Lisička

Ženske v naši familiji imamo dve čudni bolezni. Ena je ljubezen do čevljev, skodelic, oblačil ter nakita, druga pa prenašanje stvari iz točke A do točke B in nazaj.
Vse se je začelo pri babici in preskočilo na mami ter nato name. Moja babica je sicer zelo babičasta, obenem pa pri svojih skoraj osemdesetih tudi zelo moderna. Lahko si predstavljate, da oseminsedemdesetletna babica ne uporablja kletvic, a pri čevljih vedno naredi izjemo. Kadar so ji kakšni zelo všeč vzklikne: »Kurba so lušni!«
Nemalokrat me je, ko sem bila še v puberteti, tudi seznanjala s tem kaj je moderno – ker se je veliko vozila z vlakom in medtem opazovala, kako so ljudje oblečeni. V najstniških letih je bilo "skladišče pri babici" moja edina oskrba s cunjami vseh vrst. Vse kar sem si zaželela, sem dobila pri njej: hipijevske klobuke, kvačkane brezrokavnike, plahutajoča dolga črna krila, hlače na zvonec, pa razne pisane svilene rute, lesene ogrlice (kolavdre jim pravi babi), broške in še kaj bi se našlo. Najbrž mi ni potrebno poudarjati, da sem bila na naši šoli ena izmed boljše oblečenih, če ne celo najboljše in najbolj izvirno oblečena. V najhujših najstniških letih, pa še potem, ko sem bila že kakšno leto na faksu, me trgovine z oblačili niso nikoli dobile v svojo past. A ta pretok cunj ni potekal samo v eni smeri. Ona je namreč od mene dobivala (in še vedno dobiva) stvari, katerih sem se bodisi naveličala, ali pa so bile passe. Trenurno čaka na moje "Le coq sportif" in mi je to tudi že parkrat povedala. Ampak teh ji še ne dam, ker jih že dve leti nosim in so še vedno taki kot novi, poleg tega se v njih se počutim kot bi bila bosa (btw, priporočam!)... Naš dedi se je vedno jezil, češ da iz hiše v hišo prenašamo vreče »kot mačke mlade«.

In potem danes ta zgodba s krznom; Sva bili z mami pri njej na kafet in se je babi začela razburjat, češ koliko da ji prostora v omari zaseda krznena jakna iz korejskega psa, ki ji jo je dala naša mati pred leti v hrambo (Zakaj že? Ker doma nima prostora namreč!!). In medtem, ko se takole usaja, ji pade na misel, da bo pa ona zdaj to "žival" poskusila obleči. In res privleče iz omare tisto maso od krzna ter zleze noter in midve z mami se ji začneva smejat; Neznansko hecno je gledati svojo babi, oblečeno v neko kosmato žival. Mislim, a ni zanimivo, da je taka bedasta stvar včasih veljala za ta hoh prestiž?! Za povrh vsega naša mati prijavi, da je ona to zadevo celo vzela na kredit!! Nosila pa je ni na srečo nikoli, ker ji je bilo prevroče - valjda, saj ne živimo v Sibiriji! Nato smo se družno odločile, da jakno podarimo v dobrodelne namene. Mogoče je bo celo vesel kdo, ki si ne more privoščit kurjave, ker to je po mojem tudi njena edina funkcija... In medtem, ko je babi tlačila jakno nazaj v vrečo, je ven padla kučma iz lisice in jaz nebi bila jaz, če si je nebi takoj pogreznila na svojo novo frizuro in si bila še bolj všeč kot po ponedeljkovi frizerski seansi. Nakar sem se odločila, da jo obdržim ter da jo bom to zimo nosila. Malo imam sicer pomislekov glede dandanašnjih nazorov o nošenju krzna, a po drugi strani si mislim, saj nisem jaz kriva zavoljo ene lisice, ki je storila svojo bridko smrt še preden sem se jaz rodila?! Sicer pa je nemara imela čisto lepo življenje - dokler je seveda ni ustrelil lovec - kar me posledično tudi opere krivde, češ da je zaradi mene cel lajf ždela v kletki, ker ni.

Lisice bojte se me, prihajam!!

"Frikat"

Danes je bil dan za frizerja. A zakaj vam to pripovedujem? Ker sem navdušena nad svojim frizerjem, zato. To namreč ni frizer kot vsak frizer, striže namreč po principu free cut, sploh pa ne striže vsakega, temveč samo tiste, ki poštekajo njegovo filozofijo. Predvsem pa ne mara, da ga kdo "komandira". Rade volje pošiša celo kolonijo otrok - in to zastonj - ampak samo pod pogojem da mu nihče ne govori kako naj to počne oz. kakšen naj bo končni rezultat. In tamali so ful navdušeni... Za starše sicer ne vem. ;-)

Njegova filozofija mi je pa všeč predvsem zato, ker me nikoli ne posiljuje s kakršnimikoli barvami za lase, prelivi, balzami, voski in ostalo frizersko navlako. Itak že od nekdaj nisem bila nevemkakšen poseben potrošnik barv za lase - glede na to, da sem se včasih barvala enkrat do dvakrat na leto, zdaj pa še to ne več - ker sem se odločila da "mene pa že ne bojo farbal" in da sem mogoče lepa tudi taka kot sem - s svojo mišjo-rjavo dolgočasno barvo las vred. Ker lepota ni barva mojih las, ukrivljenost trikrat povečanih trepalnic, belina mojih zob, francoska manikura na nohtih in pol kile šminke na žnablih. In danes je ta moj frizer izjavil, da se je odločil, da svojih strank ne bo več barval, ker noče bit kriv za morebitnega raka, ki bi si ga utegnili z barvanjem navleči nase ( btw: prejšnji teden je v Delu pisalo, da barva za lase dokazano povzroča raka na jetrih in mehurju)!! Koliko frizerjev, ki si upajo to reči poznate?! Jaz sem do sedaj poznala same take, ki ti na glavo naserjejo cel kemijski laboratorij, za povrh vsega pa te še tako minimalno pošišajo, da se jim moraš čez en mesec spet namalat na stol. Ne hvala!

Po drugi stani si pa mislim - tudi če recimo odmislimo, da je vsa ta kemija za telo škodljiva, se vse to z vodo odplakne v naravo. Večkrat premišljujem, da bi morali biti izdelki, kot so naprimer razna čistila in podobne kemične zadeve, dodatno obdavčene prav zaradi svojega škodljivega vpliva na okolje.

Ampak kljub vsemu povedanemu, pri nakupu tudi mene včasih zanese, čeprav kupujem samo najnujnejše in (recimo) neškodljivo zame, za živali (na katerih delajo poskuse) ter za naravo, pa tudi če takšne stvari stanejo malo več. Prejšnji teden sem namreč pri "sosedu" kupila žajfo z vonjem po naftalinu! Res fino. Valjda sem nasedla napisu na ovitku, na katerem je pisalo, da je iz avokada. Zraven pa: Made in Bolgaria. Ponavadi človek pri nakupu mila ne razmišlja o tem, da v Bolgariji nemara še nikoli niso videli avokada, pa tudi če bi ga, ga najbrž nebi stlačili v kos žajfe, ki stane 80 sit!! V wc-ju od te kvazi avokadove žajfe tako smrdi, da te nekam prime, tudi če te pred vstopom v wc še ni... Tako da na tem mestu omenjeno smrdečijo priporočam vsem, ki imate ali težave z zaprtostjo ali molje, ki veselo papajo vaše zimske plaščke. Upala bi si trditi, da žajfa molja ubije na razdalji enega metra! Aja, še nekaj, ko že ravno govorimo o raznoraznih kemijah: Danes sem med mimohodom ob tv-ju spet slišala: "Varni z Brefom v hiši!" Ne glede na to, kolikokrat sem ta slogan že slišala, sem se danes prvič zamislila nad tem kaj mi hočejo sporočiti. Pa se me ni kaj dosti dotaknilo. No, mi nimamo Brefa, pa se mi ni še nikoli zdelo da je pri nas doma nevarno. Hm...

Skrenila s teme. Hotla sem povedat samo tole: B me je postrigel in frizura stoji kot je treba. Brez krtače, fena in kemije. To je zame čista umetnost. Še bolj me pa veseli to, da ima moj naglavni dekor rok trajanja 4-6 mesecev.

Zelo sem si všeč!

Izled

Prve dni preteklega tedna sem se blizu tromeje Nemčija-Francija-Luksemburg (Meetlach) seznanjala s skrivnostmi izdelave skretov in ostale kopalniške keramike, doživljala bližnja srečanja s tuš kabinami vrednimi 19.000 eurov ter z različnimi vrstami šob v masažnih sistemih. Da ne omenjam bližnjih srečanj s šampanjcem in rdečim vinom... :-)

Na zgornji slikci lahko vidite kje smo spali: Schloss Saareck - dvorec Bochove familije, lociran sredi čudovitega angleškega parka. Začuda po hiši ni strašilo. Duhovi trofej losov iz Alaske, ki visijo v sprejemnici so nas pustili pri miru, strašile so samo veverice, ki so se lovile po bršljanu, ki obrašča hišo.

Kar fascinantno se je bilo takole prestavit za 100 let nazaj - sem se te tri dni v tejle sobi za "Barbike", ki (upravičeno) nosi naziv Nice, počutila kot kakšna baronica. Je pa zanimivo, da je v hiši še vse tako kot je bilo, vštevši original pohištvo. Do pred par let nazaj sploh niso imeli ključev za zaklepanje sob. Vse je jako "domačinsko"...

Splača se videti eno tako tovarno, kjer prevladuje tradicija (nastala leta 1748) in je za povrh vsega še vedno v družinski lasti. Ko vidiš kako izdelujejo sanitarno keramiko, ti postane jasno odkod visoke cene. Velik del te keramike namreč še vedno proizvajajo ročno, po skritih recepturah (kamenine, ki sestavljajo zmesi, so zakodirane v imena a la: Klaus, Susie, Bertha...).

Njihov salon kopalniške keramike je čista poezija, čeprav kasneje, ko človek nekatere od teh dizajnerskih presežkov preizkusi, ugotovi, da ni vse zlato kar se sveti. Kar zna biti šok za nekoga takega kot sem jaz - ker običajno dajem prednost formi pred funkcijo (in ne: osel ne gre samo enkrat na led, meni se je to zgodilo že večkrat), kasneje pa ponavadi ugotovim, da stvari itak niso kdovekako praktične in se potem vedno jezim sama nase... Po preizkušnji meni najbolj dopadljivega proizvoda - kad Aveo - ugotovim, da mi je naša navadna stara emajlirana kad, še najbolj všeč - predvsem zato, ker lahko migam z nogami in mi ni treba bit noter ukleščena kot velikonočna šunka v testu, pa še knjigo lahko berem. Tudi če bi imela na razpolago miljon in pol tolarjev, si banje Aveo najverjetneje nebi privoščila... Običajno te stvari ljudje itak kupujejo predvsem kot statusni simbol... No, ko smo že pri statusnem simbolu, je zanimiva tuš kabina Aquagate, vendar samo v primeru, da imate "odveč" 19.000 eurov, drugače lahko tole branje v miru preskočite... Steklen kubus s konzolo, izvedeno v lesu/kamnu/jeklu, z displayem, -dostopnim iz inside in outside - kjer si izbirate program tuširanja (wake up, irish rain, californian rain, fitness masažo in nevemkajševse), sauno ter predvajate vaše najljubše MP3 komade... Zveličavno, vendar za moje pojme precenjeno. Ena fina pogruntacija pa je prav gotovo wc, kjer senzor, ko zazna, da na wc-ju sedi vaša pojava, sproži ventilator, ki odsesa vonj, ki nastane kot stranski produkt vašega proizvoda. Jako praktično, say goodbye to Ambi pur!! Kot vidite sem postala pravi strokovnjak za kopalnice, so if you need an advice: Here I am!
Zame osebno je bil najbolj fascinanten njihov muzej, kjer so razstavljeni produkti razvrščeni po časovnem nastanku - ena izmed zanimivosti je vsekakor remake ploščic iz Titanika. Če imate doma kakšne starejše V&B-ove kose, jih lahko nesete tja ocenit. Jaz jih na žalost nimam.

Za "posladek" smo si privoščili shoppingiranje: tovarniška trgovina, kjer je možno kupit samo kose II. kvalitete: glede na to, da je komplet new wave - skodelica s podstavkom in zavito žlico (zgoraj na sliki) - stal 25 eurov, (še enkrat poudarjam da gre v bistvu za "škart") in da me je potem ko sem izračunala, koliko bi me prišel cel komplet šestih (prva kvaliteta: 300 eurov), sem obrzdala svoje dinnerware apetite in iz trgovine odšla zgolj z dvema darilcema, za katera sem odštela "samo" 40 eurov. Več kot preveč - draga je tale tradicija!

Žiloreznica

Everybody's talking at me. I don't hear a word they're saying, only the echoes of my mind. People stopping staring, I can't see their faces, only the shadows of their eyes. I'm going where the sun keeps shining thru' the pouring rain, Going where the weather suits my clothes, backing off of the North East wind, sailing on summer breeze and skipping over the ocean like a stone. ...Poje Madeleine Peyroux

Žilorezni petek.
Počutje, ki bi ga lahko opisali kot zmačkano, čeprav včeraj popila le eno pivo. Jesenska utrujenost pač. Čudno je spet biti doma - po vsem tem času.
Z D-jem ne moreva nikamor, ker nobenemu od naju še niso nakazali honorarjev. Tako sem obsojena, da deževen petkov večer preživim v domačinskem duhu. Najraje bi se ulegla v posteljo in si na glavo položila mokro gazo...
Kratkočasim se z razvrščanjem nanovonakupljenih knjig po policah ter obenem poskušam minimizirat količino nepotrebne krame. Kar se minimizacije krame tiče, dokaj neuspešno.
Z veseljem bi pojedla kakšen antidepresiv, ako bi ga pač imela pri roki, če bi se ga dalo kupit v trgovini kot sveže žemljice... Namesto tega sem prižgala vse luči ter sobo naparfumala z vonjem kandiranega sadja. Iz zvočnikov odmeva Madeleine Peyroux, ki s svojim nežnim vokalom asociira na mešanico Beth Gibbons in Billie Holiday. V teh uvodno jesenskih dneh mi za spremembo spet paše jazz - vštevši vse tone žametnih ženskih vokalov.
»September je za te stvari…« September je jutranja megla, je rosa, so dolge sence, dež in škornji. Voham kostanj, jabolčni sok in mrtvaške počitnice – na slednje (lanskoletne) imam prijetno žgečkljive spomine. Če malo premislim, zna bit jesen tudi lepa...

Grem pogledat kaj bodo zanimivega povedali naši estradniki v Polnočnem klubu. Če sploh kaj...