Jutro

-

Sončni vzhod, prazna stran v planerju, prazna skodelica s sledovi čokolade in frišna plošča.

Ne spomnim se, kdaj me je kakšna glasba tako hipoma navdušila kot plošča s fotografije. Nič ne rečem, včerajšnji koncert na vrtu Repeteja je bil fajn, ampak tole je pa še boljše. Bravo fantje!

Mesto z nešteto obrazi

Berlin. Ni boljšega, kot ob dveh zjutraj piti pivo na uličnem vogalu, tam, kjer se mešata vonj smoga in cvetočih lip. Pivo je še toliko okusnejše, če ste pred tem porabili dvanajst ur časa za sedenje v avtu, nadaljnje pol ure, da ste privlekli kovček do stanovanja, pa debelo uro za to, da bi našli prazno mizo pred kakšnim od neukolnskih kafičev. Ker prazne mize ni bilo, oziroma so jih ob dveh zjutraj že pospravljali, je bilo tudi stoječe pivo čisto dobra izbira. Če bi v tem primeru sploh lahko govorili o izbiri?

Odkrivanje doslej neznanih predelov mesta, predvsem pa dogajanja v njem, so me na sobotno jutro  pripeljali v Preußenpark, tako imenovani Thaipark, kjer tajske družine po (z zajčjimi drekci posuti) travi vsako soboto "razgrnejo" svoje improvizirane kuhinje na plastičnih zabojčkih. Pozabite na HACCP, davčno inšpekcijo in račune! V tem oziru smo pri nas precej bolj zadrgnjeni, čeprav načeloma Nemci veljajo kot "Ordnung und Disziplin" narod. Skratka, v tajskem parku človek ne ostane lačen in žejen, ponudba je odlična, cene ugodne, atmosfera pa prijetna.

Po sprehodu skozi prvi bolšjak in brunchu v tajskem parku, sva se s poznavalcem mesta in estetskim sotrpinom namenila na naslednji bolšjak. V mestu je namreč veliko bolšjih trgov z različnimi ponudbami in cenami, ki se precej spreminjajo glede na to, v katerem okrožju se bolšjak nahaja in kaj ponuja. Je pa res, da so cene precej visoke, poleg tega si kot turist  limitiran s prostorom, tako da sem jo odnesla z izplenom treh kosov, ki predstavljajo zanimiv spomin.

Večerni sprehod skozi Tempelhof, mestno letališče, ki so ga, odkar je od leta 2009 zaprto, prebivalci vzeli za svojega. Postal je rekreativni park, prostor za prireditve in mestno vrtičkanje (visoke grede). Mestne oblasti so kazale namere, da bi na omenjeni lokaciji zgradili stanovanja, vendar so Berlinčani spomladi na referendumu dosegli, da bo Tempelhof ostal tak kot je in obdržal svoj novi namen.

Brez ogleda vsaj ene razstave na temo mračne zgodovine v glavnem nemškem mestu ne gre. Tokrat Topografija terorja, ogled Židovskega muzeja sem prihranila za naslednjič in šla raje v Martin - Gropius - Bau pogledat razstavo o Davidu Bowieju.

Ni lepšega kot fasada, na kateri so vsa okna enaka. V Berlinu ne boste našli "posiljenih" fasad, kjer ima vsako nadstropje okna v drugem materialu, načinu odpiranja in členitvi okenskih kril. Se lahko iz tega kaj naučimo? Oprostite, vendar si ne morem kaj, da ne povlečem določenih vzporednic z "najlepšim mestom na svetu", ki se po eni strani ponaša s sterilno čistostjo strogega mestnega jedra, kjer bi človek skoraj lahko jedel s tal, medtem ko se po drugi strani dopušča diletantske posege v spomeniško zaščitene stavbe. Eno je to, kar oko zazna v višini vidnega polja, ampak ljudje kdaj pa kdaj vendarle pogledamo tudi navzgor, kajne?

Treptower park je pravzaprav vojaški spomenik, ki so ga leta 1949 zgradili Sovjeti. Je izredno impozanten park, ki te ne pusti ravnodušnega.  Zanimivo, da sta krili spomenika na sliki oblečeni v rdeč granit, ki naj bi med drugo svetovno vojno prekrival Speerovo Hitlerjevo vladno palačo.

Tako tokrat skozi moje oči ...

Čisto pri miru

-

"Potem nisi več malin nabirala?" vpraša oče, ko mu razlagam, kako sem, čisto po neumnosti, pridelala veliko modro utripajočo buško čez celo stegno. "Aja, ne, seveda sem. Šla sem nazaj in jih nabirala z eno roko, medtem ko sem si z drugo na stegno držala leden obkladek. Tiste trhlene mize se seveda nisem več dotaknila."

No, približno pol ure potem, ko sem se, menda čisto bela v obraz, pojavila v kopalnici in naznanila, da sem grdo pogrnila, mi je celo uspelo narediti  lubenično solato, A pa je spekel focaccio. Ko so prišli obiski, sem sedela čisto pri miru in pozabila, da boli in peče, kajti tista odlična solata, pogovor in pivo so preusmerili misli.

Ko sem potem popoldne ležala na klopi in gledala v s soncem obsijano krošnjo jesena, me je spet prešinila misel o tem, kako malo v bistvu potrebujemo, da nam je udobno. Nazaj v mesto sem se tako vrnila s petimi nedotaknjenimi dvd-ji v košari, v knjigi pa sem le uspela obrniti tri liste.