bova za maškare naslednje leto: ščurka. To bo krasno ponazarjalo najin lifestyle - ščurki namreč prilezejo na plano šele ko pade noč!
P.S. Pravkar sem prejela telefonski klic prijateljice, s katero imava za zvečer napovedano piv(ov)sko seanso. Sprašuje me, če bom namaškarana in mi obenem sporoča da ona ne bo, torej tudi meni ni treba biti. Obenem mi je še sporočila, da je zelo nerazpoložena ter da bo predstavljala zoprno babo. Že vidim, da bo večer sila zanimiv...
Nujno moram omeniti en krasen kratki film, na katerega sem naletela v nedeljo zvečer. Vrteli so ga na nacionalki, pa sem ga, utrujena od ogleda Inconvenient truth, skoraj spregledala. Gledala sem z enim očesom, ni se mi dalo razmišljat in "ufuravat" v še eno zgodbo, zato sem dokaj anemično prikimavala D-jevi navdušenosti nad dobrimi kadri, posrečenimi dialogi in krasno glasbo. Moj prvi vtis je bil, da gre zgolj za zgodbo o hendikepiranem moškem, vendar je v rdeča nit filma v prvi vrsti sodoben ples. Drugo oko sem uspela fokusirati v ekran šele nekaj minut pred koncem in zadnji kader, ko eden od glavnih igralcev drugemu "posodi" svoje noge (zgoraj na sliki), me je dobesedno pribil na kavč. 
