Torbičino drobovje ali: Mislim da nisem prava dama

Od vsesplošnem prednovoletnem pucanju (ne samo tistemu v glavi, dihalih in še kje), sem na mizo pravkar izpraznila drobovje svoje neurejene torbice, ki je kar klicalo po tem, da jih moja nevestna roka razgrupira - predmeti so se imeli že skoraj sprijeti v veliko kepo. Prav nič damsko… Medtem ko sem na mizo stresala torbičarsko vsebino, sem se spomnila na svojo mamo in njene prijateljice, ki so na nekem rojstnodnevnem obhajanju prišle na idejo, da vsaka isprazni svojo torbico in vsebino razstavi prisotnim na vpogled. Mamin komentar na to »igro« je bil, da človek ne more verjeti, kaj vse se nahaja v ženskih torbicah…

Zadnjič sem na kar nekaj blogih opazila, da so bloggerji na ogled postavili svoje pisave, pa sem ob pospravljanju prišla na idejo, da bi (najbrž velja bolj za ženski del bloggerk) na ogled postavili(e) eno od naših intimnih stvari - vsebine naših torbic.

V moji oranžni adidaski se nahajajo naslednji predmeti:
3 zadrge (ki bodo nekoč všite v povštrčka in krilo)
3 spiski »kaj prinesti iz trgovine«
3 kovanci (očitno je 3 magična številka tele moje taške)
baterija
trak od MP3 playerja (kje se nahaja player mi trenutno še ni znano – tudi če ga nikoli več ne najdem se, glede na to, da baterija zdrži samo nekaj ur, ne bom kaj dosti sekirala )
mini kozmetična torbica (noter je poleg malček kozmetike tudi prva pomoč, ki pa ne vsebuje obližev – za to moram še poskrbeti),
vžigalnik in škatlica smrdljive vsebine z grozečim napisom - slaba razvada
prazna denarnica (v kateri je prva pomoč za tehnične primere),
5000 sit – zakaj niso tudi ti bankovci trije?!!
sončna očala (brez etuija)
nekaj računov iz trgovine (ne bomo tako pikolovski da bi jih šteli)
časopisni izrezek iz avgustovske izdaje Dela

decembrski urnik KinaDvor
nekaj smetk

Spisek niti ni tako zelo bizaren, je pa malo bolj bizarna fotografija torbičarskega »žmuklja«…
Kaj pa vi prenašate v svojih torbicah?

Kaj je veseli december?

Veseli december je, ko v nedeljo zvečer v dobri družbi spiješ nekaj šilc žganega, čez žalosten obraz narišeš veselega, obuješ škornje in greš na Sindikat, kjer plešeš vse dokler se ne prižgejo neonke. Vse lepo in prav, ampak posledice divjega plesa so bile opažene šele naslednje popoldne...

Namreč, ko sem se obula in naredila par korakov, se mi je zazdelo da je v škornju kamenček, ki me je strašno žulil v podplat - niti slučajno se mi ni zdelo čudno, kako naj bi v obuvalo, ki sega skoraj do kolen padel kamenček?! S tem kvazi kamnom pod podplatom, sem nato še veselo odkrevsala do prve kofeinske točke, tam pa nič hudega sluteč sklenila poservisirati problem. No in izkazalo se je, da je "kamen" v bistvu polcentimetrska črepinja, ki se je zarila skozi podplat krasnih - v par postih nazaj opisanih - škorenjcev. Seveda sem se v trenutku spomnila tistih črepinj, po katerih sem prejšnji večer tako euforično skakljala. No, poleg tega bisera jih je bilo v obeh podplatih še kar nekaj, vendar se na srečo niso zarile tako globoko - moj priročni Švicarski nožek je spet dobil svojo priložnost in se - kot vedno - zopet izkazal. V podplatu pa po odstranitvi tujka zija 4 milimetrska luknja!! A lahko v enem tednu ne uničim svojih novih škornjev, prosim?!!

Sovražim veseli december. Če se boste zabavali, počnite to varno: pazite kod stopate...

Prerokba žab

Obožujem francoske animacije! Moji favoriti so vsekakor Trojčice iz Belevilleja, Kirikou in pošast ter Stara dama z golobi.

In včeraj sem se (po nekajdnevnem uvajanju v Animateki) spet potopila v pravljični svet magične dvorane KinoDvora, ki me začara vsakič znova ko stopim vanjo - k čemur poleg prijetnega ambienta dodatno pripomore še Alina Arva Parta. Ko se pogrezneš v mehak naslonjačin se film zavrti, te odpelje v narisan svet - kar potopiš se vanj in naenkrat se spet počutiš kot bi bil star pet let in bi v stari kamniški dvorani gledal Sneguljčico ali Pepelko...

Prerokba žab je animacija s krasno grafično podobo ter zanimivo tematiko, ki obravnava ljubezen, ekologijo ter medsebojno spoštovanje. Zgodba: po štiridesetdnevnem deževju se na "ladji" znajdejo Tom, njegova krušna starša, prijateljica Lili ter živali iz kmetije ter iz Živalskega vrta. Pisana druščina je obsojena na sobivanje in samo od njih je odvisno ali in na kakšen način bodo preživeli...

RollOn...

Meseci in letni časi se kotalijo kot frnikule in z njimi vred se kotalimo tudi mi. Nekaj časa se kotalimo premočrtno, nato zavijemo levo, pa malo desno, trčimo ob drugo frnikulo, od nje se odbijemo v tretjo in tako naprej...
Letos bojkotiram božične in novoletne praznike. Ne pričakujte voščilnic in daril. Na tem mestu vam v letu, ki prihaja, vsem želim veliko sreče ter da bi imeli okoli sebe ljudi, ki vas imajo zares radi!

nostalgična

Še ena...

...Neprijetna resnica namreč. Za vse tiste, ki ob ogledu Neprijetne resnice niste ostali ravnodušni, si poglejte še tole: We feed the world (v originalu: Essen global). Nič manj grozljivo - še en film, ki odpira oči!

Ste se že kdaj vprašali, kje in kako je bil pridelan lep, svetleč in pološčen paradižnik z okusom po sredstvu za pomivanje posode, ki ste ga v bližnjem supermarketu kupili sredi zime, na deklaraciji pa je pod naziv države pridelovalke pisalo Španija (ali pa Italjia, Nizozemska... saj je vseeno)?! Jaz sem namreč se. Že večkrat. Predvsem takrat, ko sem ga - pozabljenega - po enem mesecu našla v hladilniku, pa ni bil niti uvel niti gnil. Odgovor sem našla v tem filmu: tukaj raste ta paradižnik. No, nehala pa sem ga pa kupovat že zdavnaj pred razjasnitvijo tega vprašanja - takrat enkrat, ko se je zgodila epizoda s pozabljencem v hladilniku. Ni vse zlato, kar se sveti...

Dokumentarec prikazuje absurdne načine pridelave hrane, ki so nastali kot posledica globalizacije in neenakomerno razporejenost le-te, naredili pa so ga Avstrijci. Film se, za razliko od ameriških dokumentarcev, ne trudi biti kritičen ali šokanten, niti ne obsoja ali vsiljuje kakršnokoli prepričanje, gre zgolj za prikazovanje dejstev, končno sliko oz. mnenje si gledalec ustvari sam. Režiser nas popelje v Francijo, Romunijo, Švico, Španijo, Brazilijo in odtod spet nazaj v Avstrijo.

Seznani nas s pridelavo paradižnika v Španiji in transportom povezanim s tem, pridelavo soje v Braziliji (na 350.000 hektarih za potrebe krme živine v Evropi gojijo sojo, medtem ko četrtina lokalnega prebivalstva strada in nima niti pitne vode), dobimo tudi vpogled v tekoči trak bizarne "produkcije" piščancev ... Med drugim je osupljivo naprimer dejstvo, kakšna enormna količina (nedotaknjenega!!) kruha na Dunaju dnevno konča v smeteh - količina bi naprimer zadoščala za dnevno prehrano prebivalcev drugega največjega Avstrijskega mesta Graza.

Skratka, vredno ogleda! Moje prepričanje glede hrane po ogledu filma: Manj je več!

Koristne povezave:

Right to food

Fairtrade

Demeter

Društvo Ajda

Svet za varstvo okolja RS

Umanotera

Fokus – društvo za sonaraven razvoj

The Puppini Sisters

Na tole muziko me je z besedami: "The Puppini sisters are very stupid and very nice at the same time" opozoril music-soulmate iz Berlina. Hecna glasba, ampak po parih poslušanjih ti nekako zleze pod kožo in potem si jo v mislih popevaš skozi dan...

Vrni se!

Kako paše pogrezniti se v udoben naslonjač v zadnji vrsti levo in se dve uri hihitati v dobri družbi! Almodovar, Penelope Cruz in vsi ostali so zopet dokazali, da so mojstri svojega poklica! Zgodba tipično almodovarska, film očesu všečen – barvit in humoren. Iz kina prišla ravno prav dobrovoljna, da se je potem ta dobrovoljnost razpotegnila v lep večer...

Aja, še tole: nagrade

Vir

Problemi urbanega človeka ali: nakup zimske obutve - kako potešena oditi iz trgovine

Ljudje imamo sami s sabo oz. s svojim izgledom veliko problemov. Eni so predebeli, drugi presuhi, eni imajo velike kljukaste nosove, drugi majhne potlačene, nekomu niso všeč njegove spuščene veke, spet drugi se pritožuje zavoljo podočnjakov ali izbuljenih oči, nekateri niso zadovoljni s svojimi intimnimi organi, so ljudje, ki imajo stopali različnih velikosti, eni so preveč poraščeni, spet drugi bi bili radi bolj, eni imajo kratke klobasičaste prste, drugi se lahko pohvalimo z lepimi dlanmi…
Jaz imam naprimer široka meča. In tega ne spremeni niti sto shujševalnih kur ali telovadnih vaj tega sveta. Tako pač je. Poleti me to načeloma ne moti. Pozimi pa zelo. Ker zima je čas za škornje. In dimenzije škornjev so umerjene po tisti čudni krivulji, ki se najprej dvigne in nato spet spusti. In oni na tisti graf postavijo dve točki in se orientirajo po merah, ki so tam vmes. That's it. Vsi drugi, ki nismo po DIN odpademo.
Pa ni problem samo z dimenzijami, problem je tudi z všečnostjo. Ker, če ti nobeno zimsko obuvalo ni všeč, potem pač par zim, če imaš srečo, da ne zapade preveč snega, naokrog hodiš v letnem obuvalu, v katerega po možnosti obuješ debeljše štumfe – na tak način sem do sedaj reševala problematiko zimskih obuval…
Pa sem se včeraj spet spopadla z obuvalno problematiko. Tokrat uspešno. Za kar so krivi profesionalni italijanski prodajalci obutve, ki se človeku posvetijo in dosežejo, da iz trgovine odide potešen. Nakup je izgledal takole: pridem v trgovino, oči zapičim v dva para škornjev in prodajalko zaprosim za ustrezno številko. Ko na nogo nataknem prvi par in boječe zapenjam zadrgo, se (po pričakovanjih) le-ta nekaj centimetrov pred koncem ustavi. Prodajalka takoj priskoči na pomoč in vleče in vleče tisto zadrgo, jaz ji govorim da ne bo šlo, ker pač nikoli ne gre in ona še kar vleče in na koncu se vda. Nakar s kislim ksihtom obuvam nazaj svoje stare Le coq sportif, ona pa predlaga naj še malo počakam, da mi bo prinesla ene take, ki so veliko bolj fleksibilni. Vrne se z nekimi – meni na prvi trenutek ne tako zelo všečnimi škornji na vezalke – in mi jih ponudi v obuvanje. In nato mi vezalke potegne fejst skupi in zadeva uspe! Ko se pogledam v ogledalo ugotovim, da sploh niso tako zelo slabi – nasprotno, super so in zelo lepo nogo naredijo! Kljub temu rečem, da bom še malo premislila in pogledala še drugod – da nebi po nepotrebnem sproducirala neprištevnega nakupa. Za premislek potrebujem slabe pol ure. Po pol ure se namreč obrnem in jo ucvrem nazaj do trgovine. Med hojo opazujem noge vitkih italijank, ki povečinoma tičijo v preširokih obuvalih. Kljub temu jim ne zavidam, ker če so preveliki spet ne izgleda ravno lepo. No, ker preveč pogledujem naokrog, medtem potoma stopim direkt v sredino svežega pasjega produkta, kar pa je dober znak: še en razlog več, da res potrebujem novo obutev! Ko stopim v trgovino, se mi sivolasi prodajalec, ki ga poprej zavoljo zaposlenosti s pomerjanjem sploh nisem opazila, na široko zasmeji: »O, a si prišla po škornje – tiste z vezalkami, kajne!« »Hh,« si mislim, »Najbrž v to trgovino pred mojo še ni stopila debelejša noga, če si me je takole zapomnil?!« Še enkrat jih pomerim, naredim dva koraka naprej in dva nazaj, plačam ter nato z novo pridobitvijo navdušeno odhitim iz trgovine!

100. post

Tole je moj stoti post.

Preobrazba

Meni se zdi sila imenitno kozarce od kumaric spreminjat v unikatne umetelne svetilke. Samo nekaj kozarčkov potrebujete, eno polo pausa, prebijač + kladivo, lepilni trak in slabo uro časa.