Mačka ponoči kiha. Peljemo jo k veterinarju, kjer dobi antibiotike. Veterinarka pokaže kako živali razpremo gobček, globoko noter položimo tableto, gobček zapremo, pomasiramo po vratu in zadeva je opravljena. Videti je enostavno. Poleg tega kasneje A pove, da je apliciranje tablete v mačji gobček zelo uspešno vadil že pred leti.
Naslednje jutro rekoč: "Mucek, odpri gobček", mačko zagrabi za čeljust, mačka odpre gobček in medtem ko ji skuša vstaviti tableto, mačka ugrizne. Iz prsta teče kri. Izgledalo je preprosto, si mislim, da mora biti človek strašno neroden, če ga ena taka, sicer mirna mačka, uspe do krvi ugrizniti, zato poskusim zadevo opraviti sama. Zgodba se ponovi, le da iz mojega prsta teče kri na treh mestih. Krasno čudovito, navsezgodaj zjutraj oba tiščiva prste pod mrzlo vodo, mačka pa debelo gleda. Kasneje žival nesrečno tableto dobi servirano vmešano v tunino in zvarek nemudoma poje. Problem rešen. Postopek dvakrat na dan ponavljamo naslednje tri tedne.
Čez tri tedne kontrola pri veterinarki, postopek odpiranja gobčka z ugrizom se ponovi, tokrat prst pod vodo tišči veterinarka. Dobimo novo dozo antibiotikov, za naslednjih štirinajst dni.
Včeraj zvečer, medtem ko se mu mačka smuka okoli nog in se trudi dajati vtis, kot da je tisti trenutek najbolj lačna žival pod soncem, A iz ovoja jemlje tableto, pa ji, rekoč: "mucek, a boš tableto?" to pomoli pod nos. Mačka vzame tableto, jo zgrize in poje. Midva debelo gledava, mačka se oblizuje. Pogled govori: "Imata mogoče še kakšno?"
Včasih je vse zelo preprosto, a ne?
Včasih je vse zelo preprosto, a ne?
