Kako kupiš poletno obleko? Težko.

Imam kar nekaj poletnih oblek, ki so precej telirane in se v vročih poletnih dneh grdo nalepijo na kožo. Ker je modrost nekaj, kar menda pride z leti, sem se letos odločila, da je že čas, da dam prednost kakšni lahni poletni obleki, taki, ki jo človek obleče na en-dva-tri, pet minut po tistem, ko se je do konca posušila na obešalniku. Pomembno je tudi dejstvo, da obleka nima zadrge na hrbtu, tako da mi ni treba vsakič posebej prositi moža, naj mi pomaga pri oblačenju. Da lahko obleko nataknem nase tudi takrat, ko njega ni doma. En tak kos, ki ne potrebuje likanja, zlaganja, božanja in nepotrebnega malikovanja. Pogoj je bil, da grem v taki obleki lahko tudi na sprehod čez grad, dol na kofe, do prve trgovine, ali pa jo imam oblečeno "za doma".

Človek bi mislil, da tako, na prvi vtis povsem nezahtevno reč lahko najdeš brez problema. Pa sem potrebovala precej časa (in mogoče tudi sreče), da mi je na koncu uspelo. Prvi poskus je bil usmerjen na pregled  zaloge v spletnih trgovinah, kjer ponavadi kupujem. Trije kosi so izgledali precej obetavni, zato sem jih precej naročila. No, ko so oblačila prispela, sem spoznala, da pričakovanjem ustreza le ena, ostali dve sta bili po kroju sicer super, a po materialu precej bolj primerni za  jesen, kot pa za poletje. Krasno, ena je šla torej na obešalnik, dve pa na kup z oznako "ni za to sezono". 

Naslednji poskus sem predvčerajšnjim opravila kar med čakanjem na stranko, s katero sem bila domenjena pred hotelom Union. Kako zelo priročno, da je v bližini trgovina z oblačili, v katero me je med čakanjem (bila sem napreč pet minut prezgodnja) zanesla pot. Ne čudite se temu, kar bom zdaj napisala, vsakemu živemu človeku se lahko zgodi, da v trgovino vkoraka v prepričanju, da nujno potrebuje obleko, ven pa prikoraka z zimskim puloverjem in vetrovko v vreči. Krasno, kupček jesen-zima se besno povečuje, štiri proti ena za jesensko-zimsko sezono!

Sem se nekako potolažila, češ, da je to to, bom pač to eno in edino obleko, ki ustreza trenutnim pričakovanjem večkrat preprala, da bo tako prišla večkrat na vrsto. Nak! Včeraj sem se vračala s trga, otovorjena z vrečkami, torbo in šopkom rož, komaj sem se že vlekla po ulici, ko na obešalniku pred trgovino s cenenimi capami, ki je tam že odkar pomnim, pa še nikoli nisem prestopila njnega praga, ugledam zanimivo bluzo. Ker sem bila vsled dobro opravljenega opravka, ki se je odvil tisto dopoldne precej židane volje, sem brez pomisleka stopila v našarjeno trgovino tipa turški bazar. Paradižnike, kumare, solato in rože sem zmašila na prodajni pult in se z dvema kosoma oblek - ja, neverjetno, točno takih, kot sem si ju predstavljala - napotila v garderobo. Sicer sta bili na obešalnikih v ceneni trgovini, pa kaj potem, morebiti bosta zdržali vsaj dve sezoni, dajmo jima priložnost. Nekako "od oka" sem preračunala, da bi oba kosa skupaj znesla 70€, kar se mi je zdelo odločno preveč, zato sem prodajalko vprašala, kakšna je cena za obe skupaj. "55€, če bo gotovina." se je glasil odgovor. Dobro, vredni nista niti 30, ampak bogpomagaj, v glavo sem si zapičila, da to rabim in kupila ju bom! Prodajalka je kupljeno zabasala v vrečko za sadje, jaz pa naprej v torbo - krasna nakupovalna izkušnja, ni kaj! Izmenjali sva par besed o praktičnih oblačilih, nato sem zapustila prizorišče zločina. Doma sem ugotovila, da mi gospa niti računa ni dala, but who cares, na izstopu me ni nihče ustavil, tako da uradno nisem v prestopku, gospa pa je verjetno tudi zadovoljna, da je malček nategnila državo. Važno je, da smo na koncu vsi zadovoljni.

Tako, zdaj lahko v niz na novo odkritih lokalnih čudes, kot je "lokal za priletne intelektualce, kamor ne stopi trendovska noga", cvetličarna z najbolj dolgočasno ponudbo in najbolj prijazno prodajalko pod soncem, dodam še trgovino, katere imena se sploh ne spomnim, kjer se da cenkati in kjer dejansko najdeš tisto, kar iščeš. O, tega o cvetličarni vam še nisem povedala! Imam novo najljubšo cvetličarno. Več o tem naslednjič!

Ob vsem tem me zanima sledeče: a lahko rečeš, da kupuješ lokalno, če v trgovini za prvim vogalom kupiš obleko italijanskega porekla, ki je bila zašita na Kitajskem? To velja ali ne?

Tradicionalno na sodoben način

Včasih sem čisto brez idej glede tega, kaj skuhati za kosilo. Potem pa, ko vidim, da imam za porabiti to in ono reč, ponavadi namislim kakšno zanimivo kombinacijo. Danes sem tako skombinirala en twist, za katerega se mi zdi, da se mi je kar posrečil, saj so se nežni sladkasti okusi med seboj zelo lepo povezali.

V hladilniku sem imela šop špargljev, razmišljala sem o rižoti, ali testeninah s šparglji. Ker imam do glutena in belega riža rahle zadržke in pazim, da nista prepogosto na jedilniku, sem pomislila na ajdo, ki je laže prebavljiva, bolj hranjiva, pa še precej ajdove moke imam na zalogi, ki jo bo treba čim prej porabiti. Žgance imam rada, pa še en dva tri jih narediš. Medtem ko se kuhajo, lahko rešuješ detajle ostrešja in podobne svetovne probleme. Žganci so sicer precej zimska jed, ponavadi jih jemo s kislim zeljem, kar mi poleti sploh ne paše. Pa sem se odločila, da jih tokrat poskusim skombinirati s špargljevim pirejem

Žgance sem skuhala iz kombinacije moke iz navadne in tatarske ajde, kateri sem dodala dve žlici kamutove moke in žlico konopljinih proteinov. Šparglje sem skuhala in spirirala v gosto zmes konsistence nekje med pirejem in kremno juho, ter dodala sol in poper. Vse skupoaj sem zabelila z nasekljanim divjim česnom in ocvirki, brez katerih so žganci čisto preveč dolgočasni -"dolgočasni kot prdec brez vonja" bi se izrazila moja draga prijateljica.

Tako dobro je bilo, da bo naslednji teden spet na meniju!

Balkon

Balkon je stik stanovanja z zunanjim svetom, nekakšen podaljšek interierja v eksterier. Ko  odpremo vrata na balkon, se stanovanje fizično podaljša in poveže z javnim prostorom. Ko stopimo nanj, se nehote izpostavimo, hočeš nočeš, je balkon vendarle pol-javni prostor. Veliko pove o nas, naših navadah in  načinu življenja.

V fazi kupovanja stanovanja ljudje često iščejo taka z balkonom. Priznati je treba, da je balkon res sila praktična reč, med drugim na njem lahko posedaš s kozarcem vina v roki in kadiš fine cigarete, ješ kosilo, sušiš perilo, gojiš zelišča in cvetoče rože, v zrak spuščaš javorjeva semena, gledajoč kako se vrtinčijo in nasploh počneš razne reči, ki naj bi jih ljudje počeli na balkonih. Zanimivo je, da večina ljudi, potem ko stanovanje z balkonom končno najde in kupi, na njem ne počne ničesar od prej naštetega. Sušenje perila je kakopak izjema. Po najboljšem scenariju balkon zasteklijo s plastičnimi okni, nanj pa postavijo hladilno skrinjo, hladilnik, omaro za metle, sesalec, stojalo za sušenje perila, likalno desko, lestve in podobne reči, za katere jim v stanovanju zmanjka prostora. Slabši scenarij od zastekljenega je seveda nezastekljen balkon, a to le v primeru, da je na  njem razpostavljena vsa zgoraj našteta šara. Bivanjska kultura o narodu pove veliko in prav ta se pri nas, ki imamo o sebi (naupravičeno) precej visoko mnenje, še kako odraža pri balkonih in fasadah.

No, zanimiva je primerjava mestnih balkonov s tistimi v ruralnih področjih države. Teh, prav tako kot tistih v mestu, nihče ne uporablja, a na srečo ljudje na podeželju živijo v prevelikih hišah, zato jim na balkone ni treba postavljati likalnih desk, hladilnikov, hladilnih skrinj in podobnih predmetov. Tako ti ljudje balkon ponavadi dodobra izkoristijo vsaj za ocvetličenje in tako s sosedi vsako leto tekmujejo v količini cvetličnega pridelka. Ne boste verjeli, a obstajajo celo kraji, kjer krajevna skupnost lastnike najlepše ocvetličenih balkonov nagradi s posebnim priznanjem. Treba je povedati, da tudi na teh balkonih praviloma nikoli nihče ne poseda. Če torej v mestu velja pravilo: "Nihče me ne pozna, svojega balkona ne vidim, če koga kaj moti, naj pogleda proč!", se na vasi držijo načela "Imej lepši balkon, kot ga ima sosedov Tone!". Konec koncev na vasi ni anonimnosti, kar je v tem primeru očitno neke sorte prednost. Na tem mestu se postavlja zanimivo sociološko vprašanje: kako bi izgledal balkon meščana, ki bi se preselil v ruralno okolje in obratno?

Lani naju je soseda Polona, ki je z družino na začasnem delu v tujini, povabila, da v času počitnic koristiva njihovo stanovanje v Berlinu. "Uživajta v stanovanju, meni je ful fajn. Malo me spominja na ljubljanskega, sam je večje." je zapisala v mailu. Stanovanje je tako veliko, da sem se prvi dan, čeprav običajno nimam problemov z orientacijo, v njem izgubljala. A pustimo to vnemar, kar želim povedati je, da me je pogled na notranji atrij razžalostil, tako zelo zelo zgledno je namreč urejen. Urejena fasada, zazelenjeni balkoni, z mizicami in stolčki za posedanje, dvorišče zazelenjeno s cvetočimi rastlinami, v zelenje decentno vkomponirani prostori za shranjevanje koles, sredi dvorišča pa stara, lepo negovana drevesa. Najbrž se sprašujete, zakaj bi človeka razžalostilo nekaj, kar je tako lepo urejeno? Zato, ker sem se v tistem trenutku zavedla, da tu ne bo nikoli tako. Da si lahko še tako boleče zatiskamo oči pred resnico, ki neizpodbitno bode v oči na vsakem koraku: živimo na Balkanu, zato je tudi naš način življenja temu primeren.

Nemci so v petindvajsetih letih uspeli enega najbolj zanikrnih delov mesta spremeniti v elitnega, mi v petindvajsetih letih nismo naredili ničesar. Našminkali smo ulice, po katerih hodijo turisti, zgolj tisto, kar vidi nekritično oko, ki nikoli ne stopi na zanikrna ljubljanska dvorišča. Kot v stanovanju, ko v trenutku, ko so obiski že pred vrati, zametemo smeti pod kavč. Seveda je glavna srž opisanega problema lastniška struktura, slavni Jazbinškov zakon, ki je za ceno rabljenega avta omogočil lastništvo tistim, ki si ga ne zaslužijo, lastnine pa ali ne zmorejo, ne znajo, ali ne želijo vzdrževati.

Balkona našega stanovanja sta obrnjena proti notranjemu dvorišču. V nizu, v katerem stoji naša hiša in v nizu pravokotno nanjo, se v vidnem polju nahaja približno petdeset balkonov. V uporabi so trije. Ostali so ali zapuščeni, ali je na njih nagrmadena šara - smeti, pozabljen stol ali dva, prazne pvc vrečke, razstavljeni deli pohištva, ponjave, lestve, stare omarice za čevlje, s katerih se je lak oluščil leta devetdeset, metle, ki jih nihče ne uporablja in bi verjetno razpadle, če bi se jih človek dotaknil. Na približno dvajset odstotkih balkonov je posajena kakšna rastlina. Fasade sosednjih stavb razpadajo. Na sestanku etažnih lastnikov v sosednjem bloku je na predlog o adaptaciji fasade stric komentiral, da njega nova dvoriščna fasada ne zanima, saj je namreč ne vidi. Žalosten je tak odnos do prostora, tako do lastnega, kot skupnega. Ko se fokus življenja zoži na kavč in fikus v kotu ...

Kako pa kaj vaš balkon?

Fotografija posneta v Berlinu, Prenzlauer Berg