Kam pa kam?

-

Na kofe!

Vse po starem

"Vse po starem" odgovoriš. Tisti, ki je postavil vprašanje, ponavadi pričakuje, da bo izvedel kaj novega, mene pa, za marsikoga dolgočasen, odgovor "vse po starem" kar pomirja. In zdi se, da bo po napornem zimskem rovarjenju končno nastopil čas, ko bom, vsaj upam, da, nekaj časa na tovrstna vprašanja odgovarjala s tem stavkom. Stvari se namreč počasi postavljajo na svoje mesto.

Male zmage se nizajo druga za drugo in skoraj vsaka izmed njih je opomin na to, kako ne gre podlegati mnenju konfekcijske večine. Da tudi trma, če je le na mestu, lahko prinese dobre rezultate. Včeraj sem recimo ostrmela nad polakiranim parketom v stanovanju. Da ne bo nič iz tega, so rekli mojstri,  naj ga vržemo stran, češ, da bi prelaganje stalo več kot nabava in polaganje novega, gotovega. Gotovega parketa nočemo, poleg tega me taka nepotrebna potrata vsakič znova rahlo ujezi. Vedno in za vsako ceno staro (sicer še vedno uporabno) nadomestiti z novim je mantra, ki jo ponavljajo trgovci, od njih pa se jo nalezejo/nalezemo kupci. Šestdeset let star hrastov les, ki je bil varno skrit pod linolejem, naj vržemo proč? Zakaj? Predloga seveda nismo upoštevali. Parket smo odpulili, očistili in položili nazaj. Včeraj sem dobila potrditev, da smo naredili prav.

Ena izmed reči, ki ji v teh sončnih popoldnevih posvetim večino časa, je urejanje male zaplate vrta. Pa niti ne vem, če je vrt to, kar me tako zelo navdušuje, tovrstno veselje me bo verjetno preplavilo kasneje, ko bo kaj zraslo, niti odstranjevanje kamenja, kaj šele puljenje plevela. Dejstvo je, da sva naletela na družbo med seboj zelo različnih ljudi, ki pa jim je skupen isti cilj. Vrt je nevtralno ozemlje, kot  majhen  izoliran del zunanjega sveta, na katerem smo vsi enaki in tako je tudi vzdušje. Nekako tako so bili  spontani ljudje in medosebni odnosti v prejšnjih časih, se mi zdi, potem pa je to kar naenkrat postalo nekaj, kar zdaj tako zelo pogrešamo.  Novinca kot sva, sva bila deležna "nadzora" in nasvetov o gnojenju, dobila sva gomolje zgodnjega krompirja ter seme okre, starejša soseda na desni je izrazila dobre želje v zvezi z vrtnarjenejm in dobrim pridelkom. Soseda na levi sta ponudila pivo in podarila seme ognjiča, tudi onadva se vrtnarjenja lotevata prvič, torej se ukvarjamo s podobnimi vprašanji. Ona o vrtnarjenju ve malo več, on je bolj mestni človek, pa jo sprašuje o tem kaj se "flanca" in kaj seje. Mak je menda ena redkih rastlin, ki se lahko le seje, flanca pa ne. Sadi, bi bila prava beseda, ampak meni je beseda "flanca" všeč. Skupaj modrujemo o sajenju v vrstah, pa o semenih na trakcu, o prenašanju grabelj in motike skozi mesto - na tem mestu se je porodilo vprašanje o tem ali bi skozi mesto raje nesli vrtno orodje ali golf palice, sama bi raje prvo kot drugo. Skratka, čas mine kot bi trenil, sploh ne opaziš žulja na roki in velikih kupov napuljenega plevela, med drugim tudi nadležnega osata, ki ima korenine dolge skoraj do pekla. Če gre res za njivski osat,  bo treba, kot smo prebrali, za izkoreninjenje biti veliko bitko. Dvajset let naj bi kalila semena, ki ostanejo v tleh. Ne pričakujem velikega pridelka letos, naj bo to za uvod, za učenje, na napakah se učimo. Upam, da jih bo čim manj.

Vse najboljše za me!

-

Predvčerajšnjim sem ugotovila, da sem stara. Da me je čas povozil. Gledala sem Phillipsovo reklamo, ki je prikazovala žensko, ki priplava po zraku, nato pa prime za fen, vsaj mislila sem bila tako. Ampak glej ga zlomka, iz tistega "fena" je, namesto toplega zraka, posvetila rdeča lučka, ženska pa si je "fen" nastavila na podpazduho. Nastopil je tisti strašljivi moment, ko se počutiš kot stara teta iz brunarice v divjini, ki pojma nima o takšnih čudnih novotarijah kot je "fen" za podpazduho in ostale poraščene dele telesa. Khm ... 

Današnji rojstni dan me je pričakal z najbolj posrečenimi darili do sedaj: mojemu kolesu, pred kratkim kupljenem na Bolhi, je A podaril nova plašča, zračnici in zvonec - že takoj jutri ga grem preizkusiti na ljubljanske ulice, mama mi je obljubila deset domačih jajc, oče pa je položil parket v hodniku. Babi bo pripravila vrečo motovilca iz vrta,  tašča pa je ugotovila, da sem med prenovo uspela naluknjati nekaj parov nogavic, od nje sem torej dobila troje novih črnih nogavic. Kaj več si človek sploh še lahko želi?! Nov fen naprimer? Ne hvala! ;)

Sanjanja

Ponoči se godijo čudne stvari. Verjetno poznate občutek, ko sanjate, pa se potem v polsnu zaveste, da so to le sanje, a jih vseeno želite dosanjati naprej? Zadnje čase se mi veliko sanja o mačkah. Za nameček so se pred nekaj dnevi mačkam pridružile še koze. Velika čreda koz je meketala v eni od sob. Ko si odprl vrata, so skušale pobegniti na plano, ko si jih zaprl, ni bilo o nadležnih kozah nobegega sledu več. Popoln kaos!

Ampak te preklemane mačke, ki se nikakor nočejo spraviti iz sanj, so me začele zanimati. Čeprav nisem "sanjevraževerna", sem preverila razlage "sanjelogov". V glavnem ... nič dobrega naj ne bi pomenile mačke v sanjah. Da se na prijatelje ne morem  zanesti, že ne bo držalo, to vem. Če besedo prijatelj dovolj točno definiraš, skoraj ne moreš biti razočaran. Glavni pogoj, preden se lotite  preštevanja pravih prijateljev je, da so prsti ene roke pri tem opravilu čisto dovolj. Izjemoma, ampak res zelo izjemoma, lahko uporabite še kakšnega od prstov na ta drugi roki, ampak kljub vsemu svetujem, da glede tega raje dvakrat premislite. Če upoštevate tovrsten princip preštevanja, boste kasneje manj razočarani. Varneje je imeti več znancev kot prijateljev, za kakšnega znanca manj se pa res ne gre kaj prida sekirati, kajne? Hudo je, ko se prijatelj spremeni v znanca, še huje pa, ko se iz prijatelja nenadoma spremeni v neznanca. Moje dlani ostajajo odprte, roke razprte, en prst imam za vsak slučaj na rezervi. Mogoče se vrneš ...

No ja, v sanjah se je, ravno včeraj, pojavila tudi bela mačka. Kar je menda v redu. Bela mačka naj bi simbolizirala ljubezen. Meni mačka simbolizira dom. Psi se bolj kot na dom navežejo na človeka, pri mačkah je drugače. Mačka se naveže na dom, na prostor. Znani so primeri, ko je mačka ob selitvi lastnika zavračala hrano in zbolela. Za ljudi jim je bolj malo mar, mi smo njihovi veliki sužnji, ki smo jim (v glavnem) vedno na razpolago: čistimo jim weceje, kupujemo najboljšo hrano in priboljške, jih krtačimo, strižemo kremplje, jih crkljamo kadar se oni tako odločijo, ponoči se naše noge hočeš nočeš spremenijo v njihovo blazino. Mačke se ne da prelisičiti, če ti mačkonka zameri, se lahko postaviš na trepalnice, pa se ne bo prav nič omehčala.

Sumim, da bo naša mačka po vrnitvi iz nekajmesečnega prebivanja pri moji babici uveljavljala pravico do gledanja televizije. Točneje, do ogleda oddaje Svet na Kanalu A, vseh poročil, Tednika, Preverjeno in podobnih oddaj, ki jih gledata skupaj z babi. "Veš, zdaj boš morala tudi ti kupiti televizijo, jaz sem namreč mačko socializirala." je rekla babi. Mačka se, ko je čas za to, usede na kavč, gleda od daljinca nazaj do babi in gibe z glavo ponavlja toliko časa, da služabnica prižge televizor. Potem sedi strumno vzravnano in budno spremlja dogajanje, medtem ko recimo babi v jedilnici pije kavo. Da ne omenjam, da so bolj kot novice zanimive reklame. Ob reklamah je potrebno steči do omare na kateri stoji nesrečna zoprna škatla, skočiti na polico in čisto od blizu buljiti v ekran. Babi tega ne dovoli. Potem sta do jutra skregani. 

No ja, teve je bil sicer v planu, a izključno za namen gledanje filmov. Menda obstajajo screen saverji za mačke, ribe recimo, akvarij. Po mojem je to ena izmed stvari, ki si jo bomo omislili. Norost? Najbrž že, a za razliko od ostalih norosti je ta popolnoma neškodljiva.

Danes zjutraj sem, malo preden sem odprla uč, sanjala, da je sobota. Ob spoznanju, da je le  torek, sem bila čisto nesrečna, saj je to pomenilo, da bo za zajtrk le čaj, ne pa tudi smoothie in omleta, ki ju A. pripravi ob sobotah in nedeljah zjutraj. Morda je tudi v meni malo mačje krvi ...

Ste opazili, da nisem napisala ničesar o vremenu! Pa o razdrapenem starem parketu, o zatiranju škodljivcev v starem pohištvu, o parketnih letvah, ki jih v Bauhausu še vedno niso dobili, o bolečem zobu, obisku pri dermatologu in o Fashion weeku. O nekaterih rečeh res ni vredno izgubljati besed. Hura zame!

P.S. Ker letos pomladi ni, je slika lanska.