Kako se naročiš pri zdravniku?

Kakopak se vsi strinjamo, da je internet imenitno pomagalo, zdi se, da bi, če bi nam ta umanjkal, bilo življenja kar konec, da sploh ne bi več vedeli ali se obrniti levo ali desno, stopiti korak naprej ali raje nazaj? Kaj bi potlej počeli z vsemi fotografijami pokvečenih nog z nalakiranimi nohti, s fotografijami kave v nešteto položajih -  vsega tega ne bi imeli s kom deliti in nastal bi res en velik dolgčas.  Poleg tega kar naenkrat ne bi izvedeli ničesar več o življenjih ljudi, ki nas sploh ne zanimajo, a kljub temu vsaj približno vemo kaj se z njimi dogaja, če že ne drugega, vsaj to, kam so šli na dopust in kdaj in kje so se vkrcali v letalo.

Tudi ne bi mogli neznancev v raznih Facebook skupinah spraševati neumnosti. Sicer obstaja rek, da nobeno vprašanje ni neumno, ampak no, saj vsi dobro vemo, da to sploh ni res.  Ta rek je enako trapast kot tisti, da o okusih ne gre razpravljati. In zakaj ne, vas vprašam? Sem članica Facebook skupine, kjer si med seboj pomagamo ljudje, ki imamo diagnosticirano isto kronično bolezen. Prav v tej skupini sem dobila ogromno informacij, ki so mi zelo koristile, da sem svoje zdravje spravila v red, zato tudi sama rada pomagam z nasveti, če je le v moji moči. Trudim se, da nisem vsiljiva, vedno povem, da je moja izkušnja takaintaka, da pa, glede na to, da smo si različni, mogoče pri osebi, ki sprašuje za nasvet, ne bo enakega učinka. Vedno si vzamem čas, tudi če je treba kakšno stvar napisati večkrat, saj je novih članic vsak dan več in verjamem, da marsikdo ne bere stvari, ki so bile objavljene mesec ali dva nazaj. Ampak včasih pa mi kakšna stvar močno privzdigne pokrov. Pred kratkim smo se pogovarjali o obravnavi pri različnih specialistih in o enem, pri katerem sem bila, sem podala svoje mnenje. Nato prileti vprašanje: "Kje se lahko naročim pri njem?" Najprej sem debelo pogledala, nato sem se skoraj ugriznila v vseh deset prstov, nazadnje pa napisala: "Kako bi se naročili, če tale skupina ne bi obstajala?" Ne morem, včasih se preprosto ne morem zadržati. Je res tako težko v Google vpisati ime zdravnika, da dobiš potrebne podatke in se naročiš na pregled? Nas je internet res tako zelo poneumil, da moramo druge spraševati, kje se naročiš k želenemu zdravniku? Ne vem no, resno me zanima, kako se taka oseba znajde v vsakdanjem življenju? Ali pa recimo v neki drugi skupini nekdo objavi fotografijo korita s sobnimi rastlinami, kjer je zemlja prekrita s kamenjem in nekdo drug vpraša: "Kje ste kupili kamne?" "Pri mesarju jih prodajajo na kilogram" kaj naj drugega napišeš? Ali recimo spet nekdo objavi fotografijo poslikanega kamna in nato sledi deset enakih vprašanj: kje bi lahko to kupili. Dobra tržna niša, človek nabere kamne, jih poslika in prodaja bedakom.

Pred dnevi sem svoje znance in prijatelje na Facebooku spraševala, če mi lahko kdo od njih priporoči kakšno dobro in cenovno ugodno vadbo hatha joge in med drugim dobila nasvet, da jogo lahko vadim kar doma, da si tako sama razporejam čas, da vaditi pa tudi znam, mi je povedala oseba, s katero sem po petnajstih letih, odkar se nisva videli, govorila le enkrat, pa še to le slabih deset minut. Ja ne vem no, če bi imela občutek, da imam dovolj znanja in izkušenj, da lahko to sama počnem doma, bi to vsekakor naredila, ampak ga nimam in zato iščem nekoga, h kateremu bi šla in bi me vodil pri vadbi. Upam, da bom svoje sklepe še nekaj časa uporabljala, zato jih res nočem skvariti z napačno vadbo.

Dajmo se zmenit, da se bomo potrudili in zadržali pri postavljanju butastih vprašanj, oziroma butastih odgovorov. Saj internet je fajn, ampak uporabljat glavo je tudi fajn, zato jo imamo, glava kljub vsemu ni zgolj samo za frizuro.

Rdeča jopica

Naključja, ki jih menda ni ... Pred precej leti sva s prijateljico z besedami " saj se ne vidiva tako pogosto" kupili enaki jopici. Tiste čase sva se videli precej pogosto, stavek "saj se ne vidiva tako pogosto" je bil najina interna šala. Zdaj se vidiva manj pogosto, recimo enkrat na mesec. Tiste jopice nisem veliko nosila, mešanica kašmirja in svile je zoprna za vzdrževanje, meni pa se nekako ne da ukvarjati z rečmi, s katerimi je naporno rokovati. Jopica tako čemi v garderobni omari in le redko pride na vrsto, v bistvu je nisem nosila že nekaj let. Danes sva bili s prijateljico domenjeni, da se dobiva na kosilu. Pozabila sem povedati, da obožujem septembrski hlad, po tem vročem poletju, ko sem (neuspešno) bežala pred vročino, padem v posebno ekstazo, ko občutim hlad, prav uživam, ko me malce zazebe, zato zjutraj in zvečer, ko se ohladi, navdušeno lazim okrog v sandalih in kratkih oblekah, okna in balkonska vrata stanovanja puščam odprta čez noč in še vedno ne uporabljam copat, ponoči pa se pokrivam zgolj z rjuho. Ampak podnevi kljub temu s sabo vedno vzamem neko oginjalo, za rezervo, če bi slučajno rabila. Tako sem danes vrgla uč na rdečo jopico, a se na koncu nisem odločila zanjo, saj se ni skladala z barvo oblačil, ki sem jih imela na sebi. Pridem v lokal, kmalu vkoraka prijateljica, ogrnjena v rdečo jopico. "A veš, da sem jo že imela v rokah, pa se na koncu nisem odločila zanjo" povem. "Veš kaj ti povem, te jopice že leta nisem nosila, sploh ne vem, kaj mi je bilo, da sem jo danes oblekla" odgovori N. Ampak ja, meni se takšne stvari nenehno dogajajo.

Ropotajoči cestni pokrov v Butalah

Zgodba je dolga kot jara kača, ker je tako bizarna, da se zdi skoraj neverjetna, sem se odločila, da jo zapišem, morda bo prišla prav komu, ki se spopada s podobnim problemom.

V bližnji soseščini, točneje, na prehodu za pešce, ki pelje iz Trubarjeve ulice skozi Resljevo cesto, je januarja začel ropotati pokrov podzemnega jaška. Pokrov je zaropotal vsakič, ko je čezenj zapeljal avto, kar je bilo, kot si lahko mislite, precej pogosto. Slišalo se je zvečer, še bolj se je slišalo ponoči, tudi skozi zaprta okna. Kakšen teden človek tako reč še ignorira, po določenem času pa zadeva postane precej moteča. Februarja je bilo na stran Pobude meščanov - Mestna občina Ljubljana naslovljenih kar nekaj pobud različnih posameznikov, ki so pozivale k saniranju ropotajočega pokrova.

15. februar, pobuda: "Pokrov jaška na prehodu za pešce v križišču Resljeve in Trubarjeve vsak dan bolj ropota. Najbolj se sliši ponoči in v zgodnjih jutranjih urah, ko je v okolici vse tiho."

6. marec, odgovor: "Hvala za pobudo. Koncesionarju je naročeno, da pozove lastnika k zamenjavi pokrova." 

21. februar, pobuda: "Oglati pokrov na prehodu za pešce čez Resljevo ropota in je potreben popravila."

8. marec, odgovor: "Hvala za pobudo. Koncesionarju je naročeno, da pozove lastnika k zamenjavi pokrova." 

18.marec, pobuda: "Po enem mesecu od podanih pobud pokrov na prehodu za pešce še vedno neznosno ropota. Zakaj ne popravite?"

18. marec, dgovor: "Hvala za pobudo, vljudno naprošamo,da posredujete informacijo o točno lokaciji." 

18. marec, pobuda: "Ropota kvadratni pokrov na prehodu za pešce Trubarjeva-Resljeva, na zahodni strani. Lokacija je označena na pripeti fotografiji." 

3. april, odgovor: "Energetika Ljubljana preverja stanje na terenu in bo odpravila vzrok ropotanja pokrova jaška."

Pobuda 2. april: "Bi se dalo kaj urediti glede neznosnega ropotanja pokrova Energetike na prehodu Trubarjeva-Resljeva? Ne moremo spati zaradi hrupa. To traja že od začetka leta."

Odgovor, 3. april: "Energetika Ljubljana preverja stanje na terenu in bo odpravila vzrok ropotanja pokrova jaška"

To je servis Pobude meščanov, s katerim se tako rad pohvali župan. Se vam zdi učinkovit, glede na to, da zgolj za odgovor potrebujejo tri tedne časa? Ne? Meni tudi ne. Ker se v treh mesecih razen praznih besed ni zgodilo nič, sem konec marca zadevo vzela v svoje roke in poklicala na podjetje Vo-ka, kjer mi je prijazna gospa povedala, da so šli njihovi delavci na teren 27. februarja in ugotovili, da ropotajoči pokrov ni last Vo-ke, temveč Energetike. "Počakajte, tule imam zapisano, da so bili na terenu 27. februarja. Aha, imam tudi pobude, pa fotografijo lokacije. Ja, moj šef je tole poslal naprej, ampak ne vem komu. Zdajle ga ni v službi in ga ne morem vprašati, mislim, da je poslal obvestilo na Mestno občino, oni pa bodo obvestili Energetiko. Gre za pokrov toplovoda." Gospo pobaram, če bi bilo morda najbolje, da kar sama pokličem na Energetiko, da ne bomo čakali, da se vmeša Mestna občina, glede na izkušnje s Pobud bi človek pričakoval, da bodo Energetiko kontaktirali tam nekje konec junija. "Ja, to je pa res dobra ideja!" se strinja gospa. 

V redu, izvedela sem dovolj, da lahko težim naprej. Kličem na Energetiko, povem za kaj gre in kje se pokrov nahaja, telefonist pa: "Gospa, kaj pa piše na pokrovu?" "Nič ne piše, pokrov je od Energetike, tako so zatrdili pri Vo-ki." "Gospa, kje točno je ta pokrov?" "Na križišču Resljeve in Trubarjeve, gre za kvadratni pokrov." "Gospa, a se iz pokrova kaj kadi?" "Ne, nič se ne kadi, le ropota." "Ja gospa, nas ni nihče obvestil, poleg tega ne vem za kateri pokrov gre." "Saj vas jaz obveščam in vam tudi povem točno lokacijo, v Vo-ki so mi svetovali da vas pokličem." "Gospa veste kaj, dajmo počakat, da nam to sporočijo iz Občine." "Poslušajte, nič ne bomo čakali, stvar se lahko uredi takoj, vse skupaj traja že tretji mesec, to je čisto dovolj in ni nobene potrebe, da se čaka še dlje časa." "Ampak gospa, nikogar ni, ki bi šel to pogledat." "Kako ni nikogar, ki bi šel to pogledat?" "Ja ni ga." Lahko si mislite, da mi je rahlo zavrela kri, gospoda sem spomnila, da se najin pogovor snema, naj se zato ne šali, poleg tega naj mi pove svoje ime in priimek, da bom vedela s kom sploh govorim. Ton njegovega glasu kar naenkrat ni bil več kljubovalen, nemudoma se je spremenil v osladno pokroviteljskega, po hitrem postopku je zdrdral številko intervencije na cesti in se poslovil. Zoprnula (jst) je nato poklicala intervencijo, se sklicevala na deca, ki mi je dal njihovo številko in zatrdili so, da bodo zadevo uredili. Po desetih dneh, točno petega aprila, na petkovo jutro, ko je deževalo kot iz škafa, je živahni pokrov utihnil. Tri mesece je trajalo, da so v tla privili rešetko pokrova, si morete misliti? Najlepše mesto na svetu, Butale.

Pobude meščanov občine Ljubljana ni noben servis, temveč zgolj pesek v oči. Če resnično želite nekaj urediti, si morate vzeti dvajset minut časa in preklicati nekaj telefonskih številk. Kaj je dvajset minut časa v primerjavi s tremi meseci? Nič. Pa vztrajni morate biti, kot podrepna muha.

Malo pa še miga

Uradno ni mrtev, a vendar je. Včasih sem ter tja še kaj napišem, zato da si dam vedeti, da še diha, pa tudi če nihče ne bo bral, kaj mi mar. Zadnjič sem šla brat svoje stare zapise, neizmerno sem se zabavala, na trenutke sem se spraševala ali sploh še znam pisati na tak način, ker se mi včasih zdi, da so besede nekam izpuhtele, da ne znam več tako dobro z njimi, da mi mezijo iz rok, da jih ne morem ukrotiti, me ne ubogajo. 

Tok zavesti sem začela pisati leta 2006, bila sem sredi težkega obdobja, a hotela sem biti zabavna. Blog je bil moj ventil, moj nočni oder in jaz artistka na trapezu, ki včasih sicer pade po tleh, a se ponavadi tudi dokaj hitro pobere. Tekom pisanja vseh teh jarih kač na Toku zavesti sem res večkrat pošteno pribila v tla in se seveda vsakič pobrala, mogoče malo drugačna kot prej, bolj obsekana in prizemljena. Tale blog je v moje življenje prinesel čudovite ljudi, zaradi katerih že nekaj časa ne padam več po tleh, pa tudi če bi, bi me ti ljudje pobrali, mi umili rane, me posadili na puhaste pernice in mi postregli z dišečim kakavom in koščkom svežega, pravkar pečenega kruha. (Sledi emotikon za nasmeh). 

Zganjam nostalgijo po nepotrebnem, morda zato, ker je internet postal taka brezvezna greznica človeškega napuha, zoprnije in nenehne želje po dokazovanju. Vsi sodelujemo v tem, izgubljamo se v praznini trivialnosti, med podatki o tem, kaj je kdo pojedel, koliko je pretekel, kam je odpotoval in katero asano je izvedel - največ seveda velja, če stojiš na glavi. Če preveč stojimo na glavi, vidimo svet narobe. 

Svoj svet zelo premišljeno delim zgolj z redkimi posamezniki.