...Neprijetna resnica namreč. Za vse tiste, ki ob ogledu Neprijetne resnice niste ostali ravnodušni, si poglejte še tole: We feed the world (v originalu: Essen global). Nič manj grozljivo - še en film, ki odpira oči!
Ste se že kdaj vprašali, kje in kako je bil pridelan lep, svetleč in pološčen paradižnik z okusom po sredstvu za pomivanje posode, ki ste ga v bližnjem supermarketu kupili sredi zime, na deklaraciji pa je pod naziv države pridelovalke pisalo Španija (ali pa Italjia, Nizozemska... saj je vseeno)?! Jaz sem namreč se. Že večkrat. Predvsem takrat, ko sem ga - pozabljenega - po enem mesecu našla v hladilniku, pa ni bil niti uvel niti gnil. Odgovor sem našla v tem filmu: tukaj raste ta paradižnik. No, nehala pa sem ga pa kupovat že zdavnaj pred razjasnitvijo tega vprašanja - takrat enkrat, ko se je zgodila epizoda s pozabljencem v hladilniku. Ni vse zlato, kar se sveti...
Dokumentarec prikazuje absurdne načine pridelave hrane, ki so nastali kot posledica globalizacije in neenakomerno razporejenost le-te, naredili pa so ga Avstrijci. Film se, za razliko od ameriških dokumentarcev, ne trudi biti kritičen ali šokanten, niti ne obsoja ali vsiljuje kakršnokoli prepričanje, gre zgolj za prikazovanje dejstev, končno sliko oz. mnenje si gledalec ustvari sam. Režiser nas popelje v Francijo, Romunijo, Švico, Španijo, Brazilijo in odtod spet nazaj v Avstrijo.
Seznani nas s pridelavo paradižnika v Španiji in transportom povezanim s tem, pridelavo soje v Braziliji (na 350.000 hektarih za potrebe krme živine v Evropi gojijo sojo, medtem ko četrtina lokalnega prebivalstva strada in nima niti pitne vode), dobimo tudi vpogled v tekoči trak bizarne "produkcije" piščancev ... Med drugim je osupljivo naprimer dejstvo, kakšna enormna količina (nedotaknjenega!!) kruha na Dunaju dnevno konča v smeteh - količina bi naprimer zadoščala za dnevno prehrano prebivalcev drugega največjega Avstrijskega mesta Graza.
Skratka, vredno ogleda! Moje prepričanje glede hrane po ogledu filma: Manj je več!
Koristne povezave:
4 komentarji:
z željo po zdravju in vitalnosti se odpovedujemo junk foodu in pojemo cele kupe lepo rdečega umetnega paradižnika ter še lepše rdečih jagod sredi decembra, jemo jogurte z manj maščobami z obilico e-jev in žvečimo vse tiste sugar free žvečilne z umetnimi sladili v obliki aspartama in podobnih, ne prav nedolžnih zadevic. umetna hrana je lepša na pogled in na videz vsebuje manj snovi, ki povzročajo debelost in bolezni, pa še cenejša je - popolnoma logično je, da nam raje ponujajo ponaredke.
oh, ta čudoviti svet!
Po kakšnem poznonočnem pohajkovanju se zjutraj z veseljem najem junk fooda v obliki kebapa,bureka ali pleskavice, ki je, če dobro premislim, kar zdrav :-).
Hrana je umetnost. Krasni novi (nori) svet!
nočno pohajkovanje in burek vsekakor spadata v isto tematsko polje;)
+ tehnično vprašanje: je prav kebap ali kebab?
Vedno sem mislila, da se napiše "kebab", dokler nisem opazila, da imajo vsi kebabčičarji na izveskih napisano s p-jem. Od takrat naprej pišem s p-jem.
Objavite komentar