Balkon je stik stanovanja z zunanjim svetom, nekakšen podaljšek interierja v eksterier. Ko odpremo vrata na balkon, se stanovanje fizično podaljša in poveže z javnim prostorom. Ko stopimo nanj, se nehote izpostavimo, hočeš nočeš, je balkon vendarle pol-javni prostor. Veliko pove o nas, naših navadah in načinu življenja.
V fazi kupovanja stanovanja ljudje često iščejo taka z balkonom. Priznati je treba, da je balkon res sila praktična reč, med drugim na njem lahko posedaš s kozarcem vina v roki in kadiš fine cigarete, ješ kosilo, sušiš perilo, gojiš zelišča in cvetoče rože, v zrak spuščaš javorjeva semena, gledajoč kako se vrtinčijo in nasploh počneš razne reči, ki naj bi jih ljudje počeli na balkonih. Zanimivo je, da večina ljudi, potem ko stanovanje z balkonom končno najde in kupi, na njem ne počne ničesar od prej naštetega. Sušenje perila je kakopak izjema. Po najboljšem scenariju balkon zasteklijo s plastičnimi okni, nanj pa postavijo hladilno skrinjo, hladilnik, omaro za metle, sesalec, stojalo za sušenje perila, likalno desko, lestve in podobne reči, za katere jim v stanovanju zmanjka prostora. Slabši scenarij od zastekljenega je seveda nezastekljen balkon, a to le v primeru, da je na njem razpostavljena vsa zgoraj našteta šara. Bivanjska kultura o narodu pove veliko in prav ta se pri nas, ki imamo o sebi (naupravičeno) precej visoko mnenje, še kako odraža pri balkonih in fasadah.
No, zanimiva je primerjava mestnih balkonov s tistimi v ruralnih področjih države. Teh, prav tako kot tistih v mestu, nihče ne uporablja, a na srečo ljudje na podeželju živijo v prevelikih hišah, zato jim na balkone ni treba postavljati likalnih desk, hladilnikov, hladilnih skrinj in podobnih predmetov. Tako ti ljudje balkon ponavadi dodobra izkoristijo vsaj za ocvetličenje in tako s sosedi vsako leto tekmujejo v količini cvetličnega pridelka. Ne boste verjeli, a obstajajo celo kraji, kjer krajevna skupnost lastnike najlepše ocvetličenih balkonov nagradi s posebnim priznanjem. Treba je povedati, da tudi na teh balkonih praviloma nikoli nihče ne poseda. Če torej v mestu velja pravilo: "Nihče me ne pozna, svojega
balkona ne vidim, če koga kaj moti, naj pogleda proč!", se na vasi držijo načela "Imej lepši balkon, kot ga ima sosedov Tone!". Konec koncev na vasi ni anonimnosti, kar je v tem primeru očitno neke sorte prednost. Na tem mestu se postavlja zanimivo sociološko vprašanje: kako bi izgledal balkon meščana, ki bi se preselil v ruralno okolje in obratno?
Lani naju je soseda Polona, ki je z družino na začasnem delu v tujini, povabila, da v času počitnic koristiva njihovo stanovanje v Berlinu. "Uživajta v stanovanju, meni je ful fajn. Malo me spominja na ljubljanskega, sam je večje." je zapisala v mailu. Stanovanje je tako veliko, da sem se prvi dan, čeprav običajno nimam problemov z orientacijo, v njem izgubljala. A pustimo to vnemar, kar želim povedati je, da me je pogled na notranji atrij razžalostil, tako zelo zelo zgledno je namreč urejen. Urejena fasada, zazelenjeni balkoni, z mizicami in stolčki za posedanje, dvorišče zazelenjeno s cvetočimi rastlinami, v zelenje decentno vkomponirani prostori za shranjevanje koles, sredi dvorišča pa stara, lepo negovana drevesa. Najbrž se sprašujete, zakaj bi človeka razžalostilo nekaj, kar je tako lepo urejeno? Zato, ker sem se v tistem trenutku zavedla, da tu ne bo nikoli tako. Da si lahko še tako boleče zatiskamo oči pred resnico, ki neizpodbitno bode v oči na vsakem koraku: živimo na Balkanu, zato je tudi naš način življenja temu primeren.
Nemci so v petindvajsetih letih uspeli enega najbolj zanikrnih delov mesta spremeniti v elitnega, mi v petindvajsetih letih nismo naredili ničesar. Našminkali smo ulice, po katerih hodijo turisti, zgolj tisto, kar vidi nekritično oko, ki nikoli ne stopi na zanikrna ljubljanska dvorišča. Kot v stanovanju, ko v trenutku, ko so obiski že pred vrati, zametemo smeti pod kavč. Seveda je glavna srž opisanega problema lastniška struktura, slavni Jazbinškov zakon, ki je za ceno rabljenega avta omogočil lastništvo tistim, ki si ga ne zaslužijo, lastnine pa ali ne zmorejo, ne znajo, ali ne želijo vzdrževati.
Balkona našega stanovanja sta obrnjena proti notranjemu dvorišču. V nizu, v katerem stoji naša hiša in v nizu pravokotno nanjo, se v vidnem polju nahaja približno petdeset balkonov. V uporabi so trije. Ostali so ali zapuščeni, ali je na njih nagrmadena šara - smeti, pozabljen stol ali dva, prazne pvc vrečke, razstavljeni deli pohištva, ponjave, lestve, stare omarice za čevlje, s katerih se je lak oluščil leta devetdeset, metle, ki jih nihče ne uporablja in bi verjetno razpadle, če bi se jih človek dotaknil. Na približno dvajset odstotkih balkonov je posajena kakšna rastlina. Fasade sosednjih stavb razpadajo. Na sestanku etažnih lastnikov v sosednjem bloku je na predlog o adaptaciji fasade stric komentiral, da njega nova dvoriščna fasada ne zanima, saj je namreč ne vidi. Žalosten je tak odnos do prostora, tako do lastnega, kot skupnega. Ko se fokus življenja zoži na kavč in fikus v kotu ...
Kako pa kaj vaš balkon?
Fotografija posneta v Berlinu, Prenzlauer Berg
