ponedeljek, julij 07, 2014

Čisto pri miru

-


"Potem nisi več malin nabirala?" vpraša oče, ko mu razlagam, kako sem, čisto po neumnosti, pridelala veliko modro utripajočo buško čez celo stegno. "Aja, ne, seveda sem. Šla sem nazaj in jih nabirala z eno roko, medtem ko sem si z drugo na stegno držala leden obkladek. Tiste trhlene mize se seveda nisem več dotaknila."
No, približno pol ure potem, ko sem se, menda čisto bela v obraz, pojavila v kopalnici in naznanila, da sem grdo pogrnila, mi je celo uspelo narediti  lubenično solato, A pa je spekel focaccio. Ko so prišli obiski, sem sedela čisto pri miru in pozabila, da boli in peče, kajti tista odlična solata, pogovor in pivo so preusmerili misli.

Ko sem potem popoldne ležala na klopi in gledala v s soncem obsijano krošnjo jesena, me je spet prešinila misel o tem, kako malo v bistvu potrebujemo, da nam je udobno. Nazaj v mesto sem se tako vrnila s petimi nedotaknjenimi dvd-ji v košari, v knjigi pa sem le uspela obrniti tri liste.

5 komentarjev:

Saša/Lunaspi pravi ...

Auč, cena za maline. :) Katero knjigo pa bereš?

Vanja pravi ...

Heh, maline so se raztresle po tleh, mravlje so jih raznesle. Aleš Šteger - Berlin. Sem šele na začetku, je obetavna.

Saša/Lunaspi pravi ...

Hvala, bom jutri preverila v knjižnici.

matilda pravi ...

knjig sploh več ne nosim s seboj.horizont in zvoki prekašajo vse. sam ležalniček (saj veš, leta)

Vanja pravi ...

Leta = minimalizem. ;)