Nekako v tem vrstnem redu. Nikoli mi ni bilo čisto jasno, kaj naj bi človek s kristalom, govorimo o brušenem steklu, pravzaprav počel. Kristal, ponavadi je bila to kakšna skledica čudne oblike, v katero so bili položeni Griotti ali Bajadera, je v hišo vstopil zavit v metre celofanskega ovoja in nato kaj hitro romal na svoje mesto v vitrini. Kot vemo, je vsaka malo boljša hiša ali stanovanje imela, ali celo še ima, vitrino, v kateri so čepeli, ali pa še čepijo, rahlo zaprašeni servisi in kristalni kozarci s čudnimi vzorci, ki se jih je oprijemala oznaka "ni za vsak dan". Pravzaprav še danes ni jasno, kdaj naj bi se preklemana reč sploh uporabljala, kajti kakor koli obrnete, sčasoma se je izkazalo, da noben dan v letu ni bil dovolj svečan za kristal, vedno je namreč obstajala možnost, da se ta razbije. Roko na srce, svečanih dni je bilo več kot dovolj, statistika pa bi verjetno pokazala, da se je daleč največ brušenega stekla razbilo ob pomivanju, oziroma odstranjevanju prahu, kajti vitrine na žalost niso bile zrakotesne, kar pomeni, da je bilo treba steklo na vsake toliko časa pomiti. Skratka, kristalni prestiž z druge strani šipe je bil del nekih drugih življenj, takšnih, kakršnih nismo znali živeti.
Pred kratkim je sorodnica moje pridružene družine praznovala okroglo. Po povabilu smo precej organizirali družinsko zborovanje in začeli modrovati o tem, s čim bi gospo obdarili. Moja ideja je bil šal slovenske oblikovalke, dvobarvna industrijska pletenina z vzorcem idrijske čipke, ker so gospe všeč čipke. Razmislek je šel v smeri, da bi moralo biti darilo lepo in uporabno. Ampak kaj, ko so me precej podučili, da je gospe poleg čipk všeč tudi kristal! Predlog, naj vsak kupi kar želi, je bil preslišan, vse kar mi je preostalo, je bila ostra prepoved, da bi v mojem imenu podarjali kristal. Ne vem od kje takšna averzija do tovrstnega stekla, najverjetneje izhaja iz vsega zgoraj opisanega. Na srečo je gospa kasneje, še preden se je vojna kristal vs. šal razvila, sporočila naj za božjo voljo, z izjemo cvetja, ne nosimo ničesar. Sumim, da jo je malo skrbelo, da bi glede na dolg seznam povabljencev in daril, ki so jo verjetno doletela v preteklosti, morala kupiti dodatno vitrino.
Pa sem pred dnevi, za potrebe stiliranja nekega interierja, prosila babico, če lahko malo pobrskam po njenih omarah in si izposodim kakšno reč. V bistvu sem iskala eno tako ne preveč v oči vpijočo skodelico za kavo, v kuhinjski omarici pa namesto tega naletela na tri kristalne kozarce. "Od kje pa imaš to? Prav lepi so, še nikoli jih nisem videla." "Eh, kaj pa vem od kje, ne spomnim se, kar vzemi jih!" Izza mize je prišla pripomba, če to res rabiva. Pa sem rekla, da v bistvu ne in jih dala nazaj. Hip kasneje sem v vitrini ugledala tri enake kozarce, teh sem se razveselila še bolj kot tistih prvih treh. "Kar vzemi jih, res, nikoli jih ne uporabljam" je najdbo komentirala babi. Tokrat je izza mize prišla drugačna pripomba, ki v bistvu sploh ni bila pripomba, temveč nadušenje nad dejstvom, da set kar naenkrat šteje šest kozarcev. Primerne kavne skodelice seveda nismo našli, kozarci so šli pa kar z nama. Zdaj so to hišni kozarci za vodo, nadomestili so tiste ikejske in na mizi so vsak dan, petek in svetek. Taki fini tanki so in ravno prav težki. Ko vanje nalijem vodo, se svetloba lepo lomi. Še A je čez dan ali dva pripomnil, da so v bistvu zelo lepi.
Tako, to je moj zarečeni kruh. Kako pa kaj vaš kristal?
