Ko najdeš psa...

S prijateljico sva na sprehodu srečali psa, ki se je odločil, da se nama pridruži. Vse lepo in prav, a ko smo prišli do ceste, je šel na sredo ceste in manevriral med avtomobili, zato sva ga poklicali nazaj in se razšli - P je šla ob cesti v svojo smer proti domu, midva s psom pa nazaj ob vodi, odkoder smo prišli. Nekaj časa me niti ni motilo da hodi z mano, a vse bolj je izgledalo, da me je žival "posvojila". Po dvajsetih minutah hoje se odločim, da pokličem na policijsko postajo in povprašam ali morda kdo pogreša psa. Ta nadvse zanimiv pogovor je je izgledal takole:

Policaj: Prosim, policijska postaja

Jaz: Dober večer, tapata iz tlepatle pri telefonu. Našla sem psa pasme basset hound in me zanima ali ga mogoče kdo pogreša?

Policaj: Ne, nihče ne pogreša psa. Kje pa ste? Ali je pes nasilen?

Jaz: (Ja, z nožem mi grozi!) Ne, ni nasilen, sem blizu trgovine tepate.

Policaj: Ali lahko počakate tam, bom poslal nekoga, ki bo psa peljal v zavetišče.

Jaz: A kar v zavetišče?! A lahko mogoče raje jaz pri vas pustim številko in psa zadržim, v primeru da bi ga kdo iskal, pa mu daste mojo številko in lahko pride psa iskat k meni?

Policaj: Ne gospa, to pa ne gre tako. Pes mora v zavetišče!

Jaz: Aha...Hm, ja zelo mi je žal, ampak pes je šel pravkar za enim drugim človekom. (sliši se butasto, a kaj če je pa res)

Policaj: Aha. Dajte mi prosim vaše podatke. Povem podatke (zakaj že?!!), nakar reče: Aja, itak ne rabim podatkov, če je šel pes za drugo osebo, potem to ni več vaš problem. Vseeno bom nekoga poslal pred tointo trgovino da pobere psa. (Pozabila sem ga vprašat, kako ve, da bo pes res tam in da jih bo čakal?!)

Jaz: Nasvidenje.

Prebrisani pes po parih minutah spet priteče za mano - očitno sem mu bolj všeč od moškega s samokolnico, kateremu se je prislinil med mojim modrovanjem s policajem. Kaj naj zdaj naredim?! Grem mimo reke domov, nočem mimo trgovine, ker mi ni do tega, da bi psa odpeljali v zavetišče - kajti nekje sem slišala, da če ga po štirinajstih dneh (ali treh tednih mogoče?) ne pride nihče iskat, oziroma če ga v tem času nihče ne posvoji, da ga usmrtijo. V redu, šla bom domov in psa zaprla na dvorišče ter poklicala na radio Hit in vprašala, ali ga mogoče kdo pogreša. Pri vodi se ustaviva, pes pije, aha, žejen je, torej je nemara že dalj časa na poti. Kar naenkrat se žival postavi pred mene in začne lajat kot obsedena. Dokaj majhen pes z dolgim trupom na kratkih nogicah proizvede hujši lajež kot kakšna nemška doga! Predstavljam si, da me nagovarja naj ga pospremim domov, zato mu pripovedujem, da mu ne morem pomagat tudi če bi mu še bolj rada. Nakar me začopati za hlačnico in me ne pusti nikamor!! Medtem ko me drži, premišljujem, ali nisem enkrat nekje prebrala, da imajo ravno psi te pasme "škarjast ugriz", kar pomeni, da ko te enkrat ugrizne, te ne more izpustiti, ne da bi ti iztrgal zagrizeno meso. Kaj mi je bilo tega treba, mar bi počakala z njim, da gre v tisto trapasto zavetišče! Zdaj pa imam! Kako zelo si zaželim sedeti na terasi in srebati topel čaj z okusom pine colade. Namesto tega sem nekje za vodo - in the middle of nowhere, s psom, ki se mu je očitno zmešalo in me ne pusti ne naprej ne nazaj. Po nekaj minutah se umiri in mi, kot da ni bilo nič, dovoli nadaljevati pot. No, na poti do doma me je potem še dvakrat ustavil - levo hlačnico imam poslinjeno do kolena. Glede na to, da si z našim psom nista bila preveč všeč, mu seveda nisem mogla nuditi začasnega azila. Nekaj časa je stopicljal pred ograjo, jaz sem šla medtem izvajat telefonske pogovore. Trikrat pokličem na Hit. Nihče ne dvigne. Nato kličem še v zavetišče Gmajnica. Oglasi se neka zaspana oseba:

Jaz: Dober večer, tapata iz klepakle, našla sem psa pasme basset hound, pa me zanima, če morda veste ali ga morda kdo pogreša?
Zaspana oseba: Kakšna pasma pa je to?
Jaz: Ne veste kakšna pasma je basset hound?
Zaspana oseba: Ne. Prvič slišim.
Jaz: (opišem pasmo basset hound...)
Zaspana oseba: Mi poveste prosim vaše ime, priimek, naslov, številko telefona...
Jaz: Mu povem ime in priimek, nato vprašam zakaj sploh rabi moje podatke. Naj si zapiše kje se pes potika, če bi ga slučajno kdo iskal in to je to.
Nakar hoče izvedet še barvo psa ter kakšen vzorec ima. Povem da je trobarven in skoraj rečem še da je karirast, a se na srečo pravočasno ugriznem v jezik...

Ko pridem nazaj psa ni več tam. Skoraj vseeno mi je kam je šel - itak je bil čudaški. Glede na to, da imam preveč opravka s čudaškimi ljudmi, si ne želim še družbe čudaških psov. Upam le, da ni bil tako neumen, da bi šel šel sedet pred trgovino in čakat policaje.

Zanima me, zakaj je tako pomembno, da dam jaz vsem tem osebam svoje podatke, skoraj vključno s številko noge in dnevom zadnje menstruacije, nihče pa ni vprašal ali je pes mlad ali star, ima mogoče ovratnico, kje sem ga našla - od kje do kje je hodil za mano... Ne, to nikogar ne zanima. Važno je, da imajo moje podatke. Naslednjič, ko bom spet našla kakšno žival, ne bom poklicala nikamor več. Če bi psa lahko zadržala (ako naš nebi bil tako negostoljuben), bi ga pofotkala in pomejlala naokrog ter sliko nalepila na kakšno vidno javno mesto. To bi bilo, se mi zdi, še najboljše. Moram pa našemu labradorcu v najkrajšem možnem času kupit tisto ovratnico, na katero lahko napišeš njegovo ime in lastnikovo telefonsko cifro, da ga ne bi slučajno kakšen policaj odvlekel v zavetišče.

P.S. Za vse policaje in delavce v azilih, takale je ta pasma: bassethound