Pozvoni, tečem k vratom, skoraj direkt izpod tuša, med potjo komaj
uspem nekaj navleči nase. Človek, ki stoji pred vrati najavi, da je po
naročilu dostavil plinsko jeklenko. Odprem vrata, precej čukasto gledam
in povem, da nismo pričakovali, da bo prišel v desetih minutah (ponavadi
traja dve uri), da moža, ki je jeklenko naročil, še ni doma, zato ne
more dobiti prazne jeklenke, ker jo je treba še odmontirati. "Gospa, to
bom jaz vse uredil ... " Rekoč to, z jeklenko v roki, ne da bi vprašal
kam, in kot da je vsak dan v tem stanovanju, zakoraka proti veceju.
Komaj utegnem reči "Gospod, v drugo smer". Trenutek kasneje tip vkoraka
v kuhinjo. "Glejte, mi imamo malo bolj kompliciran sistem, ne bo šlo,
to pri nas montira mož in najbolje bo, da to naredi on, saj bo vsak čas
tu." "A, to pa ne, bom to kar jaz." "No, tule je treba odstraniti
predal." "Aja, ja tega pa ne znam, ponavadi to ni tako." "Ja pri nas je
to tako, namesto vratc imamo predal, zadaj za predalom je jeklenka in to
je treba vse odmontirati." "Ja kaj pa zdaj?" "Ja ne vem, pridite
kasneje ali pa mi zdaj pač zaračunajte še dodatno jeklenko ." "Ja to pa
ne gre, ne morem." Dobro, pokličem svojega deca: "Ti posluš, povej kdaj
prideš, sredi kuhinje imamo človeka z bombo." Pove, da potrebuje deset
minut. Odložim telefon, po glavi se mi mota vprašanje, kaj naj zdaj
naredim, najraje bi zamahnila s čarobno palico, da bi človek izpuhtel v
zrak. Ampak ne gre, tip stoji kot vkopan in se oklepa jeklenke, kot da
bi ga bilo strah, da mu jo bom izpulila iz rok. Zagrabim ogromen težak
predal (z vso šaro v njem vred), ga z "grifom", kot da to počnem vsak
dan, pod kotom potegnem z vodil, ter prestavim na tla." "Ja gospa, kako
ste pa to naredila?" "Pojma nimam, intuitivno pač." "Gospa, dajte še
tega ta zgornjega." Dobro, fliknem ven še ta zgornjega in tipu zabičam:
"Zdaj pa takole: "Previdno vzemite jeklenko ven in pazite, da česa ne
opraskate, če bo na omari praska, bom začela kričat in to ne bo dobro."
"Saj ni nič zato, če se opraska, saj znotraj se ne vidi." mirno reče.
Prime me, da bi mu v glavo zalučala jeklenko, vendar tega, ker se
nahajava v moji kuhinji, seveda ne storim. "Ne bova razpravljala o tem,
kaj vi mislite, omara mora ostati taka kot je, ni važno ali se vidi, ali
ne." Dobro, do tu, ko jeklenko vzame ven in jo položi na tla, je še
nekako šlo. V tistem, ko zagrabi polno, komaj uspem reči: "Pazite tale
rob." in bedak s polno jeklenko pribije v zunanji rob omare. Gospa (jaz)
začne kričat, tip pa: "Gospa, saj se nič ne vidi." Privije cev na novo
jeklenko, sama primem staro in jo po hitrem postopku odnesem skozi
vhodna vrata - niti slučajno mu namreč ne privoščim še enega vogala.
"Dobro, jeklenko ste zamenjali, pustite zdaj vse kot je, ne dotikajte se
ničesar več." mu zabičam, ko se pripravi, da bo novo jeklenko zabasal v
omaro. " "Samo še plačam in motnja bo odpravljena" si zmotno mislim.
"Gospa, ste že slišali za varstvo osebnih podatkov?" "Kaj je z varstvom
osebnih podatkov?" "Ja tukaj morate podpisat za varstvo osebnih
podatkov. Tukaj podpišite." "Dajte mi najprej za prebrat, da bom vedela,
kaj podpisujem." "Tega je preveč, ne morete zdaj tega brati." "Prav,
potem pa ne bom podpisala." "Ja potem vam pa ne morem izdati računa.
Tukaj naredite kljukico," "Kje?" "Tukaj - mi kaže s prstom. Poleg
okenčka brez kljukice piše: "Soglašam s tem, da podjetje moje podatke
obdeluje blablablabla." "Ne soglašam, tole bo ostalo brez kljukice."
"Dobro, saj jaz bi enako naredil." A daj nehi, a nisi prej rekel ravno
obratno?! Plačam jeklenko, se prijazno zahvalim za menjavo, v resnici pa
si mislim: "Poberi se čim prej!" Ko tip odide, ugotovim, da mi znoj
lije v potokih in moram zopet pod tuš. Najbrž je doma povedal, da še
nikoli ni srečal tako zoprne babe, jaz pa lahko povem, da še nikoli
nisem videla tako nesposobnega tipa, ki ne zna odmontirati enega
navadnega predala.
Zdaj se bom sama naučila, kako se montira jeklenko, če to zna ta tip, potem bom znala tudi jaz.
Zdaj se bom sama naučila, kako se montira jeklenko, če to zna ta tip, potem bom znala tudi jaz.