V teh dneh...

-

Moje splošno zadovoljstvo je odvisno od vremena, tako pač je. In če je bil prejšnji teden neproduktiven - v smislu vsega: rekreacije, delovne vneme in dobre volje (se morda spomnite kdaj ste nazadnje prebrali dobro novico, ker jaz se ne), je ta teden njegovo popolno nasprotje. Morbidna soparina se je dvignila, nebo je brez oblačka, delovna vnema se je vrnila, vse ostalo tudi, dnevne novice so sicer še vedno slabe, ampak jih ne berem, saj namesto tega raje zalistam v Mladinine intervjuje in prelistavam pisane revije.
Včeraj zvečer sem se odločila od mrtvih obuditi tekaško čakro. Vlekla sem jo na Rožnik in ji toliko časa težila, da ji ni preostalo drugega kot da me uboga. Sva nekako pripuzali do vrha, potem pa ni bilo videti konca - po sestopu v Tivoli še en velik krog, od mrtvih obujena čakra bi še tekla, ampak v enem momentu sem si rekla: "Dovolj bo, naj se ve kdo je "pri tej hiši" gospodar", se obrnila in odšla domov.
Te dni, ko dihamo poletje v pravem pomenu besede, kot vsako leto v tem času, živim od ničesar. Kava na kavo, ledeno mrzel čaj na ledeno mrzel čaj in vsak dan kila marelic ter kila breskev iz placa. Verjemite, sadje redi - pa še kako! Sem pa v teh dneh odkrila radosti kamuta oziroma kamutove moke. Neverjetno, kako okusno sladka žitarica je to - kamutova palačinka je bila fantastična, danes pa sem si v pekarni na trubarjevi kupila mali kamutov kruhek v velikosti muffina. Za umret dobro!
Še vedno se dokaj spretno otepam pogovorov/druženj z ljudmi, ki bi mi (ne da bi jih povprašala za mnenje) na vsak način želeli dopovedati kaj bi bilo zame dobro in negujem druženja s tistimi, ki se v tej smeri ne trudijo. In ko smo že pri pogovoru o tem kaj bi bilo zame dobro... na to temo sicer mislim velike misli, ki pa so zaenkrat še veliko prevelike za objavo.
Vesela sem, ker v mesto kmalu pride Ana Desetnica, po nekaj letih si bom letos končno lahko vzela čas za mirno posedanje na kosu časopisnega papirja sredi mesta. Prijazni strici z baloni so me danes založili s časopisnim papirjem za pod rit, kasneje pa sem uspela v objektiv ujeti simpatični AD par na hoduljah.


In ja, en nov mali bedž imam. Enega pa dobim jutri, ker ga je Lena Nina uspela nekam založiti. :)

P.S. These days

Nenadni preobrat

-

Tule smo modrovali o neprimernosti besedila obvestila iz knjižnice. Danes sem iz iste knjižnice prejela mail, ki je mnogo bolj prijazen. Zakaj že?! :)

Še ena jed brez imena - taka, ki se sama skuha

-

Tole, na prvi videz čudno jed, pripravi prijateljica S.. Ponavadi napakira dva steklena kozarčka še tople kašice, v vrečko prida žličko ter prtiček in potem se baševa - na kakšnem rdečem semaforju, med potjo v eno izmed trgovin z orodjem/belo tehniko/ ploščicami/ armaturami ali čim podobnim. Zdaj sem jo začela pripravljati tudi sama, tako dobra je. In ne rabi izgovora - zjutraj je lahko zajtrk, opoldne predkosilo, po kosilu sladica, popoldne malica in zvečer večerja. Danes sem jo skuhala malo več, da bo še za kasneje, pa je zatem doživela dvojni repete.
Osnova je prosena kaša, skuhana v rahlo osoljeni vodi. Ko je kuhana, dodam malo medu/javorjevega sirupa, cimet ter žličko kokosove maščobe. Pika na i je na drobno narezana breskev in marelica (pozimi jabolko, katerega se v kaši narahlo pokuha) ter oreščki ali semena po želji. Danes sem poleg marelice in breskve dodala nasekljane orehe, lahko bi bilo tudi kaj drugega. Najboljša je taka kaša še rahlo topla.

Čuden dan

-

Danes je en čuden dan. Sedim na balkonu in razmišljam o pobegu. Nekam. Kamorkoli, četudi le za dan ali dva. Za danes bo zadostoval telefonski klic in druženje ob pivu. Moram iz stanovanja!
Nujno moram nekam pobegniti, da se bom potem, ko se vrnem nazaj, veselila sivke, ki bo vsak čas zacvetela na balkonu.

Kje je tvoje mesto?

S kolegico sva bili namenjeni na kavo. Od daleč ga zagledam, kolega arhitekta, s katerim sva včasih delila mizo v pisarni. Videla se nisva kakšno leto, včasih sva šla na kavo ali dve, vzajemno sva jamrala ob rečeh, ki so naju družile, potem sva izgubila stik. Izgleda spočit, brezskrben, upam si trditi, da kaže leto ali dve manj, kot jih je kazal, ko sem ga nazadnje obiskala v lokalu kjer je kratek čas po odpovedi, ki jo je dal v biroju kjer smo delali, mešal koktejle. Stara kolega se razveseliva drug drugega. "Kaj počneš"? vprašam. "Misliš tako ali na splošno?" vpraša. "Kakor koli." odvrnem. "Uživam..." odvrne in potegne dim iz cigarillosa - ležerno, kot mu je bilo to od nekdaj v navadi. "Delam v lokalu," reče in doda: "Delam štiri dni na teden in zaslužim več kot sem prej zaslužil v projektivi, nobenega stresa." reče nasmejano. Debelo ga gledam in se zasačim ob grdi misli rahlega zavidanja, vendar se takoj za tem v kotiček možganov prikrade zastrašujoča misel: "Kaj bo z nami?".
Pove mi, da jim tam, kjer sva delala včasih, ne gre preveč dobro. Da klestijo povsod kjer lahko, predvsem pri plačah. Še ena v nizu podobnih zgodb, katere slišim zadnje čase - tista druga se glasi: "delo imajo, a že tri mesece niso dobili plač." Tisti, ki nimajo družin, bodo prvi ob delo. Uspešen kolega, ki dela v enem izmed velikih ljubljanskih birojev, kjer zaposlujejo 30 ljudi, mi je pred časom rekel, da ve, da bo on prvi na vrsti za odstrel, ker je mlad in nima družine. "Sem se sprijaznil z mislijo, da bom šel domov, mamici pomagat kopat krompir na njivo," doda.
Rinem naprej in se oklepam tistega kar znam, bojim se, da me bo v nasprotnem primeru odneslo preveč stran, preveč na stranpoti in bom izgubila kompas. Delati nekaj, v čemer ne bom uživala, pa čeprav bom od tega lahko živela?! Ne vem. Po eni strani se trudim ostajati na varni strani znanega, po drugi pa mi je kristalno jasno, da glede na trenutno situacijo, na daljši rok ni perspektive.
Prejšnji teden sem od davčne dobila pisemce, v katerem je pisalo, da sem po novem padla v višji razred plačevanja prispevkov. Zaslužila sem preveč. Kljub temu, da nisem zaslužila nič.

Tiščim glavo v pesek, nase bom navlekla tekaške pajkice in se podala v gozd, da zbistrim misli. Bo že kako...

Prežveči, izpljuni, prežveči, izpljuni...

-

Početje, ki ga imenujemo šoping, definitvno ni nekaj, kar bi pri meni sodilo na spisek najbolj priljubljenih opravil. Čeprav se beseda šoping sliši tako zelo eksotično. Če bi človek rekel, da gre nakupovat, se to sliši čisto brezveze - tako kot da boš šel okoli vogala po kruh in mleko, morda boš zraven vzel še šop banan in dnevni časopis ali pa tudi ne. Ampak šoping, lepo vas prosim, to je pa nekaj, kar se sliši zelo vznemirljivo - kot da bi v vaši denarnici mrgolelo mravelj, ki bi hotele na vsak način zlezti ven. Brrrr...
Skratka, šoping me ne vznemirja kaj posebno, ampak window shopping imam pa rada, o ja! A ne tu, pač pa tam. Ali pa kar na internetu. Šoping me dela nervozno. To je šport, po katerem te boli glava, imaš suha usta, izmozgan bančni račun, v vreči pa polno neprištevnih nakupov. Trudim se, da kupim malo, a tisto dobro, lepo in kvalitetno zašito, z drobnimi detajli, katere morda vidim le jaz, pa kaj zato (ali ravno zato) ter kolikor se da brezčasno. Morda sem neke vrste snob, dasiravno se nimam za snoba (bi bila beseda snobinja bolj primerna, ne vem?!).
V Zari me praviloma že nekaj časa ne vidijo več. Kot prvo, sem preveč sfalen gištel za njihove gvante - zgoraj vse štrli, okoli bokov me vse veže, pri pasu imam praviloma prostora še za dve roki. Drug razlog pa je, da je izmed približno sedmih reči, ki sem jih tam kdajkoli kupila, edinole ena reč ostala cela, ostalo se je vse po spisku potrgalo: nekaj topov, en pulover - nošeno približno petkrat, potrgano po šestem pranju. Take reči človek kupi za preoblečt - za doma, za hiter skok v mesto in nazaj. Nekaj brezveznih kosov, do katerih nimam nobenega odnosa. Prejšnji mesec je v omari pristala ena taka majčka. Ko sem jo prvič oblekla, sva z mojo majico enako srečali na drugi strani ceste. Nič zato, to mora človek vzeti v zakup. Štirikrat je šla v pranje, po zadnjem pranju so bile na hrbtni strani, tam kamor je prišita etiketa, štiri velike luknje. Ker denar pobiram po tleh zgolj takrat, kadar mi pade na tla, drugače pa ne, ker denar praviloma ne leži po tleh, je stvar, ki košta 17€ kljub vsemu predraga, da bi jo človek le trikrat oblekel, sem ubogo naluknjano revo danes nesla reklamirat. Zamenjala sem jo za dva topa, katera se bosta verjetno tudi kmalu potrgala, ampak kaj morem proti temu?! Ju bom spet primorana nesti nazaj in zamenjati za nova dva. And so on... What's the point?! Najbrž le to, da v Kambodži, na Kitajskem, v Bangladešu in še kje, vedno znova šivajo nove kose, ki se bodo itak potrgali po treh nošenjih, kaj pa vem?! Babica vedno reče: "spravi račun!" Včasih jih nisem, zdaj pa spravim račun "za vsak drek", izučilo me je, da spravim dobesedno vse, tudi račun od žarnice. Potem ko jih iščem, jih seveda praviloma ne najdem, ampak spravljam jih pa kljub temu.

Med drugim sta tudi masovna oblačilna produkcija (ter s tem dokaj nizke cene) in posledično kultura oblačenja, odraz današnjega časa: nobenega odnosa do ničesar, vse je instant - prežveči, izpljuni ter spet prežveči in izpljuni. V medsebojnih odnosih nič bolje - poljubi, izpljuni, poljubi, izpljuni, če ti kaj (meni nekaj) ni všeč, kar pojdi, za tabo pride drugi! Add as friend, unfriend, add as friend and then unfriend. Prazno do amena!

Kar se mene tiče, bom še vedno zganjala svoj mehki snobizem: na tržnici, v trgovini s hrano, v trgovini s tekstilom ter v medsebojnih odnosih. Izpljunem malokrat, a kadar to storim, pljunem kar daleč! Zdaj pa oprostite, moram zaključit, grem namreč pljuvat pečke od češenj. To pa v zadnjem času počnem zelo pogosto.

Enako želim tudi tebi!

Danes je med naslovi na Delo.si mojo pozornost pritegnil članek o izreku pogojne kazni človeku (če bi ta gnusni, hudobni stvor sploh lahko tako imenovali), ki je na avtomobil priklenil psa in ga toliko časa vlekel za seboj po cesti, dokler nesrečna žival ni poginila. Opisano dejanje je tako grozljivo, da človek članek le s težavo prebere do konca. Že sama gnusnost dejanja kliče po razpravi, vendar vsi, ki ne razmišljamo na način kot oseba, ki je zagrešila omenjeno dejanje, lahko razpredamo do nezavesti, pa s tem ne bomo ničesar rešili. Kakšna bi sploh bila prava kazen za nekoga, ki nemočno nedolžno bitje obsodi na tako kruto umiranje?! Komentar mojega brata je bil, da zasluži zgolj in samo metek v čelo, za katerega pa bi moral plačati sam. Ne bi ničesar dodala, se globoko strinjam.
Dejstvo, zaradi katerega sem se odločila spisati tale nesrečni spis je podatek, da je obtožena oseba predsednik združenja rejcev konj pasme posavec, za predsednika pa so ga - za dobo petih let - izvolili lani - leto dni po nesrečnem dogodku. Izvolili so ga kljub temu, da so za dogodek vedeli vsi, saj naj bi bil, po besedah podpredsednika omenjenega združenja: "človek dobrih lastnosti in ljubitelj živali". Zdaj mi pa lepo prosim nekaj povejte, kajti meni ena stvar očitno ni jasna (ali pa morda to ni jasno komu drugemu): kaj za vas pomeni pojem "človek dobrih lastnosti in ljubitelj živali"?! Vsak normalen človek si pod tem opisom prav gotovo ne predstavlja nekoga, ki psa naveže na avtomobil in ga vleče za seboj, vse dokler žival v težkih mukah ne izkrvavi ali pa mu pritisk vrvi polomi vrat.
Zame je "človek dobrih lastnosti" človek, ki ima dobre lastnosti in takoj ko pri nekom opazim nekaj, kar precej očitno sili iz nabora dobrih lastnosti, zame to ni več človek dobrih lastnosti in pika. Na splošno stvari niso črno-bele, obstaja širok razpon sivih odtenkov, vendar pa je pri tem ali je nekdo človek dobrih lastnosti ali pač ne, zadeva izključno črno-bela: si ali nisi. Tistega vmes ni.
"Ljubitelj živali"?! Zakaj bi se morali ljudje deliti na tiste, ki ljubijo živali in tiste, ki jih ne? Kdor ljubi, kdor je sposoben empatije, ta spoštuje vsa živa bitja. Seveda obstajajo ljudje, ki ne marajo mačk ali psov, ampak to še ne pomeni, da zato do smrti pobijejo vsakega psa ali mačko, ki jim prekriža pot. Obstajata dve vrsti ljudi - taki, ki so sposobni ljubiti in spoštovati živa bitja in žal tudi taki, ki tega niso sposobni. In od tega ali nekdo na avtomobil naveže psa ali človeka, je po mojem mnenju zelo kratka pot.
Da, straši me misel na to, da obstajajo izpirjeni posamezniki, ki počno tako gnusne stvari. Ampak kar me še bolj straši, je dejstvo, da obstajajo skupine ljudi, ki takega človeka označijo za človeka dobrih lastnosti in ljubitelja živali. Očitno je v naši družbi nekaj hudo narobe. Mislim, da smo že zdavnaj izgubili kompas.

Članek si lahko preberete tule: Antonu Simonšku za kruto pasjo smrt pogojna kazen

Same lepe stvari

Sobota je dan za lepe stvari. Načeloma se sicer da katerikoli dan v tednu umestiti v kategorijo "dan za lepe stvari" in ta teden je bilo kar nekaj takih, ampak sobota je še posebej primeren dan za to. V soboto dopoldne pijemo kavo s smetano in ob tem naredimo obnovo celega tedna ter plane za naprej. Potem je na vrsti obhod mesta in potem še ena kava. V soboto je čas sobotno počasnejši, zato ga je treba dodobra izkoristiti.

Prijateljica Nataša me je danes razveselila s tole knjigo. Ker se že nekaj let prehranjujem po principu letnih časov, mi je knjiga še posebej dobrodošla. Nekaj jedi sicer že poznam in kuham, nekaj je novih, velika večina pa takih, ki se bodo lepo ujele z mojim načinom kuhanja (sveže, lokalne sestavine, hrana pripravljena v 20 minutah do pol ure, po možnosti s čim manj kuhanja). Knjiga je, kot že naslov pove, organizirana po letnih časih, na koncu pa se nahaja še rubrika prazniki. Poudarek je na sadju in zelenjavi (po možnosti iz domačega vrta) ter raznih žitaricah, pri vsakem živilu je zraven zanimiv opis. Recepti so povsem nekomplicirani (in primerni, da se jih loti vsakdo) - tako priprava kot tudi nabor sestavin. Rada kuham, ampak pri naboru določenih sestavin iz nakaterih kuharskih knjig, imam občutek, bi morala imeti shrambo za velikost ene kuhinje in to je stvar, ki je resnično ne maram. Najraje kuham po principu "to kar je trenutno v hladilniku/na vrtu" in ta knjiga podpira točno tak način priprave hrane.

Tale druga knjiga pa čaka na nočni omarici in bo za rep lovila prihajajoče večere. Ayn Rand me je navdušila že v Izviru, zdaj pa je v slovenskem prevodu izšla tudi tale z naslovom "Mi, živi" - "zgodba o diktaturi ter zgodba o človeku proti državi" (kot so napisali pri založbi Modrijan). Njen jezik mi je preveč kompleksen, da bi jo brala v angleščini. Pri tovrstnem branju je treba biti počasen in zbran, pri Izviru sem se na določenih mestih celo vračala nazaj in vse to mi gre pri slovenščini precej bolje od rok.

V Maksiju praznijo police, zato sem zjutraj tam uplenila tanko jekleno ogrlico Mono in doma nanjo obesila uhan, katerega sem predelala v obesek. Všečno.

Jed brez imena

-

Tole bi lahko bil narastek, ampak narastek naj bi bilo načeloma nekaj kar naraste. Ali je tisto sufle?! Kajti, če je tisto kar naraste sufle, kaj je potemtakem narastek?! Skratka, tole ne naraste. Lahko bi bila pečena kaša. Ampak pečena kaša se tako dolgočasno sliši. Če rečem, da je to jed brez imena, zadeva takoj postane rahlo skrivnostna, zato bo ostalo kar pri tem.
Ker smo pri naši hiši danes gostili visoko gostjo iz tujine, se je spodobilo, da skuhamo nekaj bolj konkretnega. V hladilniku so se že dva dni valjali šparglji in klicali po tem, da se jih nekdo (jaz) usmili. Poleg tega je minila že cela večnost odkar sem nazadnje jedla proseno kašo. Včasih na določene sestavine, pa čeprav so dobre, človek kar pozabi. Kaši se je res godila velika krivica, zato sem se ji danes odkupila. Pa še lasje bodo zdaj veliko lepši. In nohti. Menda.

Za jed brez imena, katero sem si danes sama izmislila, potrebujemo:

konkretno skodelico prosene kaše (skuhamo v neslani vodi, da se izluži čim manj koristnih snovi)
1 malo alpsko smetano
2 jajci
olivno olje
parmidžano
muškatni orešček
malo skute (ni nujno, sama sem jo dala noter, ker je bila na spisku "za porabit")

V kuhano proseno kašo ubijemo jajce, naribamo parmezan (količina po željah in okusu), fliknemo noter malo skute, šluk olivca, naribamo muškatni orešček, solimo po okusu in zmešamo. Medtem v kropu (voda + žlička sladkorja, malo soli, malo masla) pokuhamo šparglje (cca 4 minute). Kašasto zmes damo v pekač ali nepregorno posodo ter povrhu naložimo šparglje. Vse skupaj prelijemo z mešanico alpske smetane in jajca. Če smo še posebej dekorersko navdahnjeni, lahko glavice špargljev prihranimo in jih naložimo po vrhu (kot sem to storila pišoča).
Postrežemo na balkonu (verjetno bi šlo tudi brez balkona). Če smo prejšnji večer popili nekaj meric belega vina, potem zraven pijemo vodo. V nasprotnem primeru pa belo vino.

P.S. Ker sem tole pisala ob pozni uri, rahlo utrujena, sem seveda pozabila povedati pomembno dejstvo: fliknemo v pečico, ogreto na 180 stopinj in pečemo dokler ni pečeno (cca 30minut). Tako.

Jutri začnem!

... si govorim že nekaj časa. Jutri začnem začnem zgodaj vstajati. Jutra so nekaj najlepšega - tisto zgodnje, spokojno jutro, ko je še vse lepo in prav in se zdi, da nič ne bi moglo iti narobe. Ah ja, so nekaj najlepšega - če jih seveda vidiš in doživiš. Pri meni je žal tako, da na leto vidim največ pet sončnih vzhodov (za katere še vedno trdim, da so lepši od zahodov). Včasih imam srečo, da me zbudi kakšen od mačkov ali pa celo oba, ko me zamenjata za trampolin, običajno pa me zbudi budilka, ki je naravnana na osmo, iz postelje pa se ponavadi skotalim tam nekje ob pol devetih ter vanjo legam okoli pol druge zjutraj. Danes sem bila zgodnja - kljub temu, da sem šele ob pol dveh zjutraj končala s krajšanjem lahnih poletnih lanenih hlač.
Ura je 8.00, pralni stroj že spokojno brni, lasje so oprani, posušeni in speti v nekaj frizuri podobnega, nohti postriženi in frišno histerično rdeče nalakirani, posoda od včerajšnjega dne pomita, mačka nahranjena, njen sekret spucan, maili odpisani in posteljnina zamenjana. V kuhinji diši po kavi, na balkomu pa (je smrdelo) po čiku. Zaradi mene je zdaj lahko tudi konec sveta.

Lepa beseda lepo mesto najde

Ker sem poštena državljanka, sem nemudoma tekla v knjižnico in poravnala dolg - v najbolj micenih kovančkih kar se je dalo. Menim, da bi morali v knjižnici zaposliti nekoga, ki bi jim tole besedilo spravil v rahlo priljudnejšo formo.

Into the woods

Tri botre lisičice

-

Živele so 3 lisičice in vse tri so si bile botrice. Vsaka je živela na svojem koncu. Prva je imela vilo na Brajdi, druga sredi Loga in tretja na kocu Loga. Prva botra lisičica se je nekega dne odločila, da bo obiskala svojo botrico, ki živi sredi Loga. Lepo se je oblekla in naličila ter s svojim dolgim avtomobilom kmalu prispela v Log. Druga botra lisičica je imela krasno vilo in je takoj prvo botro lisičico povabila naprej, ko je opazila da je ta malo zmedena, zmedla pa jo je preproga na hodniku ki je bila polna izvezenih rib... (rezijanska ljudska pripovedka)

Živele so tri botre lisičice. Prva botra lisičica je imela blog, na katerega je lepila prekrasne fotografije. Tudi druga botra lisičica je imela blog. Pa se je nekega dne dogodilo tako, da je druga botrica obiskala prvo, ki je takrat bivala še v daljnji deželi. Nekega popoldneva sta se v dežju sprehajali po vetrovni peščeni plaži in takrat se je začelo njuno prijateljstvo. Kasneje je prva botrica tretji omenila, da bi ji rada predstavila drugo botrico, ki jo je spoznala preko svojega bloga. Tretji se je to zdelo strašansko brezveze in nepotrebno - še slišati ni marala za to, da bi spoznala neko čudakinjo "iz neta". Pa se je zgodilo tako, da sta se vseeno spoznali. Zdaj sta zelo dobri prijateljici, kar pomeni, da se pogosto vidita in posledično v omari ne moreta imeti enakih kosov garderobe, saj se vidita praktično vsak drugi dan. Včasih vseeno naredita izjemo ter kupita podobne kose in potem le-te ponosita na tisti "ta drugi dan" ko se ne vidita.

Bil je lep sončen dan. Prva botra lisičica je k tretji prihitela z izposojenim avtomobilom, saj se je njen pokvaril in ga bo morala žal zabrisati na odpad. S seboj je pripeljala pločevinasto kanto modre barve (ker zelene v trgovini niso imeli), katero je botrica gostiteljica potrebovala, da bi vanjo vsadila fuksijo, saj se je odločila, da bo njen vrt letos poln rastlin v stilu "Miss Marple". Druga botrica je na obisk prispela z javnim prevoznim sredstvom, saj ne poseduje avtomobila - niti takega, ki bi bil za na odpad ne. Ko je na vrtu zagledala modro kanto za rože, jo je rahlo zmrazilo, saj ni ravno ljubiteljica modre barve. Medtem ko se je druga mrščila nad kanto v čudnem barvnem odtenku, je gostiteljica (obuta v čevlje z vrtoglavo visoko peto) prvi botrici razkazovala svoj zelenjavni vrt. Koliko vzdihovanja je to bilo nad redkvicami, solato, krešo, grahom, korenjem in ostalimi zadevami, ki sodijo v zelenjavni vrt.

Kasneje se je gostiteljica lotila priprave hrane, prva botrica pa je s pomočjo kamnitega tolkača od možnarja ter izvijačem, v dno modre kante izklesala 4 luknjice, skozi katere bo odtekala odvečna voda. V dno je udarjala v ritmičnih presledkih, tako da so sosedje verjetno mislili, da na botričinem vrtu kličejo k molitvi. Nato so botrice malicale in nazdravljale na fine reči. Kasneje se je prva botrica poslovila, saj je morala iti domov kuhat pašto s polivko Rio mare za lačnega otroka, ki se je vrnil iz kolonije, druga in tretja pa sta v pisker posadili rože ter nadaljevali s pitjem vina in kofeta. Po dveh popitih kozarcih se je lastnica kante strinjala z botrico interior designerko (ki se malo spozna tudi na exterior design), da modra barva res ne paše na vrt kjer ni ničesar drugega v tem barvnem odtenku. "Veš kaj, jutri bom šla in kupila zeleno barvo ter prebarvala kanto, ker ta barva res nikamor ne paše!" reče tretja. Potem sta modrovali o tem, katera barva bi lepo pasala ter prišli na sivo. Pa se je druga botrica spomnila, da bi bila nesrečna kanta lepa v srebrnem odtenku, kar pa bi pravzaprav lahko dosegli z uporabo alu folije. Pisker sta zavili v alu folijo in nato zadovoljni spili še vsaka en kozarček. Nato sta prvi botrici poslali fotografijo izboljšane verzije piskra. Odgovora ni bilo, zato sta se razočarani spravili k ogledu tretjega dela trilogije Millenium.
Današnji dan bi skoraj utegnil biti popoln - edino malo ga kvari dejstvo, da je drugo botrico dopoldne v Tivoliju napadel miniaturni klop.

Čakam...

-

Ob dnevih kot je tale, ko je zrak gost in lepljiv, ko se oblaki obnašajo kot pretežak klobuk, ki nekam čudno čepi na glavi, se zdi, da bi bil dež edina možna rešitev. In medtem, ko v rokah držim šalco kave, črne kot greh, imam v mislih že naslednjo šalco kave. Danes nobena kava ne pomaga. Čakam dež!

Zakaj moram iti na hrib in iz hriba dol, da postanem srečna?

Ste srečni?
Povedala vam bom: jaz nisem. Vam je kaj lažje pri srcu, zdaj ko čutite, da vendarle niste osamljen primer? Moja mama pravi, da ne bom nikoli srečen človek. Prav ima, ne bom, pa kaj potem! Zanima me, če srečni ljudje živijo bistveno boljše življenje kot ga živim jaz?! Ne, prav res me zanima: če bi dali na eno stran moje življenje, na drugo pa življenje nekoga, ki trdi, da je srečen in bi potem obe dali na oceno zunanjemu opazovalcu, za katerega izmed naju bi ta človek menil, da je srečen?! Morda celo zame, kaj pa vem. Sicer je pa tako da, nihče razen vas samih ne more vedeti ali ste srečni ali pač ne. Se mi pa kljub vsemu zdi, da to, da nisem srečna, ne vpliva bistveno na kvaliteto mojega življenja. Boste rekli da lažem?! Neee, tisti, ki me poznate, veste, da mislim smrtno resno. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki trdijo da so srečni, pa je njihovo življenje precej podobno življenju psa na verigi, ki iz dneva v dan taca po razdrapanem kmečkem dvorišču. No, nikakor ne trdim, da srečni ljudje ne obstajajo, seveda obstajajo, ampak upam si trditi, da trenutno poznam le dve takšni osebi. Kako se reče: Izjeme potrjujejo pravilo?! Nikoli si nisem znala čisto dobro razložiti kaj naj bi ta stavek pomenil, če sploh kaj.

Modno je biti srečen. Tukaj in zdaj. Zdaj je namreč pravi čas za srečo! Ne ve kaj zamuja, tisti, ki ni srečen! Da se razumemo: ko pravim, da nisem srečna, seveda nikakor ne mislim, da sem nesrečna, ampak nisem pa srečna. Sem zdrava, ustvarjalna, polna idej, imam prijatelje, ki jih lahko preštejem na prste ene roke (to je za dandanes veliko), širok krog znancev, nikoli se ne dolgočasim, lahko rečem, da dokaj zadovoljivo izgledam, dvakrat na leto grem na dopust, imam fajn familijo, ki me je vedno, v vsem kar sem počela in v vsem kar počnem, podpirala, živim v stanovanju v katerem se zelo dobro počutim, delo, ki ga opravljam, opravljam z veseljem. Pišem blog in ljudje, ki ga berejo, imajo najbrž občutek, da sem srečna. Pa vendar mislim, da temu ni tako.
Morda zato, ker mi prodajajo srečo, katere ne kupim: srečna bom, če bom mislila pozitivno, srečna bom, če ne bom imela celulita, srečna bom, če bom prebrala knjigo, ki mi pove kaj moram narediti, da bom srečna, srečna bom, ko bom imela veliko denarja, srečna bom, če se bom trudila biti srečna, če si bom, ko bom na zidu videla črno packo, prigovarjala, da ni črna ampak bela, srečna bom, ko bom imela idealnega partnerja, dober avto in dva otroka, srečna bom ko bom v penziji, srečna bom ko bom imela vnuke, srečna bom ko bom stara 60 in jih bom navzven kazala 50...
Veliko se usajam za prazen nič in to bom z velikim veseljem počela še naprej. Svoje "ventile" pucam tako, da pizdim, nekdo drug jih puca skozi šport, spet drugi se do nezavesti nažira, nekdo tretji pa vse skupaj morda pestuje nekje globoko v svojem naročju zakopano. Verjetno bom tekom let zadobila čir na želodcu, morda celo raka, če pa bo vse po sreči (recimo temu raje naključje) nič od naštetega. Skratka, usajam se "za vsak drek". Nekateri mislijo, da si, če se usajaš "za vsak drek" nesrečen. Ampak saj vam pravim, nikakor nimam občutka, da bi bila nesrečna.
Danes proti večeru sem šla na hrib. Medtem ko sem sopihala navzgor nisem razmišljala o sreči ali nesreči, pomembno mi je bilo le to, da pridem do vrha, da se bom potem lahko spustila dol. Zato tudi človek leze na hrib - da se potem lahko spusti dol. Potem, ko sem pritekla nazaj v Tivoli, sem se kar naenkrat počutila blazno srečna, skoraj bi si začela na glas popevati melodije, ki jih je predvajal iPod, komaj sem se zadržala, da nisem narabutala cvetočih vej grmičkov v Jakopičevem sprehajališču, ko sem prišla do podhoda me je že imelo, da bi skočila do neba (pa ravno v podhodu!). Tako, sreča pride in je zastonj, samo v tekaško opremo se je treba nabasati in iti v gozd, ki diši po akaciji in bezgu.

Konstantno srečni so lahko le neumni. Le neumen človek je lahko srečen človek. Tak, ne opazi kaj bi bilo lahko bolje, zadovoljen je z vsem kar mu pride na pot in vsakomur se pusti prepričati, da je srečen. Večkrat mi pride na misel stavek iz Hudečkove knjige Hiše (mislim da je naslov knjige Hiše, ampak ne držite me za besedo, prosim). Ob zibelki, v kateri je spal mali gospod Hudeček (takrat še ni bil gospod, seveda - pred seboj si nikakor ne smete predstavljati malega sivolasega možička s klobukom na glavi, ki leži v zibelki), sta modrovali dve sosedi: "Nikoli ne bo srečen, marsikaj bo opazil, predvsem to, kar bo drugim ljudem ostalo skrito." (citat ni dobeseden, tako da prosim, tudi na tem mestu me ne držite za besedo - kogar zanima dobeseden citat, lahko pogleda v knjigo, nekje na začetku se nahaja ta stavek).

Morda pa bi me moralo dejstvo, da nisem srečna neizmerno veseliti?! Mogoče nas ravno to, da mislimo, da se moramo še čisto čisto malo potruditi za doseganje sreče, dela življenje zanimivo?! Čisto mogoče je, da bi v nasprotnem primeru čepeli na kavču in se 24 ur na dan naslajali nad lastno srečo. Le kakšno življenje bi to bilo?! Če je res, da so lahko le neumni srečni ali potemtakem to pomeni, da sem pametna?! In če vse opazim, to pomeni, da je z mojimi očmi vse v redu, kar je spet super.

Gospa gepard

Menim, da nikoli ne bom doumela globokega pomena gepard vzorca na blagu ter na oblačilih nasploh. Če mene vprašate, je to (poleg oblačil in torbic z ogromnimi logotipi za slepe in slabovidne, ki se bleščijo, da človeku ob pogledu nanje skoraj prežge zenice) nekaj najbolj nagnusnega kar lahko ženska navleče nase .
Res je, o okusih ne gre razpravljati, kar me pri celi stvari najbolj zanima, je fenomen, lahko bi rekli, večne prisotnosti tega nagnusnega, za moje pojme skrajno kičastega vzorca, ki se ženskih garderob, bedresc in oprsij oklepa tako kričevito, kot se naš Pahor ta trenutek oklepa premierskega stolčka.
Kakršna koli imitacija česarkoli, mi že v osnovi vzbuja odpor in nelagodje. Vzemimo na primer les: les je lep, je topel, prijeten na otip, njegove letnice ustvarjajo unikatne vzorce narave. Kaj dobimo, ko vzorec lesa preslikamo na plastiko? Cenen laminat, ki poskuša dajati vtis lesa, pa ga, razen ponarejenega videza, ne daje. Poglejmo marmor: hladen, praviloma lepo brušen kamen z zanimivo strukturo med seboj prepletajočih se žil. In kaj dobimo, ko vzorec marmorja preslikamo na plastiko kuhinjskega pulta? Ceneno imitacijo, ki od daleč sicer daje vtis marmorja, ob dotiku pa nas opomni na to, kako tanka je naša denarnica ter nam da vedeti, da se je z nami nekdo grdo pošalil. Najbrž razumete o čem govorim, torej mi ni treba delati primerjave gepardovega lepega kožuščka s taistim vzorcem na tekstilu.
Ne bom vas več dolgočasila s svojim monologom (ki je v bistvu le stran bežanje od dolgočasnega seštevanja tlorisnih kvadratur) o bedastem gepardovem vzorcu, za konec naj le navržem, da so mi od vseh, s tem nesrečnim vzorcem potiskanih oblačil, daleč najbolj ostudne svetlo sive pajkice s temno sivim gepardovim vzorcem. Ne glede na to ali so navlečene na debela ali pogeštilirana bedresca pravih mačk. Me pa kljub vsemu zanima vaše cenjeno mnenje - vam je ta vzorec všeč ali ne in če je odgovor pritrdilen, zakaj?

Naslednjič vam bom zaupala, zakaj imam v svoji omari torbico, ki je kombinacija nape in pravega kačjega usnja. :)

Izvir

"Veš, ta naša predstava o človeštvu nasploh je zelo čudna. Kadar to rečemo, imamo vsi pred očmi nekakšno nedoločno, svetlo predstavo o nečem dostojanstvenem, velikem in pomembnem. A vse, kar v resnici vemo o tem, so ljudje, ki smo jih v življenju spoznali. Kar poglej si jih. Poznaš enega samega, ki se ti zdi vreden vsega spoštovanja? Nikogar takega, temveč samo gospodinje, ki potiskajo pred sabo otroške vozičke, slinasto mularijo, ki po zidovih pisari nespodobne besede in pijane mladenke, ki bi rade uspele v višji družbi. Ali njihove intelektualne dvojnike. Pravzaprav je še mogoče čutiti nekaj dostojanstva do ljudi, ko trpijo. Ti imajo vsaj malo dostojanstva. Ampak ali si jih kdaj pogledal, kadar se zabavajo? Tedaj vidiš njihovo resnično podobo. Poglej si samo tiste, ki zapravljajo težko prisluženi denar po zabaviščnih parkih in cirkusih. Poglej si bogatine, ki jim ves svet leži pred nogami. Poglej si, s čim se oni zabavajo. Opazuj jih malo po ilegalnih pivnicah. To je tvoje človeštvo na sploh. Nočem se ga niti pritakniti." (A. Rand - The Fountainhead, 1943)

Prve

-

Niso dobre, so pa lepe in fotogenične, to pa je tudi nekaj!

Skrivnosti iz piskra

Do nedavnega se je v mojem piskru rižoto s šparglji kuhalo na tale način: rižota maj 2008. Prejšnji teden pa sem bila uvedena v skrivnosti kuhanja rižote, ki je povsem spremenila moj pogled na to, kaj je rižota iz špargljev.

Za najboljšo rižoto ta hip boste potrebovali:

- skodelico najbolj pocastega riža, kar ga premorete
- mali šopek špargljev - narezano na poljubne kose
- na tanko olupljeno lupinico 1/2 bio limone
- jušno osnovo - cca količina riža krat dva (+ nekaj za zalivanje, ker se rižota kuha odkrita in jo je - med kuhanjem potrebno mešati in zalivati)
- šopek drobnjaka
- eno ornk čebulo
- malo masla
- kos kvalitnega parmidžana
- malo soli (ne preveč, ker je že jušna osnova slana)

Čebulo popražite na maslu in dodajte riž, ki naj malo postekleni, ter na filigransko majhne kosce zrezano limonino lupinico. Zalijete z jušno osnovo (sama uporabljam vodo, v kateri poprej raztopim bio zelenjavno kocko) in počakajte da zavre. Dodate šparglje - samo spodnji del, zgornji del in vršičke prihranite za kasneje. Kuhajte približno sedem minut in vmes mešajte ter po potrebi zalivajte z jušno osnovo. Po sedmih minutah dodajte preostali del špargljev, na drobno zrezan drobnjak ter zajetno količino naribanega parmezana. Pokuhajte dokler ni riž kuhan (cca 7-9minut - odvisno od okusa in vrste riža). Ko je jed že na krožniku, jo še izdatno potresite s parmezanom in drobnjakom. Ponavadi se pri jedeh, ki vsebujejo šparglje, držim načela, da ne dodajam začimb in dodatnih okusov, pri tej rižoti pa se aroma limone zelo lepo poda k špargljem, kakor tudi vse ostale sestavine.

Ker brez sladice ne gre (sama sem jo pojedla kar pred glavno jedjo), sledi še recept za zelo dober mangov sladoled, ki ima poleg tega, da je zelo okusen, še eno dobro lastnost: narejen je v nekaj minutah in popolnoma nekaloričen. Zadnje čase opažam, da vsakokrat ko se mi zalušta sladoled, kasneje ugotovim, da mi le-ta sploh ne paše, to pa verjetno zato, ker je večina sladoledov, vsaj za moj okus, presladkih.


Za mangov sladoled boste potrebovali:

- na koščke narezano zmrznjeno banano
- en zelo kvaliteten, lepo zrel mango - po možnosti takega, ki se ni pol leta valjal v hladilnici, temveč je v naše kraje pripotoval z letalom - ti so malo dražji (beri: pregrešno dragi), a neprimerno boljši od cenejših, brezokusnih.
- šluk agavinega sirupa - zgolj za protiutež limoninem soku
- šluk limoninega sirupa - zgolj za poudarit okus manga

Banano fliknete v blender in zblendate z nastavitvijo za led. Dodate preostale sestavine, zblendate do primerne gladkosti in postrežete. Ajfoh, kajne?!

Kdo pa so ti mladi fantje...

-

Idealen dan za tek trojk. Idealna družba. Trije mali žulji za spomin, ena zelena pizza v Trti, partizanske pesmi, košarica jagod in dve veliki glavi solate v hladilniku, vsaj 3 ure zaslužene horizontale in pivo ali dva zvečer. To je svoboda!

Živel 1. maj!

Do praznika dela in praznovanja le-tega imam približno enak odnos kot do jaffa keksov. Včasih jih pojem cel zavitek, pa sploh ne vem zakaj. Najbrž zato, ker me spominjajo na neke druge čase in v paketu s tem okusom dobim še druge nostalgične občutke. S prvim majem je podobno - praznuje se ga zato, ker se ga že od nekdaj praznuje, čeprav vzrok za praznovanje že nekaj časa ne obstaja več. Kaj naj praznujem? Praznik dela? Dela ni. Časi so taki, da je treba za to, da človek dobi delo, malodane komu zlesti v rit. No, če vam to uspe, imate v bistvu že kar veliko srečo.
Za jutranji tek sem danes iz firbca izbrala Rožnik. Čeprav sem vedela, da bo gneča, ampak saj že iz predprejšnje zgodbice vemo, da tečem kot polž, v hrib pa nemara še počasneje od polža, tako da sem pravilno predvidela, da me gneča ne bo (in me tudi ni) kaj prida motila. Med potjo sem srečevala ljudi z nageljni v rokah, bilo je res nostalgično, vse dokler mojih nosnic ni zmotil premočan Diorjev parfum (Dune). Ne, nekaj ni bilo v redu - hecno, kako hitro lahko vonj postane vsiljivec, tam sredi gozda se je presladek vonj širil kot tihi izdajalec delavskega ljudstva.
Spominjam se, kako smo šli v socialističnih časih s starši vsakega prvega maja na piknik v Kamniško Bistrico. Moja roditelja sta v delovnih organizacijah kjer sta bila (in sta še) zaposlena, dobila bone za hrano in pijačo, vzeli smo staro zbledelo deko, v eni vasi naprej pobrali deda in nono in se odpravili v Bistrico. Tam smo pogrnili deko na travnik in se, kot sardele na plaži, celo popoldne svaljkali po njej. Če smo otroci dovolj dolgo in vztrajno težili, so nam starši pri kramarjih kupili kalejdoskop, fotoaparat iz katerega je, ko si pritisnil na gumb, špricnila voda ali kakšno podobno neumnost. Mi smo se naigrali, starši na naklepetali in naplesali. O ja, življenje je bilo včasih precej bolj enostavno.
Včasih, ko smo bili še vsi enaki, se je nosilo rdeče naglje. Zdaj, ko imamo krasne nove čase, bi morali morda poleg rdečih nagljev nositi še bele in prosojne. Bele (simbol nedolžnosti) bi nosili vsi, ki so stari okoli trideset ali čez in niso bili še svoj živi dan redno zaposleni. Recimo, da bi bil bel nagelj za vse tiste, ki v življenju še niso videli regresa, božičnice, plačanega dopusta bolniške, odpravnine in takih reči. Prosojen nagelj pa bi si pripeli vsi tisti, ki ne obstajajo - tisti, ki cele dneve sedijo v pisarnah in morajo, ko na vrata potrka inšpekcija, ugasniti računalnik in se delati, da so na obisku. Potem bi se vsi skupaj zbrali na Rožniku in praznovali prvi maj.
Jaz danes praznujem nostalgijo in brezdelje. Vonja po pečenih čevapčičih sem se najedla že na Rožniku, med potjo nazaj pa sem v mislih ponovno potrdila jedilnik za današnje praznično kosilo: rižota z beluši ter solata s kalčki. V hladilniku se hladi penina, danes bom nazdravljala z belim nagljem na prsih - živel 1. maj!

"Daj no, pazi malo na mojega otroka!"

Včeraj sem bila priča zanimivi situaciji. Po pločniku so si šli nasproti družina z dvema majhnima otrokoma - manjši je moral biti star okoli dve leti, starejši pa tam okoli štiri - ter lastnik z velikim psom. Pojma nimam katere pasme je bil pes, ker se na pse ne spoznam kaj prida, bil je to velik bel pes podoben dogi, vendar je bil manjše rasti kot doga - čisto tako za orientacijo.
Ko so si moški s psom in družina prišli nasproti, je starejši otrok iztegnil nogo proti psu in ga hotel brcniti. Seveda se je pes na grožnjo odzval in potegnil proti otroku, vendar ga je lastnik na srečo zadržal. Vas zanima nadaljevanje zgodbe? Vsak kolikor toliko normalen človek bi pričakoval, da bo pasji lastnik odreagiral, rekoč: "Pazita na otroka, se ne zavedata, da bi se pes lahko branil in ga poškodoval?!" Vendar ni bilo tako, moški z otrokom je nahrulil pasjega lastnika naj pazi na svojega psa, mar ne vidi, da so na cesti otroci, katere bi pes lahko poškodoval! Potem sta se, jasno, začela prerekati.
Očetu niti slučajno ni prišlo na misel, da bi otroku razložil, da se živali ne tepe in ne brca. Ne, s tem, ko se je razhudil nad pasjim lastnikom, je otroku dal vedeti, da je to kar je storil prav. Čisto možno je, da bo otrok naslednjič storil enako. In čisto možno je, da je ne bo odnesel tako kot jo je odnesel tokrat. Mogoče pa bo njegov oče celo tožil lastnika, ki je neumnega psa sprehajal brez nagobčnika. Ja, prav bi bilo, da bi vsi psi nosili nagobčnike, pa ne zaradi njih samih temveč zaradi butastih ljudi.
Na misel mi je prišla izjava neke mame, po tem ko je njihov pes ugriznil sosedovega otroka: "Pa tako krotek je bil, naš ga je lahko cele dneve vlekel za dlako, pa mu ni nikoli nič naredil!". Ena mojih prijateljic na vsake toliko časa izrazi misel, da bi bilo nekaterim ženskam potrebno zabetonirati maternice. Moram reči, da se, ob primerih kot je bil včerajšnji, vedno spomnim na njen stavek in ob tem pristavim: "ter nekaterim moškim semenovode."

Prvi polmaraton

Vse zagrizene tekače, ki tečejo na čas in si, v primeru da ne pritečejo želenega časa, populijo lase, lepo naprošam, naj na tem mestu prenehajo z branjem. Ob nekaterih komentarjih izkušenih tekačev v zadnjih dneh sem skorajda dobila občutek, da bi se morala opravičevati za svoj doseženi čas, da bi se ga morda morala celo sramovati, saj "to pa itak lahko preteče vsak, tudi če ni nič treniral!". Pa vendarle ni čisto tako. Nekateri komentarji bi lahko, če bi dovolila, da bi prodrli pod površino kože, izničili vse lepe občutke ob pretečenih 21 kilometrih. Na tem mestu ne bomo razpravljali o tem, da vsak izmed nas razmišlja na svoj način ter da je prav da je tako, ampak kljub temu: jaz sem jaz in vi ste vi. Razumem vas, prosim pa, da tudi vi poskušate razumeti mene in se z mano veseliti mojega uspeha. Lahko da za vas to ni noben uspeh, zame pač je.
Na Dunaj sem šla z zelo slabimi občutki. Malo zaradi zastrašujočih svarenj zagrizenih tekačev, malo zato, ker sem vedela, da res nisem dobro pripravljena. Pripravljati sem se začela nekje na začetku februarja, v enem mesecu zelo hitro napredovala, potem pa sredi marca obležala z angino, pa je vsa tekaška kondicija v slabih štirinajstih dneh izpuhtela v zrak. Tako sem bila konec marca na istem kot na začetku februarja, kar mi je povsem zbilo veselje do teka, od tam naprej se mi je vse skupaj zdelo en velik napor, v teku kar naenkrat nisem več uživala, pomenil mi je le zoprno nadležno prisilo, vse kar je odzvanjalo v glavi je bila utripajoča luč in pod njo datum17. april. Največ kar sem letos pretekla pred odhodom na Dunaj, je bilo 11km - bore malo ali nič.
Dan pred tem "nadležnim" 17. aprilom pa začuda ni bilo prisotne prav nobene nervoze več, na dan tekme, tik pred štartom pa sploh ne - v bistvu mi je bilo takrat že precej vseeno kaj se bo zgodilo, da bo le to enkrat za mano. Prijateljica mi je, ko sva že stali na štartu, rekla: "Prepričana sem, da ti bo všeč!" Niti v sanjah si ne bi drznila predstavljati, da bo res tako. Ampak ja, bilo mi je všeč in to zelo.
Globoko zaskrbljena zaradi vseh svaril sem se odločila, da bom tekla v svojem ritmu, da ne bom pustila množici, da me potegne za sabo, ker zadnje kar sem želela je bilo to, da omagam nekje na pol poti. Tekla sem brez tekaške ure, s playlisto ne najljubših temveč najbolj "udarnih"komadov, sem se prepustila teku.
Občutki, ko stojiš na štartu na Donaubrücke med ostalimi 32000 tekači in ko iz zvočnikov zadoni "Na lepi modri Donavi", so fenomenalni. Da, množica vsekakor potegne za sabo, energija je neopisljiva. Ko bi te na neki točki na treningu že vse bolelo, tam ko gre zares prav ničesar ne čutiš, kar vleče te naprej in niti enkrat ti ne pride na misel nič v stilu "kdaj bo že konec" ali pa "kaj mi je bilo tega treba". Tečeš, opazuješ mesto in vse sorte ljudi okoli sebe - mladi stari, debelušni, mišičasti, počasni, hitri - vsi z željo priti do cilja, vsak na svoj način.
Avstrijci so res mojstri organizacije, za primer: kamioni kamor smo oddali oštevilčene vrečke z garderobo, so bili na prihodu v cilj parkirani v enakem vrstem redu kot na štartu, vrečke na njem pa lepo razporejene, tako da pri prevzemu sploh ni bilo nikakršne vrste. Na vsakih 5km so prostovoljci delili vodo, po 15.km banane, vmes so bile točke s tekočo vodo iz pipe za osvežitev, poskrbljeno je bilo tudi za bodrilne momente - dunajski valčki, mažoretke in bobnarji. Navijačev ob cesti je bilo ogromno - neverjetno, kako bodri pogled neznanca ki prikimavajoče govori "Dobro ti gre!" Ali pa dvignjen palec nasmejane nune.
Moja slaba lastnost je, da se zelo dolgo ogrevam. Tako je bilo tudi zdaj, poleg tega sem tekla "na rezervo", saj naj bi po 15.km menda nastopila kriza. Ko sem pri 16. km na izhodu iz podzemne zagledala napis Schönbrunn, se mi je kar samo smejalo, vedela sem namreč, da moram premagat le še en večji ovinek, potem pa bo šlo po hilferci kar samo navzdol. Zadnji kilometer je bil še posebej zabaven, saj sem si lahko dala duška z vso našparano energijo.
Skratka, prva izkušnja je bila zelo pozitivna, tek se mi niti slučajno ni zagnusil in veselo tečem naprej, novim tekaškim doživetjem naproti.

Lepo vas pozdravlja,

vaš polž (z medaljo okoli vratu)

Das leben ist schön!

-

Res je. V Ljubljani in na Dunaju. In še kje... Reportaža sledi.

Zjutraj, podnevi in zvečer

-

Zadnje čase se mi pogosto dogaja, da kar pozabim jesti. Kar je po eni strani fajn, po drugi pa spet ne tako zelo. Najbolj napak je recimo to, da se človek potem ob devetih zvečer spomni, da v celem dnevu ni še ničesar konkretnega zajedel in gre potem kuhat testenine. Ko že govorimo o testeninah: v zadnjem času sem spet začela odkrivati radosti belih testenin. Zdrava prehrana gor al dol, čez bele testenine jih ni, sploh čez bele tagliatelle!

Tako sem v obdobju svoje neješčosti enostavno in preprosto pozabila na mozzarello di buffala, ki je že od sobote v hladilniku čakala na svojega najboljšega prijatelja (paradižnik). Zavedajoč se tega dejstva, sem se potem danes na poti domov ustavila na tržnici in kupila vejico češnjevca. Prav nič me ni motilo dejstvo, da je umeten italijanski ter da v svojem paradižnikarskem življenju verjetno še ni videl zemlje. Italijanski sir gre zagotovo dobro z italijanskim umetnim paradajzom, en dva tri plus šluk oljčnega in kosilo je bilo nared! Neverjetno, ampak umeten paradižnik se je izkazal za najslajšega vseh kdaj koli pojedenih paradižnokov! Ne morem se načuditi dejstvu, da so italijani zmožni iz maksimalno treh sestavin napraviti tako okusen obrok. Saj nič ne rečem, rada imam kompleksne okuse, ampak pri pizzah, pašti, mozzarelli in takih rečeh še vedno velja rek, da je manj več.

Tule sem pisala o obisku tečaja pri Barbarelli, med komentarji smo se pogovarjali o blenderju, tehtala in oklevala sem med enim in drugim in se na koncu odločila za varianto, ki je bila najbolj dosegljiva mojemu trenutnemu mesečnemu proračunu - da sploh vidim če in koliko bom zadevo uporabljala. No, pa ga uporabljam vsak dan, včasih tudi dvakrat! Raznorazne možne kombinacije sadja in zelenjave je že izpljunil blender, moja priljubljena zajtrk varianta pa je tale: za sladko podlago datlji (en večer prej namočeni v vodi), poleg tega banana, cela limona, en kivi, kokosova moka in musliji. Flikneš noter, zblendaš, spiješ in si tri ure sit, kaj hočeš boljšega?!
Že štirinajst dni nisem jedla sladkega! Današnji dan izvzet - hvala G & K za klepet in sladko-čajni "paketek"! :)

Nedelja

-

La vita è bella

-

Devin, Rilkejeva pot, sonce, vonj po morju in borovcih. Šoping... V kuhinji visi vejica dišečega cvetočenega rožmarina, ukradenega pred kmečkim turizmom, v hladilniku pa bivolja mozzarella, čaka ponedeljek, da se ji na krožniku pridruži češnjevec iz tržnice. Me prav zanima, če ga bo dočakala?! La vita è bella...

Dan ko je vse lepo in prav

-

Skoraj neverjetno se zdi, da kdaj pa kdaj nastopi dan ko je vse lepo in prav. Danes je bil en tak. Ker je stara navada železna srajca, spet menjam noč za dan. Ponoči sedim za računalnikom, zjutraj (pre)pozno vstanem, potem pa odtečem uro in petnajst v najhujši pripeki. Za nameček so me kolena opozorila na to, da so moje superge že zdavnaj oddelale svoje. Tako.
Sem dopoldne čisto slučajno ampak res čisto slučajno, kar nekaj me je povleklo noter, neka nevidna roka in glas, stopila v Intersport na Šubičevi. In po nekem čudnem, meni na kožo pisanem naključju je bil v tisti štarcuni en prijeten simpatičen mladenič, ki je stal ob napravi, na kateri je pisalo, da ti poskenira stopalo in potem potencialnemu kupcu tekaških copat pove kakšne tekaške copate pašejo na njegovo tačko. Krasna priložnost da se oddolžim svojim razbolenim kolenom! Mladec me je najprej vikal, od mene je zahteval vse polno podatkov, skoraj vse razen prvega dne zadnje menstruacije. Ko je izvedel moj rojstni datum me je nenadoma začel tikati, kljub temu, da bi mu lahko bila skoraj, če dovolite da malo pretiravam, mama. Precej nevljudno. No ja, nimaš kaj. Ena zares zoprna stvar te naprave, kamor je potrebno izmenično vtakniti obe tački je to, da je treba sezuti nogavice. Nič kaj ljuba mi namreč ni bila misel na to, da je tisti dopoldan že bogve koliko stopal z morebitnimi glivičnimi obolenji šarilo tam noter. Ampak želja skeniranju tačk je bila močnejša od napada potencialnega glivičnega obolenja. Tip je ugotovil, da imam rahlo platfusasta stopala, kar pa zame sicer ni nov podatek - to vem že od svojega petega leta, ko me je mama vsako poletje silila, da hodim bosa in na morski obali z nogami pobiram borove iglice s tal. Če je pomagalo ne vem, morda bi bila moja stopala danes še bolj platfusarska, če bi ne bila pobirala tistih iglic. Skratka, stroj je poleg platfusa tudi lepo prikazal, da mi nogi vleče na noter, tako rahlo zviti sta izgledali kot da bom ravnokar padla po tleh, zato sem takoj sklenila, da moram zoper to nekaj storiti. Prijazni fant mi je nato povedal kakšne superge predlaga in zrihtal še 20€ popusta z nekom kuponom, ki ga je snel iz neta. Mislim, da sem opravila dober nakup, vsaj glede na znamko copat in ceno (pri kateri sem mižala na eno oko). Če mižiš na eno oko, je cena takoj pol nižja!
Po nadaljnjem besnem šopingiranju (eksotični futer in kuharska knjiga) sem ob prihodu domov precej drzno preverila stanje na bančnem računu in se močno vzradostila ob dejstvu, da je končno prispela pred osmimi meseci obljubljena subvencija za samozaposlitev. Takoj za tem sem odprla mail in našla sporočilo, da me čaka še en mini honorar, sicer vreden petih kav v dunajskem Haas housu, ampak bolje to kot nič, bom pač spila pet kav v Haas housu, tega človek res ne počne vsak dan! Čisto nazadnje, za češnjo na kosu čokoladne torte sem odprla pošto iz davčne in od veselja skočila do neba. Za kratek moment se mi je celo zazdelo, da je ta svet nenavadno pošten. Poudarjam: za kratek moment! :)