...

-

Naj bo vse tako kot je prav ... Srečno!

Velika in mala odkritja

-

Ne morem se odločiti kaj mi je v Trstu ljubše: strogo mestno jedro z lepo obnovljenimi fasadami ali tisti manj obljudeni deli mesta, kjer se meša obnovljeno in staro, kjer se med neskončnimi nizi ulic skrivajo mali trgi, prelepe fasade, vmes pa zanimive trgovinice, galerije in lokali. Vsakič se najde kaj novega, zanimivega, inspirativnega.

V muzeju Revoltella je na ogled prekrasna razstava hrvaške umetnice jagode Buić. Njenim umetninam interier Carla Scarpe vsekakor prida čisto posebno dimenzijo. Ko se sprehodiš med skulpturami in na vsake toliko časa skozi okenske odprtine zazreš v mestne vedute, te prevevajo prav posebni občutki. Pravo nasprotje ženske mehkobe, ki jo odsevajo dela Buićeve, pa je Kounellisova postavitev v bivši ribarnici. Ostro in neposredno. Tišina. Misel, ki zareže. Obe razstavi lahko še ujamete za rep in sicer do 6. januarja.

Počasi

-

V torek so v mestu prižgali novoletno dekoracijo. Okoli pete sva si v množici utirala pot do Prirodoslovnega muzeja, verjetno sva bila edina, ki sva hitela v smeri od Prešernovega spomenika čez Čopovo ulico, vsi ostali so namreč hiteli v nasprotno smer. Ne pomnim, da bi mesto že kdaj videla tako napolnjeno do zadnjega kotička. Ko sva hitela nazaj, so si vsi utirali pot v smeri ven iz centra, midva pa zopet v nasprotno smer. Sezona kuhanega vina se je začela. Kuhano vino na vsakem koraku. Kuhanček po evro in pol, kuhanček po dva evra. Kje si ga boste privoščili, pri Kljukcu ali pri Puški? Vino v plastičnih kozarčkih od Union piva. Beh, namrdnem se in pospešim korak. 

Četrtek ob pol dveh popoldne. Parkirišče pred Leclercom. Vse polno. Kje je kriza? A ljudje niso po službah? Če niso, od kod jim torej denar, je to od socialnih podpor? Mogoče od dela na črno? Dve uri časa pustim v trgovskem centru. Polovica reči na računu je takih, ki jih potrebujem, druga polovica so "frčki" - razvade razvadice. Utrujena, kot bi pretekla pol maratona, se sprašujem kaj mi je bilo tega treba in močno upam, da je bilo to zadnjič letos. Raje bi cel mesec jedla kislo zelje, kot da bi šla še enkrat v nakupovalni center.

Pridem domov, prižgem svečo, skuham čaj. Sedim ob oknu, pijem čaj in poslušam Chopina. To je moj veseli december. Zadnji mesec v letu zame vsekakor ni mesec histeričnega  množičnega veseljačenja, temveč mesec namenjen intimi. Pijem čaj v dvojini in odpiram vrata prijateljem.