Kupujem globalno.
Kupujem lokalno.
Kupujem dobro.
Kupujem poceni.
Kupujem precenjeno.
Kupujem v trgovini.
Kupujem na tržnici.
Kupujem Na planincah.
Aja, neee!! Ne kupujem Na planincah. Bojkotiram Na planincah?! Ne premorem dovolj nacionalne zavesti, da bi bojkotirala Na planincah?!
Že nekaj časa ne vem več kaj kupujem. Tudi vi ne. Mislite, da veste, a ne veste. Skoraj na smeh me sili, ko mi kdo razlaga o tem, da kupuje slovensko, ker naj bi bilo menda le slovensko dovolj kakovostno. Naj mislim, da kupujem slovenski sir (ki je bil pravzaprav narejen na Madžarskem), samo zato, ker ga je Marija iz mlečno predelovalnega obrata, ki stoji nekje v Sloveniji, zapakirala v slovensko folijo?! Naj kupujem "slovenske" jogurte, ki so narejeni iz mleka, ki je prišlo od kdove kod?! Ah, dajte no, v pravljice smo nehali verjeti z dnem, ko smo opazili, da Dedku Mrazu izpod plašča kukajo hlačnice od kavbojk.
Danone se je pač, precej zvito ali pa tudi ne, odločil, da se približa slovenskemu kupcu, zato nam je jogurt postregel z napisom "Na planincah". V tem pravzaprav ne vidim prav nič spornega. Boste rekli, da ste res tako zelo butasti, da je vaša odločitev o nakupu določenega izdelka pogojena z napisom na lončku?! Dajte no! Ampak ne, mi smo jezni, ker si je neka multinacionalka drznila prilastiti nekaj, kar naj bi z vzbujanjem asociacije na slovensko narodno pesem, po našem mnenju izkoristilo naklonjenost povprečnega slovenskega potrošnika. Skočili smo v zrak, ker "Kdor ne skače, ni Slovenc"! Obnašamo se kot užaljen petleten otrok, ki mu je nekdo vzel liziko. Kakšna škoda, da besedne zveze "Na planincah" ni uporabila slovenska firma - taki jogurti bi bili verjetno pravi prodajni hit. Vsi zavedni Janezi in Micke bi, obuti v gojzarje in oblečeni v pumparice, drli v nakupovalne centre ter v svoje vozičke nalagali cele palete jogurtov "Na planincah" , obenem pa bi si prepevali pesem z naslovom “Na planincah”. Ampak Danone je prehitel slovenske proizvajalce! In to ravno umazani nesramni Danone, ki obvladuje cel svet! Bojkotirajmo torej Danone in pokažimo, da smo zaveden narod, ki nekaj da nase! Kupujmo slovenske proizvode, ki nam jih bo prodala SLOVENSKA prodajalka!
Bojkotiram neumnost.
petek, april 06, 2012
Kupujete slovensko?
nedelja, april 01, 2012
Prvoaprilska nedelja
-
Ah, pride kakšen dan, ko se vse vrti okoli hrane. Utrujena sem!
Umešana jajca z drobnjakom in bučnim oljem za zajtrk me spomnijo na Dunaj. Tak zajtrk bi človek lahko jedel vsak dan. Za nameček pa še redkvice z domačim kruhom in soljo.
Torta Caprese pa je nekaj, česar človek ne bi mogel jesti vsak dan, enostavno preveč močna je. Še posebej zato, ker sem, namesto 400g jedilne čokolade, noter fliknila 400g 75% čokolade. Tale torta je pravi čokoladni šok.
Ah, pride kakšen dan, ko se vse vrti okoli hrane. Utrujena sem!
petek, marec 30, 2012
Niti spanec, kaj šele žganec!
-
Pozna ura je (ali morda zgodnja?!) in nimam pljučnice. Hočem reči, želim povedati, da nimam pljučnice. Hkratno omenjanje pozne ure seveda nima prav nič skupnega s pljučnico temveč s tem, da je zdajle taka ura, ob kateri večina ljudi ponavadi spi, jaz pa zdajle očigledno ne spim, saj sem to počela podnevi.
V bistvu sem že dober teden priraščena na posteljo. Posledično je postelja cel dan razrita in razmetana, kar je menda grozno. Ampak meni se ne zdi, ker ne gledam iz druge strani. Gledam iz zornega kota človeka, ki cel dan preždi na postelji in odtod ne izgleda prav nič grozno. Če ima razmetana postelja belo posteljnino, se ji razmetanost oprosti. Bela barva je tudi sicer najbolj optimalna barva za vse predmete. Če bi ljudje to vedeli, bi bil svet veliko lepši.
Popila sem stekleničko sirupa proti kašlju, ki ima okus po dobrem starem sirupu proti kašlju, ki je, mimogrede, zelo nostalgičen okus, če že hočete vedeti. Je lahko okus sirupa nostalgičen?! Kar se mene tiče, lahko. Panatus ima okus po Sinecodu. Zanima me, če Sinecod še obstaja?! Panatus ne pomaga prav nič, vendar sem se, zaradi njegovega imenitnega okusa ves čas držala priporočila o treh žličkah štirikrat na dan. Če ste bolni in vam je okus dobrega starega sirupa proti kašlju všeč, potem si kupite Panatus. Vendar ne pričakujte, da bo zaustavil kašelj. Kljub jemanju sirupa boste še naprej kašljali kot slon. Nekaj časa boste kašljali, potem se boste davili, nato boste v prsih čutili topo bolečino in imeli boste občutek, da imate namesto desne polovice pljuč v prsnem košu kamen. Ko bo vsebina sirupa pri koncu, vi pa boste prepričani, da ste z eno nogo že v grobu, se boste morda končno odvlekli do zdravnika.
Vsaj pri meni je bilo tako. Škoda bi bilo, da me pokoplje ena navadna pljučnica (pa tudi če bi bila virusna, gnojna ali kakršna koli že, ne bi bilo nič drugače), zato sem glede tega želela nekaj ukreniti, torej sem se odpravila na Metelkovo. Ko rečem "Metelkova", morate vedeti, da s tem ne mislim na Metelkovo, kamor se ljudje ponavadi odpravijo ponoči in tam ostanejo do zgodnjih jutranjih ur, temveč v zdravstveni dom na Metelkovi, kjer vas natančno pregledajo in vam tako lepo vzamejo kri, kot vam je še niso vzeli nikjer na svetu. Moram povedati, da sem, odkar sem šla pred leti na testiranje za HIV, trajno ozdravljena strahu pred jemanjem krvi. Ne vem zakaj, morda zato, ker me je bilo takrat bolj kot odvzema krvi, strah rezultatov. Skratka, od tistega časa naprej celo vsakič posebej gledam kako to naredijo. In ta gospod v belem je bil res mojster jemanja krvi. Če bi bila poprej vedela, da bo tako, bi mu nesla čokoladne bombone. Ali kavo. Po vseh mesarjenjih in kasnejših modricah, ki smo jih bili svoj čas deležni ... Dobri jemalci krvi bi morali vsako leto dobiti uokvirjene pisne pohvale in dodatek pri plači. Potem bi se morda tudi tisti "ta šintarski" morda malo bolj potrudili. Mislim, da sem morda končno godna za na krvodajalsko akcijo. Ste vi že šli?
Skratka, moja kri in vsi levkociti v njej so super, kar pomeni, da nimam pljučnice, imam pa eno precej čudno virozo. Vam povem, za vsak slučaj, če vas je po napisanem slučajno le malček zaskrbelo kaj je z mano in če morda ne bom več pisala. Še bom.
Ko sem prišla domov, sem se počutila 80% bolje kot takrat, ko sem odšla od doma, čeprav mi niso dali medikamentov. Zanimivo, kako lahko odhod k zdravniku, ne da bi ti ta predpisal zdravila, spremeni zdravstveno stanje na bolje. Po prihodu domov sem se v bistvu počutila kot prevarantka. Še huje. Kot pravi hipohonder. Ampak ne, še noč poprej sem bila prepričana, da bom izbljuvala pljuča ali pa se zadušila, z zatlačenimi pljuči v grlu.
Tako, ždenje v postelji ali poležavanje z Andyem Warholom in opazovanje cvetoče češnje pod oknom, je torej že drugi teden moje dnevno opravilo. Saj Andy je kar zabaven, no, ampak bolj zabavno bi bilo sesti na kolo in se odpeljati v mesto, posedati v bližnjem parku ali odteči en krog okrog Žal. Bojim se, da bom zamudila najlepše - olistavanje vrb ob Ljubljanici in razne take reči. Edino po okusu Panatusa se mi bo verjetno, ko bo vsega tega ždenja konec, malo tožilo. Škoda res, ker ne obstajajo žele bonboni z okusom Panatusa, takoj bi jih kupila. Ampak ... glede na to, da sirup ne pomaga prav nič, verjetno ni škodljiv, če ga piješ v zdravem stanju?! Lahko ga kupim še eno stekleničko in ga vsak dan po kosilu zaužijem namesto sladice.
Lahko noč!
V bistvu sem že dober teden priraščena na posteljo. Posledično je postelja cel dan razrita in razmetana, kar je menda grozno. Ampak meni se ne zdi, ker ne gledam iz druge strani. Gledam iz zornega kota človeka, ki cel dan preždi na postelji in odtod ne izgleda prav nič grozno. Če ima razmetana postelja belo posteljnino, se ji razmetanost oprosti. Bela barva je tudi sicer najbolj optimalna barva za vse predmete. Če bi ljudje to vedeli, bi bil svet veliko lepši.
Popila sem stekleničko sirupa proti kašlju, ki ima okus po dobrem starem sirupu proti kašlju, ki je, mimogrede, zelo nostalgičen okus, če že hočete vedeti. Je lahko okus sirupa nostalgičen?! Kar se mene tiče, lahko. Panatus ima okus po Sinecodu. Zanima me, če Sinecod še obstaja?! Panatus ne pomaga prav nič, vendar sem se, zaradi njegovega imenitnega okusa ves čas držala priporočila o treh žličkah štirikrat na dan. Če ste bolni in vam je okus dobrega starega sirupa proti kašlju všeč, potem si kupite Panatus. Vendar ne pričakujte, da bo zaustavil kašelj. Kljub jemanju sirupa boste še naprej kašljali kot slon. Nekaj časa boste kašljali, potem se boste davili, nato boste v prsih čutili topo bolečino in imeli boste občutek, da imate namesto desne polovice pljuč v prsnem košu kamen. Ko bo vsebina sirupa pri koncu, vi pa boste prepričani, da ste z eno nogo že v grobu, se boste morda končno odvlekli do zdravnika.
Vsaj pri meni je bilo tako. Škoda bi bilo, da me pokoplje ena navadna pljučnica (pa tudi če bi bila virusna, gnojna ali kakršna koli že, ne bi bilo nič drugače), zato sem glede tega želela nekaj ukreniti, torej sem se odpravila na Metelkovo. Ko rečem "Metelkova", morate vedeti, da s tem ne mislim na Metelkovo, kamor se ljudje ponavadi odpravijo ponoči in tam ostanejo do zgodnjih jutranjih ur, temveč v zdravstveni dom na Metelkovi, kjer vas natančno pregledajo in vam tako lepo vzamejo kri, kot vam je še niso vzeli nikjer na svetu. Moram povedati, da sem, odkar sem šla pred leti na testiranje za HIV, trajno ozdravljena strahu pred jemanjem krvi. Ne vem zakaj, morda zato, ker me je bilo takrat bolj kot odvzema krvi, strah rezultatov. Skratka, od tistega časa naprej celo vsakič posebej gledam kako to naredijo. In ta gospod v belem je bil res mojster jemanja krvi. Če bi bila poprej vedela, da bo tako, bi mu nesla čokoladne bombone. Ali kavo. Po vseh mesarjenjih in kasnejših modricah, ki smo jih bili svoj čas deležni ... Dobri jemalci krvi bi morali vsako leto dobiti uokvirjene pisne pohvale in dodatek pri plači. Potem bi se morda tudi tisti "ta šintarski" morda malo bolj potrudili. Mislim, da sem morda končno godna za na krvodajalsko akcijo. Ste vi že šli?
Skratka, moja kri in vsi levkociti v njej so super, kar pomeni, da nimam pljučnice, imam pa eno precej čudno virozo. Vam povem, za vsak slučaj, če vas je po napisanem slučajno le malček zaskrbelo kaj je z mano in če morda ne bom več pisala. Še bom.
Ko sem prišla domov, sem se počutila 80% bolje kot takrat, ko sem odšla od doma, čeprav mi niso dali medikamentov. Zanimivo, kako lahko odhod k zdravniku, ne da bi ti ta predpisal zdravila, spremeni zdravstveno stanje na bolje. Po prihodu domov sem se v bistvu počutila kot prevarantka. Še huje. Kot pravi hipohonder. Ampak ne, še noč poprej sem bila prepričana, da bom izbljuvala pljuča ali pa se zadušila, z zatlačenimi pljuči v grlu.
Tako, ždenje v postelji ali poležavanje z Andyem Warholom in opazovanje cvetoče češnje pod oknom, je torej že drugi teden moje dnevno opravilo. Saj Andy je kar zabaven, no, ampak bolj zabavno bi bilo sesti na kolo in se odpeljati v mesto, posedati v bližnjem parku ali odteči en krog okrog Žal. Bojim se, da bom zamudila najlepše - olistavanje vrb ob Ljubljanici in razne take reči. Edino po okusu Panatusa se mi bo verjetno, ko bo vsega tega ždenja konec, malo tožilo. Škoda res, ker ne obstajajo žele bonboni z okusom Panatusa, takoj bi jih kupila. Ampak ... glede na to, da sirup ne pomaga prav nič, verjetno ni škodljiv, če ga piješ v zdravem stanju?! Lahko ga kupim še eno stekleničko in ga vsak dan po kosilu zaužijem namesto sladice.
Lahko noč!
ponedeljek, marec 26, 2012
Dobro jutro, prestrašena Slovenija!
-
Tako, vsi strahovi in strahci so včeraj ob sedmih zvečer prišli na svoj račun. Rezultati včerajšnjega referenduma so potrditev, da še obstaja pravica na tem svetu, zaščitili smo namreč Družino - svetinjo vseh svetinj. Naših otrok ne bodo rojevale nadomestne matere in v šoli jih ne bodo vzgajali kako naj postanejo homoseksualci. Nevarni pedri in lezbe ter njihov lobij le niso dosegli svojega, tako bosta Micka in Janez še naprej živela svoje srečno življenje, brez pomirjeval in uspavalnih tablet.
Če je med tistimi, ki tole berete, kdo, ki misli tako, potem vam iz srca želim, da bi vsi vaši otroci postali homoseksualci, se preselili izven meja zaplankane Slovenije kjer bi si lahko ustvarili družine in mirno živeli svoje življenje, vas pa pustili, da zgnijete v lastnem dreku.
Še enkrat, kot že tolikokrat v zadnjem času, me je postalo sram namesto tistih, ki bi jih moralo biti sram. Res je, so stvari, na katere nimamo vpliva, sploh pa se menda človek ne bi smel pretirano sekirati, če se zgodi nekaj, kar se ga ne tiče. Ampak ... družba, v kateri živim, se me presneto tiče. Tudi jaz diham ta vaš, s pritlehnostjo, strahom in neumnostjo osmrajeni zrak in povem vam, strah me je!
Če je med tistimi, ki tole berete, kdo, ki misli tako, potem vam iz srca želim, da bi vsi vaši otroci postali homoseksualci, se preselili izven meja zaplankane Slovenije kjer bi si lahko ustvarili družine in mirno živeli svoje življenje, vas pa pustili, da zgnijete v lastnem dreku.
Še enkrat, kot že tolikokrat v zadnjem času, me je postalo sram namesto tistih, ki bi jih moralo biti sram. Res je, so stvari, na katere nimamo vpliva, sploh pa se menda človek ne bi smel pretirano sekirati, če se zgodi nekaj, kar se ga ne tiče. Ampak ... družba, v kateri živim, se me presneto tiče. Tudi jaz diham ta vaš, s pritlehnostjo, strahom in neumnostjo osmrajeni zrak in povem vam, strah me je!
sreda, marec 14, 2012
Smetiščna glasba
Ne le ločevanje odpadkov, temveč tudi in predvsem zavedanje o pretirani količini in ravnanje v smeri zmanjšanja teh ali pa reciklaža v spremembi namembnosti, vsekakor lahko pripomore k izboljšanju stanja onesnaženosti sveta.
No ja, o reciklaži v religijah pa nas je včeraj, v svojem uvodnem nagovoru na sklepnem dogodku Kulturnega bazarja v Cankarjevem domu, podučil Aleksander Zorn. V krščanstvu sicer le iz prahu v prah, ampak tudi to je nekaj, kajne?! Kako zelo praktično - v teh časih človeku zato, da sliši verske puhlice, sploh ni treba v cerkev. Zadostuje že obisk Cankarjevega doma ali poslušanje kakšne od sej nove vlade. Za Zornom je na oder prikorakala Mojca Škrinjar in nas razsvetlila z mislijo, da so tudi učitelji in vzgojitelji umetniki. Obenem se jim je zdelo, da je pričujoči dogodek pravo mesto za to, da nas, predstave željne gledalce, podučijo s prepričevanjem o smiselnosti združitve kulturnega ministrstva v ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Kako zelo predrzno in nekulturno, bi človek rekel. Ko je Škrinjarjeva zapustila oder, se je začela kultura - gledališki koncert POSLUH! Recikliramo, zaradi katerega smo pravzaprav prišli sedet v Linhartovo dvorano.
Ste se kdaj vprašali, kaj nastane, ko se trije glasbeniki zakopljejo v odpadke? Glasba! Boštjan Gombač, Žiga Golob in Blaž Celarec ter seveda ekipa, ki stoji za njimi, so pripravili izvrstno predstavo na temo reciklaže, ki je vključevala zvoke iz inštrumentov narejenih iz odpadnih materialov. Tako so se v inštrumente spremenile inštalacijske cevi, steklenice, odslužene ponve, deže za mast, škatle za piškote in ostala, na videz nekoristna šara. S humornimi in domiselnimi teksti so poskrbeli, da smo se vprašali o smiselnosti nekaterih reči, ki jih v vsakodnevnem življenju počnemo prav vsi. Se bomo, ko bomo šli naslednjič v mesto, namesto v avto raje usedli na kolo?! Moja včerajšnja odločitev, da se v mesto podam s kolesom, se je, če ne drugega, med ogledom predstave izkazala za pravilno. Kaj boste jedli za večerjo? Gotovo hrano v pločevinki, ki je za to, da je prišla do vas, prepotovala na tisoče kilometrov ali si boste odrezali kos kruha iz moke od kmeta iz bližnje kmetije, ki ste ga spekli sami?! Je res pametno kupovati poceni?!
"Lepota ni nujno vedno v materialnih stvareh in sreča ni nujno vedno v novem. Potrebujemo lepoto, srečo, glasbo, umetnost in ... drug drugega."
Predstava prihaja na redni spored Cankarjevega doma. Najbrž ni potrebno posebej poudariti, da ogled toplo priporočam.
ponedeljek, marec 12, 2012
Ograje - skrite meje mojega sveta
-
Izgubljam občutek za čas. Zdi se mi, da je zima trajala neskončno dolgo, medtem ko imam po drugi strani občutek, kot da je bilo še pravkar poletje. Tisti, ki me poznajo, vedo, da se, silom prilik, nekako na pol leta preselim. Vsakič ko se na novo prestavim, v trenutku pozabim na prejšnji kraj in zdi se, kot da sem že od nekdaj tukaj kjer sem. Dom je tam, kjer si ti. Da, ta trenutek spet hodim (tečem) po istih poteh kot pred dvema letoma, čeprav sem nastanjena le streljaj stran. Zdi se mi, kot da že od nekdaj ob jutrih postiljam posteljo in takoj po jedi pomijem posodo. Pa ni čisto tako. Glede na povedano ugotavljam, da sem verjetno kljub vsemu zgledno prilagodljivo bitje, čeprav po drugi strani posedujem nešteto prepričanj in navad, glede katerih bi se bila, v primeru morebitnih prepričevanj o nesmiselnosti in potrebni spremembi, pripravljena pustiti tudi ubiti.
Zdaj, ko je spet nastopil priljubljeni opevani letni čas po imenu pomlad, je čas za spremembe - čas za brkljanje okoli hiš, čas ko bodo zadonele kosilnice in ostale naprave, ki spomladi kratijo mir nam, "lenuhom". Tako sem prejšnji teden, ko sem bila pri starših, ob pogledu skozi okno opazila soseda, ki sta si, na improviziranem družabnem shajališču pred vhodom v hišo "slovenko", postavila umetelno pregradico tipa "Bauhaus-Baumax". Gospod je ograjico pobarval s sandolinom in vneto razlagal, da bodo ob ograjici "na dol" rasle rože. Gledam in si mislim: "Od kje neki takšne močne želje po nenehnen ograjevanju?!" Včeraj, ob vračanju iz pohoda, skozi Tacensko naselje, me je ob pogledu na "vilo", obdano z betonskim zidom, spreletelo podobno vprašanje. Se tudi vam zdi, da je potreba po nenehnem ograjevanju in spuščanju rolet nekakšna vsesplošna slovenska bolezen?!
Prestavim se za tri leta nazaj, pred seboj vidim Nino, ki svojemu, v pretiran idealizem zapadlemu prijatelju, ki misli, da bo spremenil svet, razlaga: "Poglej, sveta ne moremo spremeniti. Pomembno se mi zdi, da si v tem velikem svetu zgradim svoj mali svet - svoj milni mehurček, v katerem živim z ljudmi, ki jih imam rada. To je to, kar šteje, vse ostalo mi ni pomembno." Prijatelj jo debelo gleda in vpraša: "Pa ti imaš tak mehurček?" "Imam." odvrne Nina.
Te nevidne ograje in ne tiste visoke betonske in spuščene rolete na oknih, nas varujejo pred svetom. Sami določamo kaj, koga in koliko bomo spustili v svoje milne mehurčke. Ne vedno, določenim rečem se pač ne da izogniti, večini njih pa. Sama sem se pred časom odločila, da bom (ne po lastni želji temveč bolj iz nuje) postala informacijski debil. Nočem in ne bom se obremenjevala s stvarmi, na katere nimam vpliva in nasprotno bom čas, ki bi ga porabila v ta namen, raje porabila za kaj pomembnejšega - za šivanje krila, branje, tek, magari za ležanje v postelji, nekaj pač, od česa bom kaj imela. Namesto Mladine kupim Global, namesto dnevnih časopisov preberem naslove na internetnih portalih časopisnih hiš. Moj svet je dokaj majhen, skrčen je na nekaj bornih kvadratov bivalne površine in nekaj malega ljudi, katerim pustim blizu. Marsikomuj bi se morda zdel celo dolgočasen, ampak meni se ne zdi tako. Če bi me nekdo pred leti vprašal, kakšno življenje si želim, bi s prstom pokazala na to, kar živim ta trenutek in brez oklevanja rekla: "Tako."
Zdaj, ko je spet nastopil priljubljeni opevani letni čas po imenu pomlad, je čas za spremembe - čas za brkljanje okoli hiš, čas ko bodo zadonele kosilnice in ostale naprave, ki spomladi kratijo mir nam, "lenuhom". Tako sem prejšnji teden, ko sem bila pri starših, ob pogledu skozi okno opazila soseda, ki sta si, na improviziranem družabnem shajališču pred vhodom v hišo "slovenko", postavila umetelno pregradico tipa "Bauhaus-Baumax". Gospod je ograjico pobarval s sandolinom in vneto razlagal, da bodo ob ograjici "na dol" rasle rože. Gledam in si mislim: "Od kje neki takšne močne želje po nenehnen ograjevanju?!" Včeraj, ob vračanju iz pohoda, skozi Tacensko naselje, me je ob pogledu na "vilo", obdano z betonskim zidom, spreletelo podobno vprašanje. Se tudi vam zdi, da je potreba po nenehnem ograjevanju in spuščanju rolet nekakšna vsesplošna slovenska bolezen?!
Prestavim se za tri leta nazaj, pred seboj vidim Nino, ki svojemu, v pretiran idealizem zapadlemu prijatelju, ki misli, da bo spremenil svet, razlaga: "Poglej, sveta ne moremo spremeniti. Pomembno se mi zdi, da si v tem velikem svetu zgradim svoj mali svet - svoj milni mehurček, v katerem živim z ljudmi, ki jih imam rada. To je to, kar šteje, vse ostalo mi ni pomembno." Prijatelj jo debelo gleda in vpraša: "Pa ti imaš tak mehurček?" "Imam." odvrne Nina.
Te nevidne ograje in ne tiste visoke betonske in spuščene rolete na oknih, nas varujejo pred svetom. Sami določamo kaj, koga in koliko bomo spustili v svoje milne mehurčke. Ne vedno, določenim rečem se pač ne da izogniti, večini njih pa. Sama sem se pred časom odločila, da bom (ne po lastni želji temveč bolj iz nuje) postala informacijski debil. Nočem in ne bom se obremenjevala s stvarmi, na katere nimam vpliva in nasprotno bom čas, ki bi ga porabila v ta namen, raje porabila za kaj pomembnejšega - za šivanje krila, branje, tek, magari za ležanje v postelji, nekaj pač, od česa bom kaj imela. Namesto Mladine kupim Global, namesto dnevnih časopisov preberem naslove na internetnih portalih časopisnih hiš. Moj svet je dokaj majhen, skrčen je na nekaj bornih kvadratov bivalne površine in nekaj malega ljudi, katerim pustim blizu. Marsikomuj bi se morda zdel celo dolgočasen, ampak meni se ne zdi tako. Če bi me nekdo pred leti vprašal, kakšno življenje si želim, bi s prstom pokazala na to, kar živim ta trenutek in brez oklevanja rekla: "Tako."
četrtek, marec 08, 2012
Črnobela pomlad
-
Večna črnobela klasika. Črnobela pomlad. Vmes pa neskončna paleta sivine. In nekaj barvnih poudarkov.
nedelja, marec 04, 2012
(Prirejena) Waldorfska solata
-
Tale je brez majoneze in grozdja. Brez "majo", ker je ne vidim v taki solati ter brez grozdja, ker se trudim jesti sezonsko hrano.
V srednje veliko skledico je skočilo našteto:
1 dcl kisle smetane iz pokrite tržnice (v originalu naj bi bila sladka, vendar je meni ljubša kisla)
1 srednje velika gomoljna zelena (surova, naribana)
10 dkg orehov (sesekljanih)
1 jabolko (topaz, naribano)
sok polovice limone
sol
oljčno olje
poper
Tale je brez majoneze in grozdja. Brez "majo", ker je ne vidim v taki solati ter brez grozdja, ker se trudim jesti sezonsko hrano.
V srednje veliko skledico je skočilo našteto:
1 dcl kisle smetane iz pokrite tržnice (v originalu naj bi bila sladka, vendar je meni ljubša kisla)
1 srednje velika gomoljna zelena (surova, naribana)
10 dkg orehov (sesekljanih)
1 jabolko (topaz, naribano)
sok polovice limone
sol
oljčno olje
poper
Jed sicer ni fotogenična, je pa kljub temu odlična. Solato smo pojedli kot samostojno jed, ker je izredno nasitna. Razmišljam, kaj vse bi šlo zraven - kakšna ideja?!
ponedeljek, februar 27, 2012
Solata iz gomoljne zelene in jajc
-
Tale sezonska solata je ena izmed tistih jedi, ki niso prav nič komplicirane, poleg tega pa še zelo okusne.
Količine za eno srednje veliko skledo:
Dve srednje veliki gomoljni zeleni
Štiri jajca
Oljčno olje
Limonin sok
Ščep soli
Poper
Tale sezonska solata je ena izmed tistih jedi, ki niso prav nič komplicirane, poleg tega pa še zelo okusne.
Količine za eno srednje veliko skledo:
Dve srednje veliki gomoljni zeleni
Štiri jajca
Oljčno olje
Limonin sok
Ščep soli
Poper
Zelene nisem lupila, prerezala sem jo na pol in jo, v rahlo osoljeni vodi, kuhala skoraj eno uro. Ne sme biti ne pretrda, ne premehka - najbolje bo, da jo piknete z vilico in tako presodite, če je ravno prav kuhana. Še toplo olupite in narežite na male koščke, dodajte v trdo kuhana jajca in začinite. Solata je odlična topla ali pa hladna. Tako.
torek, februar 21, 2012
V dvoje ...
-
Po novem pri nas diši po dvojini - v dvoje poslušamo, gledamo, se navdušujemo, jemo, spimo, kuhamo, po kosilu spijemo kozarec vina, pomivamo posodo, obešamo perilo, pokriti s kvačkano odejo ždimo na kavču ter ure in ure klepetamo, si na vsake pet minut povemo, da se imamo radi ali smo preprosto tiho. In vse to niti ni tako zelo naporno kot bi si bil človek mislil. V bistvu je zelo zelo prijetno.
Hecno, kako se življenje v nekem trenutku skrči v tlorisno površino modrega kavča. In čas za trenutek obstane ...
Hecno, kako se življenje v nekem trenutku skrči v tlorisno površino modrega kavča. In čas za trenutek obstane ...
petek, februar 03, 2012
Kako vemo katera je prava?!
Tradicionalna družina št. 1:
Ura kaže približno tretjo popoldne, v gostišče vstopita precej obilna oče in mama, s prav tako obilnim otrokom. Naročijo tri pizze. Medtem ko čakajo na hrano, starša otroka sprašujeta kaj so imeli v vrtcu za kosilo. Neverjetno, otrok precej očitno kaže znake debelosti in je pred dobrima dvema urama pojedel kosilo, zdaj pa mu starša naročita pizzo, namesto da bi ga peljala na kakšno od športnih aktivnosti. Komunikacija se nadaljuje v prerekanje o umazanih rokah, o tem kam umazane roke ne sodijo, o tem, da je bil otrok to zimo že precej bolan, da so boleznim po vsej verjetnosti botrovale umazane roke in tako naj bi bilo tudi v bodoče, če bo z umazanimi rokami še naprej šaril po obrazu in okoli ust. Seveda nikomur ne pride na misel, da bi mu rekel naj si umije roke.
Tradicionalna družina št. 2:
Pred šolo stoji oče z dvema otrokoma. Enega od otrok precej očitno terorizira, medtem ko drugega zasipava s pretirano prijaznostjo. Stiska prvega je očitna, zato se učiteljica po določenem času opogumi, pristopi do očeta in vpraša kaj se dogaja. "Nič, samo igramo se" odvrne ta. Kaj mu more učiteljica?! Nič. Naslednji dan po otroke pride mati, oče pa stoji na dvorišču, poleg svojega bahaškega trinadstropnega avtomobila in se čoha po riti.
Tradicionalna družina št. 3:
Srečna ljubljanska krščanska družina s tremi majhnimi otroki. Mati in oče ob nedeljah v cerkvi bereta berilo. Po šestih letih zakona on ugotovi, da še nikoli ni bil zaljubljen. Nadaljevanje zgodbe je sila predvidljivo... Še več: ta moški mater svojih otrok, z otroki vred zabriše iz hiše. Krščansko very much indeed. Predvidevam, da je šel potem k spovedi, tako da je njegova umazana duša zdaj spet čista in pripravljena na nova nečistovanja.
Žal ne obstajajo dovoljenja, ki bi določala kdo je lahko starš. Nemalo otrok pride na svet podtaknjenih - nekatere ženske namreč precej zmotno mislijo, da bodo s tem partnerja privezale nase. Nekateri pridejo na svet kot tako imenovane "vezalke" - ponavadi gre za drugega otroka. Potem so tu še tisti, "ki jih je Bog dal" - tu gre za številčne družine s po sedmimi otroki, katerih zgodbe ob ponedeljkih lahko spremljate v Tednikovi rubriki "Pomagajmo". Pred časom sem govorila z materjo treh otrok, ki je zatrjevala, da čuti, da nekako ni ustvarjena za vlogo matere. Na vprašanje, zakaj ima potem tri, je odgovorila, da je bil prvi sicer načrtovan, druga dva pa sta se pač "zgodila".
Kaj je družina? Mi odrasli si pojem družina največkrat predstavljamo kot klasično skupnost mame, očeta in otrok. Za otroka pa je prava družina predvsem ljubeče okolje v katerem odrašča, se razvija, se uči čustvovanja, se počuti sprejetega, svobodnega in ljubljenega. Otrok, ki živi v ljubeči skupnosti (ki ni nujno vedno sestavljena iz očeta, matere in otroka - vsi namreč vemo, da obstaja tudi veliko drugačnih kombinacij, katerih na tem mestu ne bomo naštevali) in se v njej dobro počuti, se nikoli ne sprašuje o tem, kaj je prava družina. Ker se mu preprosto ni treba. Si pa predstavljam, da si to vprašanje celo življenje zastavljajo otroci alkoholikov, spolnih iztirjencev in ostalih fašistoidnih packov vseh vrst. Ti otroci nikoli niso in verjetno tudi ne bodo izvedeli kaj je prava družina. Nekateri od njih imajo sicer srečo, da smisel družine kljub vsemu najdejo v svojih na novo formiranih družinah, spet drugi odgovor na to vprašanje neuspešno iščejo celo življenje.
Svoboda mišljenja ne bi smela biti zlorabljena. Naj vsak misli kar hoče, vendar naj s svojo ozkogledo zadrtostjo svojih meril ne vsiljuje drugim. In še več: naj s svojo miselnostjo ne omejuje drugače mislečih. Kako vemo, katera družina je prava družina? Vidimo. Odprimo oči! Naj vaša (morebitna) omejenost ne omejuje drugih ljudi!
Ura kaže približno tretjo popoldne, v gostišče vstopita precej obilna oče in mama, s prav tako obilnim otrokom. Naročijo tri pizze. Medtem ko čakajo na hrano, starša otroka sprašujeta kaj so imeli v vrtcu za kosilo. Neverjetno, otrok precej očitno kaže znake debelosti in je pred dobrima dvema urama pojedel kosilo, zdaj pa mu starša naročita pizzo, namesto da bi ga peljala na kakšno od športnih aktivnosti. Komunikacija se nadaljuje v prerekanje o umazanih rokah, o tem kam umazane roke ne sodijo, o tem, da je bil otrok to zimo že precej bolan, da so boleznim po vsej verjetnosti botrovale umazane roke in tako naj bi bilo tudi v bodoče, če bo z umazanimi rokami še naprej šaril po obrazu in okoli ust. Seveda nikomur ne pride na misel, da bi mu rekel naj si umije roke.
Tradicionalna družina št. 2:
Pred šolo stoji oče z dvema otrokoma. Enega od otrok precej očitno terorizira, medtem ko drugega zasipava s pretirano prijaznostjo. Stiska prvega je očitna, zato se učiteljica po določenem času opogumi, pristopi do očeta in vpraša kaj se dogaja. "Nič, samo igramo se" odvrne ta. Kaj mu more učiteljica?! Nič. Naslednji dan po otroke pride mati, oče pa stoji na dvorišču, poleg svojega bahaškega trinadstropnega avtomobila in se čoha po riti.
Tradicionalna družina št. 3:
Srečna ljubljanska krščanska družina s tremi majhnimi otroki. Mati in oče ob nedeljah v cerkvi bereta berilo. Po šestih letih zakona on ugotovi, da še nikoli ni bil zaljubljen. Nadaljevanje zgodbe je sila predvidljivo... Še več: ta moški mater svojih otrok, z otroki vred zabriše iz hiše. Krščansko very much indeed. Predvidevam, da je šel potem k spovedi, tako da je njegova umazana duša zdaj spet čista in pripravljena na nova nečistovanja.
Žal ne obstajajo dovoljenja, ki bi določala kdo je lahko starš. Nemalo otrok pride na svet podtaknjenih - nekatere ženske namreč precej zmotno mislijo, da bodo s tem partnerja privezale nase. Nekateri pridejo na svet kot tako imenovane "vezalke" - ponavadi gre za drugega otroka. Potem so tu še tisti, "ki jih je Bog dal" - tu gre za številčne družine s po sedmimi otroki, katerih zgodbe ob ponedeljkih lahko spremljate v Tednikovi rubriki "Pomagajmo". Pred časom sem govorila z materjo treh otrok, ki je zatrjevala, da čuti, da nekako ni ustvarjena za vlogo matere. Na vprašanje, zakaj ima potem tri, je odgovorila, da je bil prvi sicer načrtovan, druga dva pa sta se pač "zgodila".
Kaj je družina? Mi odrasli si pojem družina največkrat predstavljamo kot klasično skupnost mame, očeta in otrok. Za otroka pa je prava družina predvsem ljubeče okolje v katerem odrašča, se razvija, se uči čustvovanja, se počuti sprejetega, svobodnega in ljubljenega. Otrok, ki živi v ljubeči skupnosti (ki ni nujno vedno sestavljena iz očeta, matere in otroka - vsi namreč vemo, da obstaja tudi veliko drugačnih kombinacij, katerih na tem mestu ne bomo naštevali) in se v njej dobro počuti, se nikoli ne sprašuje o tem, kaj je prava družina. Ker se mu preprosto ni treba. Si pa predstavljam, da si to vprašanje celo življenje zastavljajo otroci alkoholikov, spolnih iztirjencev in ostalih fašistoidnih packov vseh vrst. Ti otroci nikoli niso in verjetno tudi ne bodo izvedeli kaj je prava družina. Nekateri od njih imajo sicer srečo, da smisel družine kljub vsemu najdejo v svojih na novo formiranih družinah, spet drugi odgovor na to vprašanje neuspešno iščejo celo življenje.
Svoboda mišljenja ne bi smela biti zlorabljena. Naj vsak misli kar hoče, vendar naj s svojo ozkogledo zadrtostjo svojih meril ne vsiljuje drugim. In še več: naj s svojo miselnostjo ne omejuje drugače mislečih. Kako vemo, katera družina je prava družina? Vidimo. Odprimo oči! Naj vaša (morebitna) omejenost ne omejuje drugih ljudi!
četrtek, februar 02, 2012
Sanjavosti
-
Sibirski mraz me načeloma ne moti. Res je, da še nisem spletla idealnega šala - spletla sem dva, enega podarila, s svojim pa nisem zadovoljna, zato ga bom preštrikala. Verjetno bo, v najboljšem primeru, končan tam nekje konec marca. Okoli vratu si zavezujem prastar moherast šal iz domačega depoja, odkoder sem potegnila tudi malo manj prastare volnene hlače z vzorcem ribje kosti. Vedno bolj se zaljubljam v ta lep klasičen vzorec. Morda se staram?!
Da, ponavljam se ... Tokrat spet. Z Metko Krašovec. Včeraj so v Moderni galeriji (končno) odprli pregledno razstavo njenih del. Impresivno zelo. Dasiravno, kot vedno na otvoritvah, ni bil pravšnji večer za ogledovanje takih mojstrovin. Temu tavanju med množico ljudi bi lahko rekli le "ovohavanje". V galeriji bi bila rada sama samcata, na kakšno zasneženo nedeljsko popoldne, z očmi prikovana na tista prekrasna ogromna platna.
Želim si sneg. Škripajoč. Šla bom v gozd in poslušala tišino. Neskončna bela tišina mi je všeč.
Da, ponavljam se ... Tokrat spet. Z Metko Krašovec. Včeraj so v Moderni galeriji (končno) odprli pregledno razstavo njenih del. Impresivno zelo. Dasiravno, kot vedno na otvoritvah, ni bil pravšnji večer za ogledovanje takih mojstrovin. Temu tavanju med množico ljudi bi lahko rekli le "ovohavanje". V galeriji bi bila rada sama samcata, na kakšno zasneženo nedeljsko popoldne, z očmi prikovana na tista prekrasna ogromna platna.
Želim si sneg. Škripajoč. Šla bom v gozd in poslušala tišino. Neskončna bela tišina mi je všeč.
nedelja, januar 22, 2012
Beautiful...
-
"Raje nimam nič in si želim vse, kot pa da bi imel vse in bi si ne želel nič."
... je ena izmed misli, s katero se zaključi film Wasteland. Dokumentarec o življenju na smetišču, o različnih usodah ljudi, ki tam živijo in delajo ter in predvsem o umetnosti, ki poseže v njihovo življenje in spremeni življenja nekaterih izmed njih. Eden izmed filmov, katerega bi moral videti vsak.
Vikend, ki se počasi končuje, je bil skoncentrirana mešanica prijetnih druženj, kulinaričnih presežkov, dobre glasbe, kav s smetano, sprehoda po bolšjaku in še česa. In včeraj sem, medtem ko sem stala na balkonu, zavohala pomlad. Več kot sto stvari je, ki si jih želim...
Tale pesem je zaključna v filmu Wasteland.
Vikend, ki se počasi končuje, je bil skoncentrirana mešanica prijetnih druženj, kulinaričnih presežkov, dobre glasbe, kav s smetano, sprehoda po bolšjaku in še česa. In včeraj sem, medtem ko sem stala na balkonu, zavohala pomlad. Več kot sto stvari je, ki si jih želim...
Tale pesem je zaključna v filmu Wasteland.
četrtek, januar 19, 2012
Male obsesije
-
Sem si včeraj zvečer nadela ta nove uhane in zavila okoli vogala. Včeraj so namreč nazadnje vrteli Melanholijo. Se mi je zdelo, da moram ta film, glede na vse govoričenje, obvezno pogledati. Pa me je pustil ravnodušno. Da, v tehničnem smislu mu seveda ni česa oporekati, vendar mi Lars tokrat za spremembo ni uspel naprtiti svoje tesnobe. Mestoma me je film spominjal na filma The tree of life in Take shelter. Slednji je na Liffeu dobil Vodomca, meni osebno pa se je zdel najslabša možna izbira in bi, če le ne bi imela sedeža nekje na sredini, že pred polovico projekcije zbežala iz dvorane. Da se vrnem k Melanholiji - kot rečeno, v tehničnem smislu vsekakor mojstrovina, s perfektno izbiro glasbe, igralcev - tako Kirsten Dunst (ki me v prvem kadru s svojo igro morda malo spominja na Bess iz Loma valov), kot tudi Kieferja Sutherlanda in "staro čarovnico" Charlotte Rampling. Ampak ja... v bistvu sem komaj čakala, da se film odvrti in definitivno ni bil eden tistih, katerega izseki bi še naslednji dan plesali v moji glavi (izvzemši čas ko to pišem).
Tale precej zajetni kupček, ki tehta blizu 11 kilogramov, je produkt petkovega obsesivnega nakupovanja na razprodaji. Govorim o strašansko ugodnih popustih - najcenješe knjige so bile namreč tudi po štiri funte. Sicer sem številke kartice vnašala s kančkom slabe vesti, kajti kljub vsemu izbira na koncu rezultira v ne preveč lep znesek, ampak naložba v knjige se ne more meriti z naložbo v oblačila in ker sem bila to sezono pridna, si ta mali "greh", v vrednosti enega dobrega puloverja ali hlač, odpustim. Tako me je paket, ki je danes prispel iz otoka, parkiral v naslonjač in vse tako kaže, da se še nekaj časa ne bom nikamor premaknila. Kaj pa vi počnete v teh mrzlih dneh?
sobota, januar 14, 2012
Melanholija
-
Ste že gledali Melanholijo? Jaz ne. Nisem si upala. Kadarkoli sem se namenila, da jo grem gledat, se mi je nenadoma zazdelo, da morda ni pravi dan. "Zdaj pa vem, kaj me že tri tedne mori!" je zadnjič vzkliknila I. "Kaj?" "Tisti trapasti film, tista Melanholija. Nisem in nisem mogla ugotoviti zakaj se že tri tedne tako bedasto počutim. Zdaj vem, tisti trapasti film je kriv! Konec sveta, kakšen konec sveta, saj vem, da bo konec sveta," robanti. "Nikar ga ne pojdi gledat!" "O ja pa bom, sigurno ga bom šla gledat." odvrnem. "No ja, ti greš lahko, ti boš to prenesla," reče.
V bistvu ne vem, če ga potrebujem. Melanholijo gledam in vonjam dan za dnem. Gospa Melanholija se prihuljeno plazi v naš vsakdan. Z nami si drzne družiti se celo ob sobotni kavi s smetano, v nobel lokalu, za katerega se precej pomotoma zdi, da je, s svojimi makrončki, umetelno izdelanimi slaščicami, dišečimi čajčki in natakarji ter natakaricami v malih črnih predpasničkih, kot da je odrezan od sveta - oaza mestoma pretirane estetike in pregrešnih okusov. Pa ni. Melanholija ne pozna ovir, zanjo so vsa vrata tega sveta na stežaj odprta. Sobotna debata ob kavi se tako spreveže v jaro kačo negodovanj in premlevanj aktualnih dogodkov. Ne samo političnih, predvsem pa teh, da. Rahlo bizarno in skoraj pregrešno je med posedanjem v lokalu, v katerem je seštevek vrednosti oblačil, ki jih ima na sebi povprečen gost, ekvivalenten najmanj polovici zajamčene slovenske plače, pretvarjati se, da je edini problem tega sveta vprašanje o tem, katero slaščico si boš izbral, medtem ko v najbolj oddaljen konec možgan rineš zoprne, z lastno eksistenco in morebiti tudi svobodo, povezane misli vsakdana. Kaj je svoboda?! Med drugim tudi to, da lahko kolikor toliko udobno živiš. Životarjenje ni svoboda. Vsak mesec dajem v pokojninsko blagajno denar, brez zagotovila, da bom, ko bom stara in škrbasta, upravičena vsaj do tolikšne penzije, da bi si lahko privoščila najbolj "osnoven model" nagnusne plastične proteze. Menda je rešitev pobeg. Kam?! Povej mi, te morda kje čakajo odprtih rok?! Boste/bodo/bomo kar vsi odšli? Torej se bom morala usesti na letalo in 13 ur ždeti v zraku, da bom potem končno lahko videla in objela drago prijateljico?! France Bučar v današnem pogovoru v Delu pravi to, kar sama že nekaj časa trdim: "Če gre slabo in ljudje niso več jezni, to pomeni, da so apatični!" In ljudje so (smo) apatični. Kaj lahko kot posameznica, kot majhen člen verige, naredim, da bo bolje?! Na to vprašanje nimam odgovora.
Človek, ki na ulici prodaja Mladino, nama je zadnjič s prijateljem, na najino trditev, da bo menda kmalu konec sveta rekel: "O ne, ne bo ga. Bosta videla, da ga ne bo, še to bojo zafukal!"
Meni je prav vseeno za vaš konec sveta. Imejte vi svoj konec sveta, meni pa pustite sproščena sobotna posedanja s skodelico kave s smetano v roki. Sem zahtevna, kajne?!
V bistvu ne vem, če ga potrebujem. Melanholijo gledam in vonjam dan za dnem. Gospa Melanholija se prihuljeno plazi v naš vsakdan. Z nami si drzne družiti se celo ob sobotni kavi s smetano, v nobel lokalu, za katerega se precej pomotoma zdi, da je, s svojimi makrončki, umetelno izdelanimi slaščicami, dišečimi čajčki in natakarji ter natakaricami v malih črnih predpasničkih, kot da je odrezan od sveta - oaza mestoma pretirane estetike in pregrešnih okusov. Pa ni. Melanholija ne pozna ovir, zanjo so vsa vrata tega sveta na stežaj odprta. Sobotna debata ob kavi se tako spreveže v jaro kačo negodovanj in premlevanj aktualnih dogodkov. Ne samo političnih, predvsem pa teh, da. Rahlo bizarno in skoraj pregrešno je med posedanjem v lokalu, v katerem je seštevek vrednosti oblačil, ki jih ima na sebi povprečen gost, ekvivalenten najmanj polovici zajamčene slovenske plače, pretvarjati se, da je edini problem tega sveta vprašanje o tem, katero slaščico si boš izbral, medtem ko v najbolj oddaljen konec možgan rineš zoprne, z lastno eksistenco in morebiti tudi svobodo, povezane misli vsakdana. Kaj je svoboda?! Med drugim tudi to, da lahko kolikor toliko udobno živiš. Životarjenje ni svoboda. Vsak mesec dajem v pokojninsko blagajno denar, brez zagotovila, da bom, ko bom stara in škrbasta, upravičena vsaj do tolikšne penzije, da bi si lahko privoščila najbolj "osnoven model" nagnusne plastične proteze. Menda je rešitev pobeg. Kam?! Povej mi, te morda kje čakajo odprtih rok?! Boste/bodo/bomo kar vsi odšli? Torej se bom morala usesti na letalo in 13 ur ždeti v zraku, da bom potem končno lahko videla in objela drago prijateljico?! France Bučar v današnem pogovoru v Delu pravi to, kar sama že nekaj časa trdim: "Če gre slabo in ljudje niso več jezni, to pomeni, da so apatični!" In ljudje so (smo) apatični. Kaj lahko kot posameznica, kot majhen člen verige, naredim, da bo bolje?! Na to vprašanje nimam odgovora.
Človek, ki na ulici prodaja Mladino, nama je zadnjič s prijateljem, na najino trditev, da bo menda kmalu konec sveta rekel: "O ne, ne bo ga. Bosta videla, da ga ne bo, še to bojo zafukal!"
Meni je prav vseeno za vaš konec sveta. Imejte vi svoj konec sveta, meni pa pustite sproščena sobotna posedanja s skodelico kave s smetano v roki. Sem zahtevna, kajne?!
torek, januar 10, 2012
And somehow, life goes on...
Danes sem doma. Mislim, zdaj zvečer in prej popoldne sem doma. Domujem. Ždim. V trenutku, ko sem se zavedla, da mi ni treba nikamor iti, se mi je zdelo, da mora biti gotovo kaj narobe, da sem verjetno kaj spregledala ali pozabila. Razmišljala sem, da to že ne more biti prav, tako nenavadno se mi je namreč zdelo, da ni treba nikamor tekati in divjati. Potem sem se v enem trenutku tega dejstva začela strašno veseliti in od samega veselja zlezla v pikčasto pižamo. Ko zlezeš v pižamo, to pomeni, da ta dan ne boš več prestopil praga stanovanja. Če ne bi bila v pižami, bi prav gotovo obstajala nevarnost, da se pustim kam zvabiti in potem bi vse skupaj ne bilo več tako kot mora biti. Še eno zadevo za jutri pripravim, potem pa se ob osmih zavlečem pred tv, najprej pogledam pogovor z našim predsednikom, nato pa še dokumentarec Mitje Čanderja, ki govori o slepoti.
Drugače pa... Dnevi se daljšajo in vse več je takih, s soncem obsijanih, ko se zjutraj zavijem v šal, pod šal vtaknem slušalke, se usedem na kolo in veselo odbrzim v sivo povprečje.
Prejšnji vikend sem začela odkrivati radosti pletenja vzorcev, pri babici sem izbrskala lepo sivo prejo, za katero moram še ugotoviti kako in kam jo bom vkomponirala. Verjetno bo postala del dekadentnega spomladanskega šala.
In imam novo drugo najljubšo slikarko. Če bi imela denarni presežek, bi si kupila kakšno od njenih slik. Nič zato, bo ostalo pri printu. Slike Elizabeth Blackadder so dih jemajoče. Njeno retrospektivno rastavo v Škotski nacionalni galeriji so na žalost zaprli drugega januarja, jaz pa sem šele danes videla, da je sploh bila. Saj ne da bi v primeru, da bi razstava bila še odprta, sedla na prvo letalo, bi pa definitivno malo razmišljala o tem. V tem primeru bi že obstajala rahla nevarnost, da me v bližnji prihodnosti odnese tja. Vsaj do kataloga bom prišla, to pa je tudi nekaj. Se pa strašno veselim retrospektivne razstave moje najljubše slikarke. Metka Krašovec je prva še živeča slikarka, ki bo imela konec januarja v Moderni galeriji svojo retrospektivno razstavo. Pred meseci sem v Nedelu brala intervju z njo. Med drugim je govorila o umetnosti, kot o nečem kar lahko v opazovalcu izzove tako močna čustva, da ga ta privedejo do joka. Ob branju sem se spomnila na svoj izbruh joka ob ogledu slike Jedci krompirja, pred davnimi 17. leti v Van Goghovem muzeju. So me spraševali zakaj jokam in nisem znala povedati. Kadar gledam Metkine slike, zapadem v čudno melanholijo, ki pa nikakor ni neprijetna - zasanjana melanholija, bi ji lahko rekli.
Včeraj zvečer sem pogledala drugi del odlične nadaljevanke o Rembrandtu, prvega sem žal spregledala, med gledanjem pa premišljevala o njegovi impozantni Nočni straži in si jo spet zaželela videti. Ogled preostalih dveh delov nadaljevanke toplo priporočam - ponedeljek zvečer na Rtvslo 1. Kakorkoli, mislim, da bo morda kmalu čas, da jo v bližnji prihodnosti spet malo mahnem na sever - govorimo o Amsterdamu, seveda.
Jutri zjutraj pa na radio. Govorili bomo o knjigi. Kmalu kaj več... :)
ponedeljek, januar 09, 2012
sreda, december 28, 2011
Well well well...
-
Ni še konec sveta, čeprav se mi je v zadnjem času kar nekajkrat zdelo, da morda prav malo manjka. Še vedno mi ni uspelo prilesti do kina (ki je za vogalom), čeprav se že cel mesec namenjam tja, nisem spekla piškotov, poslala nisem niti ene voščilnice (niti elektronske ne), nisem kupila daril in pojma nimam kaj bomo jedli za silvestra. Sem pa kupila en božični okrasek po znižani ceni. Opisano je ves moj prispevek k noremu decembru.
Popoldne me je, medtem ko sem dobrih deset minut čakala na avtobus, z Jarrettom v slušalkah, prešinilo, da mi prav nič ne manjka.
Life is good. Škoda le, ker se premalokrat opomnim, da je temu tako.
Da ne boste rekli, da nič ne pišem...
Popoldne me je, medtem ko sem dobrih deset minut čakala na avtobus, z Jarrettom v slušalkah, prešinilo, da mi prav nič ne manjka.
Life is good. Škoda le, ker se premalokrat opomnim, da je temu tako.
Da ne boste rekli, da nič ne pišem...
sobota, december 24, 2011
četrtek, december 22, 2011
Nič, prav nič
Ah ja... Menda nič ne pišem. So me obvestili v mailu. Ne pišem, ker nimam osnovnih pogojev za to. Z dva dni starim mejkapom krevsam naokoli, v hladilniku pa imam nedotaknjeno zelenjavo od sobote.
Včerajšnjega dne se, z izjemo prijetne večerne "dolžnosti", v smislu druženja ne spomnim več. Današnji se je začel ob sedmih zjutraj, ko sem se za silo pokrpala, se v naglici usedla na kolo in v najhujšem mrazu odbrzela na drugi konec mesta, kjer sem imela ob osmih sestanek. Prišla sem dve minuti do. Oseba, s katero sem imela sestanek ni prišla. Sem se usedla spet na kolo in preklela vse svetnike. In tudi vse nesvetnike. Od jeze mi je šlo čisto malo na jok. Sledi odhod v pisarno in delo do pol tretje. Ob treh se privlečem domov, opravim nujne telefonske pogovore, odgovorim na maile, klicarim po telefonu, medtem čakam A, ki naj bi prišla in nekaj prinesla ter nekaj odnesla. Izmenjava nekaj besed in predmetov, ona odide, namenim se v mesto - ura je dvajset čez štiri, pred peto moram biti v Tobačni. Naročim taksi, da bo hitreje. Taksija ni. Taksi zamuja. Taksi pride. Taksi obtiči v prometnem zamašku. V taksiju sedi jezen kup nesreče. V Tobačno prispem deset do pete in malo mi gre na jok. Skuhajo mi kavo, s prijateljico rečeva par besed in že je treba odhiteti. Kava mi reši življenje. In misel na litrsko marelično marmelado v torbici tudi. Hitim nazaj domov, na poti zazvoni telefon, H. sprašuje, če lahko pridem pol ure prej na koncert. Lahko. Spotoma grem po blago za obleko, za katero rokave je zmanjkalo blaga. Ga nimajo več. Nič zato, bo obleka brez rokavov, spodaj bom oblekla puli, poleti pa bo to poletna obleka. Hitim domov. Pridem, se preoblečem, pojem malo solate, tri koščke krompirja in spet odidem. Koncert na gradu. Mia Žnidarič. Jazzovske klasike in nekaj božičnih vmes. "Day and night, night and day..." "Let it snow, let it snow..." še nikoli ni bil tako nekičast kot danes. Na odru so snežile melodije, iz male disko krogle pa je snežilo po stenah. Ljudje vzklikajo: "bravo Mia!" Na izhodu sem se srečamo in izmenjamo par besed. Prijetna oseba je, močno stisne roko, njena dlan je topla. "Srečno!" reče.
Včerajšnjega dne se, z izjemo prijetne večerne "dolžnosti", v smislu druženja ne spomnim več. Današnji se je začel ob sedmih zjutraj, ko sem se za silo pokrpala, se v naglici usedla na kolo in v najhujšem mrazu odbrzela na drugi konec mesta, kjer sem imela ob osmih sestanek. Prišla sem dve minuti do. Oseba, s katero sem imela sestanek ni prišla. Sem se usedla spet na kolo in preklela vse svetnike. In tudi vse nesvetnike. Od jeze mi je šlo čisto malo na jok. Sledi odhod v pisarno in delo do pol tretje. Ob treh se privlečem domov, opravim nujne telefonske pogovore, odgovorim na maile, klicarim po telefonu, medtem čakam A, ki naj bi prišla in nekaj prinesla ter nekaj odnesla. Izmenjava nekaj besed in predmetov, ona odide, namenim se v mesto - ura je dvajset čez štiri, pred peto moram biti v Tobačni. Naročim taksi, da bo hitreje. Taksija ni. Taksi zamuja. Taksi pride. Taksi obtiči v prometnem zamašku. V taksiju sedi jezen kup nesreče. V Tobačno prispem deset do pete in malo mi gre na jok. Skuhajo mi kavo, s prijateljico rečeva par besed in že je treba odhiteti. Kava mi reši življenje. In misel na litrsko marelično marmelado v torbici tudi. Hitim nazaj domov, na poti zazvoni telefon, H. sprašuje, če lahko pridem pol ure prej na koncert. Lahko. Spotoma grem po blago za obleko, za katero rokave je zmanjkalo blaga. Ga nimajo več. Nič zato, bo obleka brez rokavov, spodaj bom oblekla puli, poleti pa bo to poletna obleka. Hitim domov. Pridem, se preoblečem, pojem malo solate, tri koščke krompirja in spet odidem. Koncert na gradu. Mia Žnidarič. Jazzovske klasike in nekaj božičnih vmes. "Day and night, night and day..." "Let it snow, let it snow..." še nikoli ni bil tako nekičast kot danes. Na odru so snežile melodije, iz male disko krogle pa je snežilo po stenah. Ljudje vzklikajo: "bravo Mia!" Na izhodu sem se srečamo in izmenjamo par besed. Prijetna oseba je, močno stisne roko, njena dlan je topla. "Srečno!" reče.
Lačni ne zdržimo več, sama že dva dni nisem jedla ničesar konkretnega, prijatelj je danes pojedel le grahovo juho, prijateljica pa je nazadnje jedla ob dvanajstih. Je to normalno?! Sledi miren prijeten večer ob dobri hrani, vožnja proti domu. Mojemu telefonu v avtu uspe pobeg na sedež, kar sem na srečo ugotovila šele doma in kar malo se mi je dobro zdelo, da se je izgubil, hudič vseskozi zvoneči. Sem mu hvaležna, ker sem si danes v enem delu dneva rekla, da bi ga najraje izklopila. Zdaj naj bo tam kjer je, malo naj počiva, ko pa se mi bo spet zahotelo njegove družbe, ga pojdem iskat.
Pravite, da nič ne pišem. Med sedmo zjutraj in eno naslednjega jutra zjutraj je veliko časa, ampak... kdaj naj človek piše?!
Pravite, da nič ne pišem. Med sedmo zjutraj in eno naslednjega jutra zjutraj je veliko časa, ampak... kdaj naj človek piše?!
torek, december 13, 2011
December
-
Sličice iz Berlina že cel teden čakajo na objavo. Pa saj ni kaj napisati - kdor se je že potepal po berlinskih ulicah, ve, kakšen fin čudaški šarm premore to mesto, tisti, ki tega še ni storil, pa naj čim prej teče tja in preveri. Fotografije govorijo same zase, dasiravno se tokrat niti nisem preveč trudila s fotografiranjem.
Tokrat me je zaneslo v muzej Bauhaus, katerega dizajna lačnim toplo priporočam. Ima pa ta muzej eno precej čudno logiko odpiralnega časa - ob ponedeljkih, ko je večina muzejev zaprta, je namreč ta odprt, v torek pa zaprt. S to precej neposrečeno logiko odpiranja po mojem mnenju več ljudi izgubijo kot pa pridobijo. Ne vem, zanimivo bi bilo preveriti, če jim tak deloven čas res poveča obisk ali pa ljudi le preveč zmede?! Iz muzeja sem odkorakala s setom šestih kozarcev, ki sem jih potem v ročni prtljagi odtrogala na letalo in z velikim veseljem cele privlekla domov. Kako bi se temu reklo norost ali strast?!
Omeniti moram še obisk fundacije Helmuta Newtona in ogled razstave Helmut Newton polaroids, čeprav sem potem v muzejski trgovinici ugotovila, da so mi fotografije njegove June aka Alice Springs precej bolj všeč kot njegove. Še ena v nizu zgodb žena, ki ustvarjajo ali pa so ustvarjale v moževi senci. Kakorkoli že, zelo bi si želela videti njun projekt z naslovom Us and them, ker sta morala biti, po stalni razstavi sodeč, prav posrečen par, ki je življenje zajemal z veliko žlico. Lepo.
Omeniti moram še obisk fundacije Helmuta Newtona in ogled razstave Helmut Newton polaroids, čeprav sem potem v muzejski trgovinici ugotovila, da so mi fotografije njegove June aka Alice Springs precej bolj všeč kot njegove. Še ena v nizu zgodb žena, ki ustvarjajo ali pa so ustvarjale v moževi senci. Kakorkoli že, zelo bi si želela videti njun projekt z naslovom Us and them, ker sta morala biti, po stalni razstavi sodeč, prav posrečen par, ki je življenje zajemal z veliko žlico. Lepo.
Lepo se je vsakič znova vrniti v belo Ljubljano in rek, da rek "povsod lepo, a doma najlepše" še kako drži, si rečem vsakič ko se vrnem domov. Pa čeprav v mislih še tam in obenem že kje drugje.Decembrska norija me ni okužila in ko ob večerih opazujem lučke na drevesih, se mi vse skupaj ne zdi prav nič romantično. Dokler smo imeli sneg, je zadeva nekako imela smisel, ko pa lučke kraljujejo na žalobno mokrotnih vejah, vse skupaj izgleda rahlo "za lase privlečeno".
Kar si v decembru zares želim, je kakšen dober koncert, pa večeri, ki bodo dišali po prijetni družbi in kakšen hipno-impulziven nenačrtovan večerni potep okoli vogala - v kino... Pa malo več časa si želim. Ampak, "Das leben ist kein pony hof" pravijo nemci.
Kar si v decembru zares želim, je kakšen dober koncert, pa večeri, ki bodo dišali po prijetni družbi in kakšen hipno-impulziven nenačrtovan večerni potep okoli vogala - v kino... Pa malo več časa si želim. Ampak, "Das leben ist kein pony hof" pravijo nemci.
sreda, november 16, 2011
Čas za film
_
Ljubljanski filmski festival je tisti, ki delno osmisli z meglo napolnjeni sivi november in ga morebiti malo pokrajša. Vem, dan za dnem se pritožujemo, češ da čas hitro teče, ampak zadnjih dni novembra se pa prav veselim. Če smo čisto iskreni, se še bolj kot zadnjih dni v novembru, veselim tistih prvih dni v decembru. Na dan volitev bom spila šilce žganja za pogum in s težko muko obkrožila številko pred imenom (pokvarjenega) kandidata. Morda bom morala spiti celo dve, da bom sploh sposobna obkrožiti tisto številko. Potem bom vsem, ki jih poznam, prepovedala, da mi poročajo o rezultatih volitev, se usedla v trup aluminijaste ptice, ki bo poletela proti glavnemu mestu Nemčije in se za nekaj dni predala hedonističnim užitkom vnovičnega raziskovanja tega simpatičnega mesta.
Dosedanji filmski izkupiček letošnjega festivala so trije filmi - po prvem pogledanem sem za okrevanje potrebovala cel dan, po naslednjih dveh pa sem film prevarala z gledališčem. Kar od ogledanih res priporočam, je vrhunski film z odlično Tildo Swinton v glavni vlogi - naslov filma je We need to talk about Kevin. Je pa ta film primeren za ljudi z natreniranimi želodci - živci. Kar želim povedati je, da sem kljub vsemu malo sita težkih filmov. Dopuščam možnost, da imam pač malček nesrečno roko pri izbiri, vendar pa leto za letom opažam, da v programu prevladujejo predvsem turobni filmi s težkimi tematikami. That's life! Pa vendar... Meni se ne da več. Naslednji film, ki ga bom šla pogledat, bo lahkotni, rahlo prismuknjeni francoski film z naslovom Gospodinja, izpod taktirke Francoisa Ozona.
Zmerno do pretežno asocialna sem zadnje čase, le z določenimi ljudmi se mi ljubi ukvarjati in vedno več dni je, ko jo v ednini mahnem na Rožnik, edino tako namreč lahko hodim v svojem tempu ter ne mislim na nič in vedno več večerov je, ko, podprta z ogromnimi puhastimi blazinami, s knjigo v roki občepim v kakšnem kotu. Morda je to zato, ker je november?! Da me pa le ne bi v svoje kremplje zvabilo dolgočasje, pa občasno poskrbi moja sostanovalka s svojimi hišnimi depoji - kakšen večer odpreva omare in iz njih privlečeva vso keramiko, nakupljeno po londonskih bolšjakih, zbirko nakita, katerega edina vrednost so zgodbe, ki jih ta veže nase ali pa se potopiva med neskončne kilometre second hand oblačil, ki v omarah prežijo na nove zgodbe. Samo slaba dva kilograma sta me ločila od možnosti, da bi se včeraj v gledališču prikazala opravljena v najbolj kičasto obleko vseh časov - Versacejevo tesno oprijemajočo se plišasto obleko. No ja, verjetno precej bolj zame, v kombinaciji z rdečo šminko in čevlji z visokimi petami bi nemara izgledala, kot da sem pravkar ušla iz Liffea - diret iz Almodovarjevega filma! Pa smo spet pri filmu... Kaj ste si pa vi ogledali v zadnjih dneh?
Dosedanji filmski izkupiček letošnjega festivala so trije filmi - po prvem pogledanem sem za okrevanje potrebovala cel dan, po naslednjih dveh pa sem film prevarala z gledališčem. Kar od ogledanih res priporočam, je vrhunski film z odlično Tildo Swinton v glavni vlogi - naslov filma je We need to talk about Kevin. Je pa ta film primeren za ljudi z natreniranimi želodci - živci. Kar želim povedati je, da sem kljub vsemu malo sita težkih filmov. Dopuščam možnost, da imam pač malček nesrečno roko pri izbiri, vendar pa leto za letom opažam, da v programu prevladujejo predvsem turobni filmi s težkimi tematikami. That's life! Pa vendar... Meni se ne da več. Naslednji film, ki ga bom šla pogledat, bo lahkotni, rahlo prismuknjeni francoski film z naslovom Gospodinja, izpod taktirke Francoisa Ozona.
Zmerno do pretežno asocialna sem zadnje čase, le z določenimi ljudmi se mi ljubi ukvarjati in vedno več dni je, ko jo v ednini mahnem na Rožnik, edino tako namreč lahko hodim v svojem tempu ter ne mislim na nič in vedno več večerov je, ko, podprta z ogromnimi puhastimi blazinami, s knjigo v roki občepim v kakšnem kotu. Morda je to zato, ker je november?! Da me pa le ne bi v svoje kremplje zvabilo dolgočasje, pa občasno poskrbi moja sostanovalka s svojimi hišnimi depoji - kakšen večer odpreva omare in iz njih privlečeva vso keramiko, nakupljeno po londonskih bolšjakih, zbirko nakita, katerega edina vrednost so zgodbe, ki jih ta veže nase ali pa se potopiva med neskončne kilometre second hand oblačil, ki v omarah prežijo na nove zgodbe. Samo slaba dva kilograma sta me ločila od možnosti, da bi se včeraj v gledališču prikazala opravljena v najbolj kičasto obleko vseh časov - Versacejevo tesno oprijemajočo se plišasto obleko. No ja, verjetno precej bolj zame, v kombinaciji z rdečo šminko in čevlji z visokimi petami bi nemara izgledala, kot da sem pravkar ušla iz Liffea - diret iz Almodovarjevega filma! Pa smo spet pri filmu... Kaj ste si pa vi ogledali v zadnjih dneh?
nedelja, november 13, 2011
"Poskusi na zadevo gledati iz pozitivne plati..."
So mi danes rekli, v zvezi z "nevemveččim". Zakaj?! Gledam in vidim in mislim si to, kar si mislim ob tem ko gledam. Zakaj bi sama sebi govorila, da moram na neko negativno stvar gledati iz pozitivne plati?! Enako prismuknjena je misel, da je treba nenehno misliti pozitivno. Neumnost! Če mislim pozitivno, mi to ne bo prav nič pomagalo, lahko pa se celo zgodi, da mi to škoduje.
Recimo, da iščeš službo in prideš celo tako daleč, da si povabljen na razgovor. In ti potem nekdo reče: "Če te ne vzamejo, niso dovolj dobri zate." Zakaj bi morala misliti tako?! Če me ne vzamejo, obstaja nešteto razlogov zakaj je temu tako in res ne vidim vzroka, da bi se tolažila z mislijo, da nekdo ni dovolj dober zame, če me zavrne. Enako je pri partnerskih zvezah. En partner zapusti drugega in kar naenkrat ni dovolj dober zanj. Hvala lepa za tako bedasto tolažbo!
Če bi imela pri roki električni paralizator, bi za vsak meni namenjen stavek v stilu "Poskušaj na zadevo gledati iz pozitivne plati" ali pa "Razmišljaj pozitivno", pritisnila na gumb. Ker take naprave nimam, rečem: "Saj gledam, ampak ničesar ne vidim."
Recimo, da iščeš službo in prideš celo tako daleč, da si povabljen na razgovor. In ti potem nekdo reče: "Če te ne vzamejo, niso dovolj dobri zate." Zakaj bi morala misliti tako?! Če me ne vzamejo, obstaja nešteto razlogov zakaj je temu tako in res ne vidim vzroka, da bi se tolažila z mislijo, da nekdo ni dovolj dober zame, če me zavrne. Enako je pri partnerskih zvezah. En partner zapusti drugega in kar naenkrat ni dovolj dober zanj. Hvala lepa za tako bedasto tolažbo!
Če bi imela pri roki električni paralizator, bi za vsak meni namenjen stavek v stilu "Poskušaj na zadevo gledati iz pozitivne plati" ali pa "Razmišljaj pozitivno", pritisnila na gumb. Ker take naprave nimam, rečem: "Saj gledam, ampak ničesar ne vidim."
petek, november 04, 2011
In these days...
-
Ni teksta.
_
Je pa pikapolonica, ki je priletela na mojo Almirino lisico.
In novo volno sem kupila danes, da sem malo potolažila svojo, od napornega tedna utrujeno dušico. Iz ognjeno rdeče volne bo nastal najdaljši ognjeno rdeč šal, ki prežge zenice. Ifi me bo naučila štrikat! :)
In z mislimi sem že čisto malo nekje drugje. Vmes se mora pa še polno stvari zgoditi...
In novo volno sem kupila danes, da sem malo potolažila svojo, od napornega tedna utrujeno dušico. Iz ognjeno rdeče volne bo nastal najdaljši ognjeno rdeč šal, ki prežge zenice. Ifi me bo naučila štrikat! :)
In z mislimi sem že čisto malo nekje drugje. Vmes se mora pa še polno stvari zgoditi...
sreda, november 02, 2011
Netipičen praznik
Netipičen praznik se je začel nekako takole: alarm na snooze, vmes zvonjenje telefona
"Ja, prosim." "Vanja živjo... ja a še spiš?" "Aaaaa?! Koliko je ura??" "Ja velik. Ne vem koliko je..." "Daj ne zafrkavaj se, povej mi prosim". "Ja, po novem je devet, po starem deset...." "Ne po novem, po starem... koliko je ura?!" skoraj kričim, popolnoma zbujena."Devet." "A no dobro, ker imam ob desetih sestanek." "No, potem pa hitro pejd." "Se slišiva... adijo". Lušno...
Kasneje, ko vse postorimo, z bratovjem "oddirjava" v rodni kraj, na udeležbo "obvezne" ceremonije na britofu. "Kozmetično spremljanje roditelja" se temu reče. Letos sva zamenjala vlogi, on je spremljal mamo, jaz pa papana. Se mu dobro zdi, da ima spremstvo, posledično sem tudi jaz vesela, ker je on vesel. Namesto pelc mantla ali lisice si okoli vratu nadanem lisico iz tekstila, ustnice pa na debelo namažem z živo rdečo šminko - malo kostumografije ne škodi. Na britofu srečanje z (ne)najljubšo teto (edino, ki jo pač imam), stresanje dovtipov in poslušanje starih štosov in zgodbic v stilu kako je njo pred žnj leti nekdo osvajal. The samo old story. Some people never change...
Britof tudi ni najbolj primeren prostor za hece. S fotrom sva sarkastična, ona pa rahlo zmedena, ker ne ve kdaj bi se smejala in kdaj ne. Njeno "prijazno" špikanje v stilu "Bo pa ja tvoja mati dobila kakšnega vnučka, zdaj ko bo kmalu v penziji", ji vrnem s trikratnim zbodljajem in želja po nadaljevanju debate na to temo jo nenadoma mine. Kar me seveda rahlo užalosti, saj imam na zalogi še kar nekaj štofa na to temo. No ja, ona je svojo nalogo "dobro" opravila. Edino hčer je porinila v zakon prvemu, ki je prišel mimo, zdaj pa se pritožuje nad dejstvom, da mora 24 ur na dan skrbeti za tri vnuke, saj njena hčerka tej nalogi preprosto ni kos. Slovenska cankarjanska mati pač, ki se pritožuje, v resnici pa uživa v vlogi žrtve, saj (misli da) na celem svetu ne obstaja ničesar drugega kar bi bila lahko počela.
Preostali čas namenim opazovanju ljudi. Opazim, da se veliko mojih vrstnikov spreminja v svoje starše. Nekateri izmed njih so kar precej postarani. Hecno, kako živimo v prepričanju, da se vsi ostali spreminjajo, mi pa smo ves čas enaki. Prešine me misel, da verjetno tudi sama ne izgledam več kot da jih imam 20. Kljub dobremu genetskemu materialu. Res zoprno, ker nimam otrok, kakšna škoda, da bodo take dobre lastnosti, ki bi jih lahko prenesla naprej, po vsej verjetnosti šle v nič.
Ko se se razidemo, (ne)najljubša teta reče: "Pa oglasi se kaj!" Nikoli se ne oglasim in še preden me je povabila, je vedela, da me ne bo, zato z odkrito narejenostjo rečem: "Mislim, da me ne bo, veš, RES nimam časa." "Nima časa." enako narejeno pristavi foter. Sledi histeričen smeh. Njen. Ko se razidemo, papan reče svoji sestri: "Se vidimo čez eno leto!" Spet histeričen smeh. Pa nasvidenje!
Sledi še en sestanek. Precej neformalen. S prijateljico, ki je obenem tudi bratova naročnica, sedimo v prostoru, ki je bil včasih mestna kavarna (menda naj bi bil še vedno) in se družno zgražamo nad hladom, ki veje po prostoru: separeji v rjavem skaju, uniformiran tlak in strop, ki se nikakor ne more odločiti ali bo imel videz tlaka ali stropa, vseeno pa se bolj nagiba k misli, da bi želel biti tlak. Ne bo šlo, ljubček - ti si strop in strop boš tudi ostal! Ceneno, ki želi izgledati neceneno. Ne gre. Včasih smo radi posedali tam notri, zdaj vsi trije komaj čakamo, da pobegnemo. Spisek čajev iz čajne hiše Cha: natakarica ob "črni earl grey z mlekom" debelo pogleda. Prijazno ponovim naročilo. Dete ni nič krivo, če še ni slišalo za earl grey. Kasneje pride nazaj in pove, da earl greya nimajo. "Katerega od ostalih 40 naštetih pa potem imate?" upajoče vprašam. "Imamo čaj znamke Dilman". "Ne, iz čajne hiše?" "Nobenega." "Aha... Kavo z mlekom, prosim!". Bratovje hlepi po vroči čokoladi. Na voljo ima tako z aromo kostanja ali jagode. Odloči se za kostanj, čeprav se zaveda, da obstaja velika mera tveganja, da bo dobil sintetično zmes čokolade in nečesa kar je morda nekdo pobral iz cevi, medtem ko je čistil sesalec. Prijateljica po hudih mukaj naročanja pristane na nek čaj z aromo granatnega jabolka, za katerega se kasneje izkaže, da ga ne bo mogla popiti do konca, ker je grenak. 1001 cvet - kadar zagledam ta čaj, si mislim, da bi raje pila prevreto vodo brez česarkoli, kot pa to nesnago. Sklenemo, da gremo naslednjič Pod grad, edino mesto v Kamniku, kamor človek lahko gre, nekaj naroči in to tudi dobi.
Ekspresno pakiranje zimskih cunj in divjanje nazaj v Ljubljano, si skoraj ne zaslužita omembe, ampak ko sem ob devetih zvečer stopila v stanovanje in zaprla vrata, se je začel moj praznik. Kratko, al slatko! :)
sreda, oktober 26, 2011
Namišljene ljubezni
Šla sem na prireditev-otvoritev. Na prireditvi-otvoritvi je bilo veliko nobel in nekaj manj nobel ljudi. Tisti, ki niso bili nobel, so se trudili biti ne nobel. Od nekdaj rada opazujem ljudi, pa naj bodo iz kategorije prvih ali drugih. Seveda medtem ko prikrito opazuješ, sem ter tja po nesreči ugledaš tudi koga, katerega nisi ravno vesel. Če gre za vzajemen odnos ne-veselja, je takega človeka najbolje glasno pozdraviti - tako ne bo imel veselja ob misli, da te je uspešno ignoriral. No, danes se mi ni dalo ukvarjati se s temi rečmi. Za ne-ignoriranje mora biti človek posebno razpoložen, meni pa se danes ni dalo. Poleg tega sem imela obute precej visoke pete, kar pomeni, da bi kaj težko ubežala pred morebitnimi prisiljenimi pogovori v stilu: "Kako si - super, pa ti?!". Žirija je podeljevala nagrade. Večino nagrad so podelili sami sebi. Ko bom velika, bom tudi jaz žirantka, ker se to izplača. Srkali smo vino in modrovali o tem, kako užitni bi se gostom zdeli kanapejčki, v primeru, da bi bili lepo dekorirani, namazani pa bi bili s Kekec pašteto. Videz vara, zato bi se verjetno večini ljudi zdeli okusni. Morda je Kekec pašteta okusna. Ne vem, ker je še svoj živi dan nisem poskusila. Poli salame tudi ne. Ko gre za hrano nisem snob, jem tudi pohane šnite.
Veselico sem kaj hitro zapustila in na poti ugotovila, da je čar malega mesta v tem, da so razdalje v njem tako majhne, da te niti noge ne utegnejo boleti, medtem ko hitiš iz točke A do točke B.
V kino Dvoru so v temno oblečeni moški imeli privat zabavo, zato se pred predstavo ni dalo naročiti piva, kar me je malček užalostilo. Ampak predstava je pregnala žalost zavoljo ne pitja odličnega češkega piva. Namišljene ljubezni zelo priporočam. Kdor od filma pričakuje zgodbo, bo gotovo razočaran, ostali ne. Sama sem pričakovala to kar so mi priporočili in to sem tudi dobila: odlična fotografija, krasni dialogi, odličen izbor glasbe, noro dobri kadri. In dvorana je bil praktično prazna - počutila sem se skoraj tako kot bi bila moja. Lahko bi sicer malo bolj kurili, ampak verjetno se za šest ljudi to ne izplača. Po predstavi v baru ni bilo več sledu o črno oblečenih moških, na mizah pa je bilo ogromno hrane, ki je lepo pasala k pivu. In kavarna je bila prazna. Potem človek sedi v prazni kavarni, pije najboljše češko pivo, zraven je odlične kanapejčke, ki niso pomazani s Kekec pašteto in modruje o tem kako je življenje lepo. In je res. Samo ljubezni so zajebane. Namišljene in nenamišljene. Me prav zanima katerih je več?!
nedelja, oktober 16, 2011
In these days...
Dnevi in noči prejšnega tedna so se držali skupaj kot da ne bo nikoli konec in nikoli drugače. Ko sem že mislila, da je vse narejeno, je od nekod priletelo še to in ono in skoraj se je že danilo, preden sem legala spat. Vsako jutro znova je prekratkemu spanju sledil ritual maskiranja lepo zaobljenih, rejenih podočnjakov, zoper tresoče roke pa je poskrbela skodelica kofeta in tako nekako sem, za silo urejena, dan za dnem vstopala v nove dogodivščine.
Četrtek in petek je minil v znamenju Design Expa. Odziv je bil bolj "tako tako". Na splošno ugotavljam, da ljudje v veliki meri trzajo na reči "na prvo žogo" - nekaj velikega bo morda še pritegnilo pozornost, nekaj manjšega, nekaj do koder je treba narediti šest korakov več, da bi to malo zagledali in videli, pa je že preveč. Ni mi žal za takimi, ki hodijo in ne vidijo, ne toži se mi za njimi, me pa kljub vsemu preseneča in morda malo zaskrbljuje ta pasivnost. Mene so/ste zelo razveselili prijatelji in znanci, ki so/ste prišli mimo. Zelo dober občutek je, ko vidiš, da nekdo podpira tvoje delo in se veseli skupaj s teboj. Neke vrste "nagrada za pridnost" je bilo sms obvestilo, ki je k meni priletelo v petek okoli polnoči, tako sem od veselja sredi metelkove poskakovala visoko v zrak. Malo sem bila važna. In še vedno malo sem. Ne morem vam povedati kaj je pisalo v sporočilu, se pa neznansko veselim nekega povabila...
Po sobotnem jutranjem potepanju po običajnih točkah sem sončno sobotno popoldne brez slabe vesti namenila lepotnemu spancu, nato pa čez grad krenila pogledat kaj se dogaja na Kongresnem trgu. Ujela sem le še peščico protestnikov. Ideja mirnega protesta se mi zdi dobra. Vse več ljudi bi moralo na tak način pokazati, da jim/nam ni vseeno. Sama sem glede tega precej pasivna, svoj tihi protest morda izkazujem dan za dnem - z bojkotom masovnosti in poneumljanja ter z mislijo in prepričanjem, da se dobro vrača z dobrim in dobro nadaljuje z dobrim. Dovolj sem stara, da ne verjamem več v pravljice in vedno bolj se mi zdi, da gre svet k vragu. Lepo je napisala Sonja Merljak v sobotnem Delu: "Meje mojega sveta so meje mojega vsakdanjika. In kadar ga ne zmotijo novice iz sveta drugih, je moj svet umirjen in spokojen..." Važno je, da imamo drug drugega, to je vse kar nam ostane v tem ponorelem svetu.
Tako, v nov teden vstopam s polnim hladilnikom, kilometrom čtiva na nočni omarici (skrinji), spucano glavo in obilico dela, kar je fajn. In dovolj časa za spanje bo. Veselo naprej...Po sobotnem jutranjem potepanju po običajnih točkah sem sončno sobotno popoldne brez slabe vesti namenila lepotnemu spancu, nato pa čez grad krenila pogledat kaj se dogaja na Kongresnem trgu. Ujela sem le še peščico protestnikov. Ideja mirnega protesta se mi zdi dobra. Vse več ljudi bi moralo na tak način pokazati, da jim/nam ni vseeno. Sama sem glede tega precej pasivna, svoj tihi protest morda izkazujem dan za dnem - z bojkotom masovnosti in poneumljanja ter z mislijo in prepričanjem, da se dobro vrača z dobrim in dobro nadaljuje z dobrim. Dovolj sem stara, da ne verjamem več v pravljice in vedno bolj se mi zdi, da gre svet k vragu. Lepo je napisala Sonja Merljak v sobotnem Delu: "Meje mojega sveta so meje mojega vsakdanjika. In kadar ga ne zmotijo novice iz sveta drugih, je moj svet umirjen in spokojen..." Važno je, da imamo drug drugega, to je vse kar nam ostane v tem ponorelem svetu.
sobota, oktober 08, 2011
Kvalitetno preživljanje prostega časa
Že tisti, kdor me prav malo malo pozna ve, da neskončno ljubim nakupovalne centre. Izogibam se jih nekako tako kot hudič česna. Ampak včasih pride dan, ko je treba zakorakati v nakupovalni center, ni kaj. In danes je bil tak dan.
Ni bilo dovolj, da smo dva dni po celem mestu iskali šest enakih steklenih pokrovov in jih po hudih mukah tudi našli (pustimo ob strani dejstvo, da so preplačani), zdaj je bilo treba najti še dvanajst enakih lesenih desk določene dimenzije - šest malih ter šest velikih. In zjutraj mi je šlo ob misli, da moram en del dneva posvetiti temu opravilu, do katerega me bo pot vodila v smer Mesta velikih nakupov, skorajda na jok. In ker človek v nesreči spozna prijatelja, ker sta dve nesreči ena skupna sreča in ker je N. ravno danes (nujno!) potrebovala podstavke za pod teglce, sva se odločili, da bova stisnili zobe in se skupaj podali na lov. Pot naju je zanesla v Merkur in neverjetno, po manjših mukah mi je celo uspelo najti šest velikih enakih desk, kar je, glede na splošno ponudbo, velika zmaga. Od manjših lesenih desk so imeli le eno. Ampak eno imajo še v Vižmarjih, dve v Celju, eno v Novi Gorici in ne vem še kje. Ne vem zakaj imam vedno znova občutek, da iščem edino stvar pod soncem, ki ne obstaja, če pa že, pa obstaja točno v enem kosu, pa tudi če je to navadna okrogla lesena deska. Ko sem se pred dnevi v Nami neskončno razveselila steklenega pokrova, so mi povedali, da imajo le dva ter da ni variante, da do naslednjega četrtka (v roku enega tedna torej) zrihtajo še štiri. Toliko o kapitalizmu... Saga današnjega, delno neuspešnega, iskanja se je nadaljevala pri podstavkih za teglce, kjer je na plan skočil improvizatorski duh, tako da sva na koncu iz trgovine odkorakali z ljubko vrtno ograjico iz pol-štorčkov, katero bo N. razrezala na kose in podložila pod teglce. Tako. Zakaj vse to pišem?! Počakajte še malo prosim, višek zgodbe šele pride...
Ker se mi je zdelo, da moram nujno kupiti pršilko za vodo, pa tiste v Merkurju niso bile dovolj lepe (kolikor je pršilka za vodo sploh lahko lepa - ampak obstajajo lepe in manj lepe in tiste v Merkurju so pasale v kategorijo manj lepih), sva nazadnje pristali v City parku. Lušno. V Butlersu ni bilo veliko ljudi, kar je fajn, ni pa bilo pršilke za vodo, kar ni tako zelo fajn. Ampak imeli so odlično knjigo o curryih za 7 ojrov in ker so se ob ogledu knjige v grlu nabrale sline, je bilo posledično v bližnji restavraciji nujno potrebno zajesti curry. V tisti tajski restavraciji imajo celo dober curry, kdo bi si mislil. In zdaj pride višek zgodbe. Mislim, da je curry pripomogel k mirnim živcem, pri dogodku, ki je sledil...
Nekako logično je, da po iskanju tehničnih zadev slej ko prej na dan pride želja po čem ženstvenem, v bistvu sem želela pofirbcati en bedast lak za nohte. Brezveze, ampak pred dnevi sem ga videla na internetu, pa sem sedaj želela vedeti kako izgleda v živo. In ker nobena od naju ni redna obiskovalka dotičnega centra, sva optimistično zakorakali k informacijam, da bi vprašali, če v sklopu tega mega centra morda obstaja kakšna drogerija in če ja, kje je. V kibli, na kateri je narisana črka I (povsem po nepotrebnem), je sedel bledoličen anemičen mulc, ki je žvečil in govoril tako potihem, da ga je bilo skoraj nemogoče slišati. Človek si misli, da nalašč govori tako potihem, da bi čim prej odgnal ljudi stran od sebe. Vprašava po drogeriji. Mulc žveči, debelo gleda in kot sem že rekla, govori zelo potihem. Ne ve. Niti se ne trudi dajati vtisa, da razmišlja, še vedno žveči. Potem reče, da imajo Sanolabor. Aaaaa?! "Ne, drogerija: parfumi, kreme, laki za nohte, vložki?! Drogerija?!" mu razlagam kot da je star pet let. Ne trzne, debelo gleda in odkimava z glavo. "Limoni? Imate Limoni?" optimistično poskuša prijateljica. Nekako mu uspe izjaviti, da je morda celo bila, a so jo zaprli. Ima me, da bi ga na gobec, mulca bedastega. Ne zato, ker je bedast in mu ni pomoči, temveč zato, ker sem se ob pogledu nanj spomnila na celo trumo mulcev podobnega profila, o katerih sem zadnjič poslušala - del današnje mladine pač, ki misli, da je bil Prešeren slikar. Tale je bil eden izmed njih. Moja mati, ki dela v vrtcu, za otroka, primerljivega s temle mulcem reče: "Ta ne bi trznil, tudi, če bi mu človek pripeljal slona". Morda bo po liniji najmanjšega odpora celo dokončal kakšno šolo. Morda se bo zaposlil kot vratar v kakšni državni ustanovi in vlekel plačo. Odkorakava in skleneva zatreti željo po zijanju v morebitne nove odtenke lakov za nohte. Hop Cefizelj, za vogalom nabaševa na Limoni! No ja, tistega laka niso imeli, pa sem povprašala, če imajo morda kaj v petrolejskem odtenku. Študentka z narisanimi očmi v stilu Kleopatre in obrazom, ki je imel na sebi vse barve tega sveta (razen petrolejske), me debelo pogleda in reče: "A je to rjavkast odtenek?" "Ne bejbi, ni rjavkast..." Bi si človek mislil, da je najmanj kar jo utegne zanimati vsaj to, kakšne barve lakov za nohte obstajajo na tem svetu, ampak ne, tudi tega ne ve. Po današnji izkušnji me močno zanima, kakšne pogoje je treba izpolnjevati, da človek dobi delo, pa četudi le v drogeriji ali na informacijah. Več kot očitno nobenih.
Upam, da imam zdaj do nadaljnjega mir pred raznimi nakupovalnimi centri.
Moram pa povedati, da sem si zvečer ogledala Pevčev "Lahko noč gospodična". Tako lepega filma že dolgo nisem gledala in ko ga je bilo konec, sem si zaželela, da bi ga gledala še enkrat. Toliko lepih občutkov potegne na plano... Lahko noč, gospodična!
Ni bilo dovolj, da smo dva dni po celem mestu iskali šest enakih steklenih pokrovov in jih po hudih mukah tudi našli (pustimo ob strani dejstvo, da so preplačani), zdaj je bilo treba najti še dvanajst enakih lesenih desk določene dimenzije - šest malih ter šest velikih. In zjutraj mi je šlo ob misli, da moram en del dneva posvetiti temu opravilu, do katerega me bo pot vodila v smer Mesta velikih nakupov, skorajda na jok. In ker človek v nesreči spozna prijatelja, ker sta dve nesreči ena skupna sreča in ker je N. ravno danes (nujno!) potrebovala podstavke za pod teglce, sva se odločili, da bova stisnili zobe in se skupaj podali na lov. Pot naju je zanesla v Merkur in neverjetno, po manjših mukah mi je celo uspelo najti šest velikih enakih desk, kar je, glede na splošno ponudbo, velika zmaga. Od manjših lesenih desk so imeli le eno. Ampak eno imajo še v Vižmarjih, dve v Celju, eno v Novi Gorici in ne vem še kje. Ne vem zakaj imam vedno znova občutek, da iščem edino stvar pod soncem, ki ne obstaja, če pa že, pa obstaja točno v enem kosu, pa tudi če je to navadna okrogla lesena deska. Ko sem se pred dnevi v Nami neskončno razveselila steklenega pokrova, so mi povedali, da imajo le dva ter da ni variante, da do naslednjega četrtka (v roku enega tedna torej) zrihtajo še štiri. Toliko o kapitalizmu... Saga današnjega, delno neuspešnega, iskanja se je nadaljevala pri podstavkih za teglce, kjer je na plan skočil improvizatorski duh, tako da sva na koncu iz trgovine odkorakali z ljubko vrtno ograjico iz pol-štorčkov, katero bo N. razrezala na kose in podložila pod teglce. Tako. Zakaj vse to pišem?! Počakajte še malo prosim, višek zgodbe šele pride...
Ker se mi je zdelo, da moram nujno kupiti pršilko za vodo, pa tiste v Merkurju niso bile dovolj lepe (kolikor je pršilka za vodo sploh lahko lepa - ampak obstajajo lepe in manj lepe in tiste v Merkurju so pasale v kategorijo manj lepih), sva nazadnje pristali v City parku. Lušno. V Butlersu ni bilo veliko ljudi, kar je fajn, ni pa bilo pršilke za vodo, kar ni tako zelo fajn. Ampak imeli so odlično knjigo o curryih za 7 ojrov in ker so se ob ogledu knjige v grlu nabrale sline, je bilo posledično v bližnji restavraciji nujno potrebno zajesti curry. V tisti tajski restavraciji imajo celo dober curry, kdo bi si mislil. In zdaj pride višek zgodbe. Mislim, da je curry pripomogel k mirnim živcem, pri dogodku, ki je sledil...
Nekako logično je, da po iskanju tehničnih zadev slej ko prej na dan pride želja po čem ženstvenem, v bistvu sem želela pofirbcati en bedast lak za nohte. Brezveze, ampak pred dnevi sem ga videla na internetu, pa sem sedaj želela vedeti kako izgleda v živo. In ker nobena od naju ni redna obiskovalka dotičnega centra, sva optimistično zakorakali k informacijam, da bi vprašali, če v sklopu tega mega centra morda obstaja kakšna drogerija in če ja, kje je. V kibli, na kateri je narisana črka I (povsem po nepotrebnem), je sedel bledoličen anemičen mulc, ki je žvečil in govoril tako potihem, da ga je bilo skoraj nemogoče slišati. Človek si misli, da nalašč govori tako potihem, da bi čim prej odgnal ljudi stran od sebe. Vprašava po drogeriji. Mulc žveči, debelo gleda in kot sem že rekla, govori zelo potihem. Ne ve. Niti se ne trudi dajati vtisa, da razmišlja, še vedno žveči. Potem reče, da imajo Sanolabor. Aaaaa?! "Ne, drogerija: parfumi, kreme, laki za nohte, vložki?! Drogerija?!" mu razlagam kot da je star pet let. Ne trzne, debelo gleda in odkimava z glavo. "Limoni? Imate Limoni?" optimistično poskuša prijateljica. Nekako mu uspe izjaviti, da je morda celo bila, a so jo zaprli. Ima me, da bi ga na gobec, mulca bedastega. Ne zato, ker je bedast in mu ni pomoči, temveč zato, ker sem se ob pogledu nanj spomnila na celo trumo mulcev podobnega profila, o katerih sem zadnjič poslušala - del današnje mladine pač, ki misli, da je bil Prešeren slikar. Tale je bil eden izmed njih. Moja mati, ki dela v vrtcu, za otroka, primerljivega s temle mulcem reče: "Ta ne bi trznil, tudi, če bi mu človek pripeljal slona". Morda bo po liniji najmanjšega odpora celo dokončal kakšno šolo. Morda se bo zaposlil kot vratar v kakšni državni ustanovi in vlekel plačo. Odkorakava in skleneva zatreti željo po zijanju v morebitne nove odtenke lakov za nohte. Hop Cefizelj, za vogalom nabaševa na Limoni! No ja, tistega laka niso imeli, pa sem povprašala, če imajo morda kaj v petrolejskem odtenku. Študentka z narisanimi očmi v stilu Kleopatre in obrazom, ki je imel na sebi vse barve tega sveta (razen petrolejske), me debelo pogleda in reče: "A je to rjavkast odtenek?" "Ne bejbi, ni rjavkast..." Bi si človek mislil, da je najmanj kar jo utegne zanimati vsaj to, kakšne barve lakov za nohte obstajajo na tem svetu, ampak ne, tudi tega ne ve. Po današnji izkušnji me močno zanima, kakšne pogoje je treba izpolnjevati, da človek dobi delo, pa četudi le v drogeriji ali na informacijah. Več kot očitno nobenih.
Upam, da imam zdaj do nadaljnjega mir pred raznimi nakupovalnimi centri.
Moram pa povedati, da sem si zvečer ogledala Pevčev "Lahko noč gospodična". Tako lepega filma že dolgo nisem gledala in ko ga je bilo konec, sem si zaželela, da bi ga gledala še enkrat. Toliko lepih občutkov potegne na plano... Lahko noč, gospodična!
petek, oktober 07, 2011
O tem, kako nekoga pooblastite za dvig vaših poštnih pošiljk
Da se povrnem k včerajšnji temi... Prijateljica me je pred daljšim odhodom v tujino želela pooblastiti za dvig njene pošte. Napisala je pooblastilo, ga poštempljala, nato pa odnesla na pošto ter vprašala, če tovrstno pooblastilo zadostuje. So rekli, da ne. Da morava obe priti na pošto in izpolniti nek obrazec. Pa sva šli.
Prideva na pošto, pokaževa tisti list in poveva, da so nama dan poprej na okencu rekli, da tak na roke popisan list ne zadostuje, zato bi zavoljo tega želeli izpolniti obrazec. Gospa za okencem ni bila videti preveč navdušena, ampak je kljub temu vstala in šla iskat obrazec. Ko ga je prinesla in položila predse, se je izkazalo, da ta paše v serijo obrazcev "male črke, veliko podatkov". Gospa nejevoljno gleda obrazec, konec koncev je bila ura pet minut do šestih in vpraša: "Gospa, za koliko časa pa odpotujete?" "Za dva meseca." "Aha... pa pričakujete veliko priporočene pošte?" "Ne, niti ne, morda dva do tri pakete." "Aha.... Ja potem bo pa tale list zadostoval." "Res? Kaj pa, če dobim kakšno pošiljko več?" "Ne, v redu bo - če gre samo za dva meseca in za nekaj pošiljk, potem ne potrebujemo izpolnjevati obrazca." Za vsak slučaj sva jo prosili, naj priloži dokazilo, da je temu res tako. Na pooblastilo je prilepila pildek, na katerem piše, da pooblastilo lahko sestavi pooblastitelj sam in je lahko neoverjeno in tako naprej. Moram reči, da mi tele poštne finte niso kaj preveč jasne - ne razumem namreč, kaj ima način pooblastitve skupnega s količino prejetih pošiljk in časom odsotnosti prejemnika. Najbrž sem butasta.
Danes sem šla z neoverjenim pooblastilom "za dva meseca in tri pošiljke" dvigniti priporočeno poštno pošiljko in jo tudi dobila. Predstavljam si, da bi to lahko počela v nedogled. Prepričana sem da.
Prideva na pošto, pokaževa tisti list in poveva, da so nama dan poprej na okencu rekli, da tak na roke popisan list ne zadostuje, zato bi zavoljo tega želeli izpolniti obrazec. Gospa za okencem ni bila videti preveč navdušena, ampak je kljub temu vstala in šla iskat obrazec. Ko ga je prinesla in položila predse, se je izkazalo, da ta paše v serijo obrazcev "male črke, veliko podatkov". Gospa nejevoljno gleda obrazec, konec koncev je bila ura pet minut do šestih in vpraša: "Gospa, za koliko časa pa odpotujete?" "Za dva meseca." "Aha... pa pričakujete veliko priporočene pošte?" "Ne, niti ne, morda dva do tri pakete." "Aha.... Ja potem bo pa tale list zadostoval." "Res? Kaj pa, če dobim kakšno pošiljko več?" "Ne, v redu bo - če gre samo za dva meseca in za nekaj pošiljk, potem ne potrebujemo izpolnjevati obrazca." Za vsak slučaj sva jo prosili, naj priloži dokazilo, da je temu res tako. Na pooblastilo je prilepila pildek, na katerem piše, da pooblastilo lahko sestavi pooblastitelj sam in je lahko neoverjeno in tako naprej. Moram reči, da mi tele poštne finte niso kaj preveč jasne - ne razumem namreč, kaj ima način pooblastitve skupnega s količino prejetih pošiljk in časom odsotnosti prejemnika. Najbrž sem butasta.
Danes sem šla z neoverjenim pooblastilom "za dva meseca in tri pošiljke" dvigniti priporočeno poštno pošiljko in jo tudi dobila. Predstavljam si, da bi to lahko počela v nedogled. Prepričana sem da.
četrtek, oktober 06, 2011
O tem, kako človek rabi štiri dni, da pošlje pismo
Ne maram pošt, oziroma, ne maram imeti opravkov na pošti. V bistvu so mi pošte že od nekdaj zoprne - dolgi pulti s še bolj dolgimi vrstami za njimi, če imajo ti pulti recimo štiri okenca, sta dve praviloma zaprti. In poštne uslužbenke ponavadi grdo gledajo.
Prva meni najbližja pošta se nahaja za vogalom - do tja imam minuto hoda in v ponedeljek zjutraj sem hotela poslati pismo. Ampak... pri roki nisem imela usb ključka, na katerega bi morala naložiti podatke ter vse skupaj nesti v fotokopirnico. Kasneje sem sicer našla rezervni ključek, ampak ker so bili ostali "to do" opravki za tisti dan že obkljukani, se mi ni dalo še enkrat laziti dol - je le daleč do zoprne pošte. Naslednji dan sem se celo uspela privleči do fotokopirnice - do prve najbližje je deset minut hoda. Daleč. Bila je zaprta - uspela sem jo zamuditi za pet minut. Včeraj... včeraj sem se na poti domov hotela oglasiti na pošti, pa sem ugotovila, da nimam gradiva s sabo (en del gradiva je bil namreč v knjižni obliki). Pa se mi ni dalo še enkrat hoditi nazaj, je le daleč do zoprne pošte, pa še v kopirnico bi morala. Danes... danes sem imela na obhodu v mesto s seboj mapo z gradivom in usb ključ, pridno sem sprintala in skopirala kar se je sprintalo in skopirati moralo. Potem sem šla slučajno mimo pošte na Rimski, pa sem si rekla, da je najbolje, da stopim noter in pošljem preklemano pismo. Skoraj bi mi uspelo, ampak pošta je bila zaprta. Imajo deljen delovni čas. Kasneje mi je uspelo potem na pošti na Pražakovi. Ampak ne takoj, gospa poštarica namreč ni našla poštne številke za Besnico pri Kranju, želela me je prepričati, da pisma ne morem poslati, ker da ta kraj s poštno številko ne obstaja. Ker sem kot pribita stala za pultom in je gospa videla, da se ne mislim nikamor premakniti s tistim pismom, je zavrtela telefon in kar naenkrat sem pismo lahko poslala. Fino, skoraj bi bilo konec poštarske more, ampak... ko sem se vrnila domov, me je v nabiralniku čakal listek za dvig poštne pošiljke. Jutri moram na pošto Slovensko! Na sumu imam, da ne bo šlo zlahka, ker... Ah, vam povem jutri.
Pošte imajo slabo karmo, ni kaj!
Prva meni najbližja pošta se nahaja za vogalom - do tja imam minuto hoda in v ponedeljek zjutraj sem hotela poslati pismo. Ampak... pri roki nisem imela usb ključka, na katerega bi morala naložiti podatke ter vse skupaj nesti v fotokopirnico. Kasneje sem sicer našla rezervni ključek, ampak ker so bili ostali "to do" opravki za tisti dan že obkljukani, se mi ni dalo še enkrat laziti dol - je le daleč do zoprne pošte. Naslednji dan sem se celo uspela privleči do fotokopirnice - do prve najbližje je deset minut hoda. Daleč. Bila je zaprta - uspela sem jo zamuditi za pet minut. Včeraj... včeraj sem se na poti domov hotela oglasiti na pošti, pa sem ugotovila, da nimam gradiva s sabo (en del gradiva je bil namreč v knjižni obliki). Pa se mi ni dalo še enkrat hoditi nazaj, je le daleč do zoprne pošte, pa še v kopirnico bi morala. Danes... danes sem imela na obhodu v mesto s seboj mapo z gradivom in usb ključ, pridno sem sprintala in skopirala kar se je sprintalo in skopirati moralo. Potem sem šla slučajno mimo pošte na Rimski, pa sem si rekla, da je najbolje, da stopim noter in pošljem preklemano pismo. Skoraj bi mi uspelo, ampak pošta je bila zaprta. Imajo deljen delovni čas. Kasneje mi je uspelo potem na pošti na Pražakovi. Ampak ne takoj, gospa poštarica namreč ni našla poštne številke za Besnico pri Kranju, želela me je prepričati, da pisma ne morem poslati, ker da ta kraj s poštno številko ne obstaja. Ker sem kot pribita stala za pultom in je gospa videla, da se ne mislim nikamor premakniti s tistim pismom, je zavrtela telefon in kar naenkrat sem pismo lahko poslala. Fino, skoraj bi bilo konec poštarske more, ampak... ko sem se vrnila domov, me je v nabiralniku čakal listek za dvig poštne pošiljke. Jutri moram na pošto Slovensko! Na sumu imam, da ne bo šlo zlahka, ker... Ah, vam povem jutri.
Pošte imajo slabo karmo, ni kaj!
nedelja, oktober 02, 2011
Naj traja...
-
Ne, nisem še umila šip, zakaj vprašate?!
Teksta ni, ker sem ga izbrisala. Nisem tekstualno navdahnjena danes. Pretekli teden je bil ustvarjalno-navdihujoče fin ter ustvarjalno-obetajoč. Naj ostane tako. Če je tako, se slišim kako diham, v nasprotnem primeru diham plitko, ne slišim se in ne vem, da živim.
Želim si tudi, da bi indijansko poletje trajalo večno. Sobotni oktobrski dan brez oblačka, ko gre človek ob desetih zjutraj v poletnem gvantu na tržnico ter se ob pol osmih zvečer privleče nazaj domov, pa ga ne zebe, se sliši kot nekaj nemogočega. In še vedno se obotavljam pri pospravljanju poletnih natikačev s paščki. Naj traja...
Želim si tudi, da bi indijansko poletje trajalo večno. Sobotni oktobrski dan brez oblačka, ko gre človek ob desetih zjutraj v poletnem gvantu na tržnico ter se ob pol osmih zvečer privleče nazaj domov, pa ga ne zebe, se sliši kot nekaj nemogočega. In še vedno se obotavljam pri pospravljanju poletnih natikačev s paščki. Naj traja...
Ne, nisem še umila šip, zakaj vprašate?!
četrtek, september 22, 2011
Imate celulit in strije?
-
Imam, pa kaj! Pokažite mi popolno žensko! S tem ne mislim zgolj na videz popolno, temveč popolno v vseh pogledih. Na srečo sem obkrožena z ljudmi, ki jim ni tako zelo pomembno kaj imam in česa nimam, temveč bolj to kar sem in sama delujem v odnosu do drugih po enakem principu. Seveda so bili časi, ko sem se sekirala za vsak svoj na novo pridobljen kilogram, za vsako odvečno dlako, strijico ali celulitek - to so bili drugi, precej bolj brezskrbni časi, ko se mi je zdelo, da na svetu ni kakšnih veliko bolj pomembnih skrbi. Morda sem v tistih časih s kančkom misli celo verjela, da me bo imel potencialni bolj rad, če bom imela manj celulita. Z leti človek postane moder in ugotovi, da je isti drek, če imaš celulit ali pa ga pač nimaš. No, da ne boste mislili, da sem celulitična kot pomaranča, kje pa, daleč od tega! Sicer mi je pa čisto vseeno kaj si mislite, tako da si me zaradi mene lahko tudi predstavljate celulitično od nog do glave.
Če se človek ukvarja s športom, če kolikor toliko zdravo živi ter se v veliki meri zdravo prehranjuje, ga ne bi smelo skrbeti, da bi ga pobralo zavoljo celulita ali kakšne bolezni, pogojene z debelostjo. Si želite za dve konfekcijski številki manjšo garderobo?! Jaz ne. Se mi je že zgodilo, da sem zavoljo diete, pogojene z zdravljenjem alergije, shujšala za dve konfekcijski številki. Živa groza, zamenjati sem morala celo garderobo, leto dni kasneje pa mi nič od novo nakupljenega ni bilo prav. Ko sem nekega dne šla mimo izložbe in se zagledala v okenskem steklu, sem se sama sebe ustrašila. Takrat sem bila stara krepko čez dvajset, kazala pa sem jih blizu 17. Hvala lepa!
Lepo je biti fit in ta trenutek bi se, če ne bi že dober mesec čepela na kavču in na koleno pokladala ledene obkladke, tudi počutila tako. Ti časi bodo že še prišli, ta trenutek je tako kot je in treba je biti potrpežljiv, življenje ne pozna obvozov.
Pred kratkim je prijateljica pripovedovala, da zdaj vse njene znanke hodijo na kavitacijo. Ubogo nerazgledano bitje nisem imela pojma o čem govori. Kavitacija je zdaj veliki hit. Če ste debeli in je tudi vaša denarnica debela, potem gresta skupaj na kavitacijo. Če ste debeli in nimate denarja za kavitacijo, potem obujete superge, tanko denarnico pustite doma in se greste rekreacijo - bolje za vas! V vsakem kozmetičnem salonu ali dermatološki ambulanti vam bodo povedali, da je poseg topljenja maščobe, kar spada pod pojem kavitacija, popolnoma neškodljiv. Pridete tja, se uležete, gospa okoli vas šari z nekim aparatom, potem greste domov in po nekaj obiskih zamenjate garderobo - če vam seveda ostane še kaj financ, v nasprotnem primeru greste na župnijski Karitas in poveste, da ste ves denar zapravili za kavitacijo ter svoje stare prevelike gvante zamenjate za dve številki manjše. Vintidž very much (kdor me pozna ve, da ob besedi vintidž začnem kričat).
Ampak, kar želim povedati je sledeče: po naključju je prijateljica v istem času govorila z zdravnikom, ki ji je zatrdil, da topljenje maščob z zgoraj opisanim postopkom le ni tako zelo nedolžno. Podkožje je namreč sestavljeno iz treh različnih maščobnih slojev in vsak od njih ima svojo funkcijo. Poleg tega mora telo vso to, s postopkom kavitacije predelano, utekočinjeno maščobo na nek način izločiti. Skratka, zadeva menda ni tako zelo nedolžna, kot jo skušajo predstaviti zaslužka željni kozmetični saloni in dermatološke ambulante. "Popolnoma varno" - si mislim, ja.
Za uresničitev vsake želje se je treba potruditi, da rezultat kaj šteje. Rezultat, pridobljen z "goljufijo" ne šteje in prepričana sem, da naše telo (ki ni tako zelo neumno, kot morda mi zmotno mislimo) misli enako.
Debelost, strije in celulit bi brez problema lahko postavili ob bok veri in sreči - to so reči, ki se bodo dobro tržile dokler bo ta svet obstajal.Kakorkoli se obrnemo, iz katere koli strani pogledamo, pridemo do zaključka, ki je sila preprost: manj jejmo in gibajmo se! Mi pa pri vsej pameti tega sveta potrebujemo leta in leta mučenja, da pridemo do tega sila preprostega zaključka. Predtem pa hote ali nehote klikamo na pasice, kjer piše: "Imate celulit in strije?" Kot vsiljivemu mladcu, ki me že tretjič v istem dnevu ustavi z vprašanjem, če imam kaj drobiža, sama pri sebi odvrnem: "Imam!" in grem naprej.
Če se človek ukvarja s športom, če kolikor toliko zdravo živi ter se v veliki meri zdravo prehranjuje, ga ne bi smelo skrbeti, da bi ga pobralo zavoljo celulita ali kakšne bolezni, pogojene z debelostjo. Si želite za dve konfekcijski številki manjšo garderobo?! Jaz ne. Se mi je že zgodilo, da sem zavoljo diete, pogojene z zdravljenjem alergije, shujšala za dve konfekcijski številki. Živa groza, zamenjati sem morala celo garderobo, leto dni kasneje pa mi nič od novo nakupljenega ni bilo prav. Ko sem nekega dne šla mimo izložbe in se zagledala v okenskem steklu, sem se sama sebe ustrašila. Takrat sem bila stara krepko čez dvajset, kazala pa sem jih blizu 17. Hvala lepa!
Lepo je biti fit in ta trenutek bi se, če ne bi že dober mesec čepela na kavču in na koleno pokladala ledene obkladke, tudi počutila tako. Ti časi bodo že še prišli, ta trenutek je tako kot je in treba je biti potrpežljiv, življenje ne pozna obvozov.
Pred kratkim je prijateljica pripovedovala, da zdaj vse njene znanke hodijo na kavitacijo. Ubogo nerazgledano bitje nisem imela pojma o čem govori. Kavitacija je zdaj veliki hit. Če ste debeli in je tudi vaša denarnica debela, potem gresta skupaj na kavitacijo. Če ste debeli in nimate denarja za kavitacijo, potem obujete superge, tanko denarnico pustite doma in se greste rekreacijo - bolje za vas! V vsakem kozmetičnem salonu ali dermatološki ambulanti vam bodo povedali, da je poseg topljenja maščobe, kar spada pod pojem kavitacija, popolnoma neškodljiv. Pridete tja, se uležete, gospa okoli vas šari z nekim aparatom, potem greste domov in po nekaj obiskih zamenjate garderobo - če vam seveda ostane še kaj financ, v nasprotnem primeru greste na župnijski Karitas in poveste, da ste ves denar zapravili za kavitacijo ter svoje stare prevelike gvante zamenjate za dve številki manjše. Vintidž very much (kdor me pozna ve, da ob besedi vintidž začnem kričat).
Ampak, kar želim povedati je sledeče: po naključju je prijateljica v istem času govorila z zdravnikom, ki ji je zatrdil, da topljenje maščob z zgoraj opisanim postopkom le ni tako zelo nedolžno. Podkožje je namreč sestavljeno iz treh različnih maščobnih slojev in vsak od njih ima svojo funkcijo. Poleg tega mora telo vso to, s postopkom kavitacije predelano, utekočinjeno maščobo na nek način izločiti. Skratka, zadeva menda ni tako zelo nedolžna, kot jo skušajo predstaviti zaslužka željni kozmetični saloni in dermatološke ambulante. "Popolnoma varno" - si mislim, ja.
Za uresničitev vsake želje se je treba potruditi, da rezultat kaj šteje. Rezultat, pridobljen z "goljufijo" ne šteje in prepričana sem, da naše telo (ki ni tako zelo neumno, kot morda mi zmotno mislimo) misli enako.
Debelost, strije in celulit bi brez problema lahko postavili ob bok veri in sreči - to so reči, ki se bodo dobro tržile dokler bo ta svet obstajal.Kakorkoli se obrnemo, iz katere koli strani pogledamo, pridemo do zaključka, ki je sila preprost: manj jejmo in gibajmo se! Mi pa pri vsej pameti tega sveta potrebujemo leta in leta mučenja, da pridemo do tega sila preprostega zaključka. Predtem pa hote ali nehote klikamo na pasice, kjer piše: "Imate celulit in strije?" Kot vsiljivemu mladcu, ki me že tretjič v istem dnevu ustavi z vprašanjem, če imam kaj drobiža, sama pri sebi odvrnem: "Imam!" in grem naprej.
Naročite se na:
Objave (Atom)