Mesec, ki prinaša spremembe - dnevi se daljšajo, spet smo dobili sonce in noči so zopet jasne. Kot ponavadi, so prvi januarski dnevi na moji strani izjemno umirjeni. Letos me za spremembo na prve dni novega leta ni pričakala viroza, gripa ali kaj podobnega, temveč le nahodni prehlad. Sicer blag, a dovolj močan za tehtne izgovore in izmikanja nujnemu ter preganjanje dolgega časa v postelji. V odmorih, med ogledom posameznih delov raznih nadaljevank se trudim z branjem. Pamukov Istanbul mi še ni čisto stekel. Odkar se ga je nekje (ne vem še, če po nedolžnem) prijela oznaka "dolgočasen", sem ga dala malo na stran. Tudi sicer sem se v zadnjem času knjigam, nenamerno, izogibala. Zadnjo prebrano, Muzej nedolžnosti sem počasi glodala od septembra, pa tja do konca decembra. Moram reči, da me je knjiga v drugi polovici precej razočarala. Kljub temu ... na srečo se mi je med branjem (nekje na sredini knjige) povsem nenadejano ponudila priložnost obiska Muzeja nedolžnosti v Istanbulu, ki je knjigi dala novo dimenzijo. Prednost knjig pred filmi je, da si ob branju ustvarimo čisto svojo predstavo o napisanem, prav zato se ne morejo primerjati s filmom in iz tega vzroka filmi, če jih gledamo po tem, ko smo prebrali knjigo, često razočarajo. Obratna pot seveda spet ni priporočljiva, saj si potem ob branju preveč vezan na podobe iz filma. Kakorkoli ... Muzej nedolžnosti je vsekakor zgodba zase. Razstavljeni predmeti so, poleg tega, da soustvarjajo zgodbo, tudi zgodba preteklega, izgubljenega časa. Ampak ja, videti na enem mestu razstavljeno skoraj vse kar je opisano v zgodbi, je svojevrstna prilika. Pa pri vsem skupaj ne gre le za predmete kot take, kot bi si mislil površen opazovalec, temveč za avtorjevo sposobnost, da s premišljenim prikazom teh v gledalcu vzbudi svojevrstne občutke. Kot rečeno, me je knjiga, predvsem v zadnjem delu, zaradi preveč dolgovezenja brez pravega smisla, razočarala, ampak to kljub vsemu ni razlog, da je ne bi priporočala v branje. Istanbul pa ... sem šele na dvajseti strani. Bomo videli. Kaj zanimivega berete ali ste prebrali v zadnjem času?
Medtem, ko sem že ne vem kolikič kuhljala ingverjev čaj in mi je pogled ušel na kuhano olupljeno peso, se mi je v glavi porodila zamisel za krepčilno solato za bolnike s prehladom - trenutno sva celo dva taka primerka pri hiši. Eden ne mara pese. Nič zato, okus je precej drugačen tistemu, kot ga imate, tisti, ki ne marate pese, v spominu iz otroških let. V skodelici sem zmešala na majhne kose narezan svež ingver, čili, kumin, ščep soli, žličko medu, oljčno olje in malo limoninega soka. Rezine pese sem razporedila po krožniku in prelila z mešanico. Presenetljivo dobro je izpadlo. Naslednjič bom poskusila zraven skombinirati še pršut. Bi ga že danes, če ne bi včeraj vsega pohrustala.
