četrtek, januar 31, 2013

Počasi

-

Nekje na pol poti smo izgubili spontanost. Rutina in red sta načeloma v redu, a le dokler ne začneta dušiti. In mora dušiti, da končno ugotoviš, da določene reči le niso tako zelo pomembne. Kako močno sem v zadnjem času pogrešala spontane ljudi, spontane večere, bežni zamah z roko, v smislu "saj je vseeno". 

V bistvu je vse skupaj zelo preprosto. Včeraj sem se, z neodtrgano gledališko karto (tretjo neodtrgano v tem mesecu), zaklepetala na obisku. Šest ur je švignilo mimo kot bi mignil. Lepo je vedeti in spet videti, da še obstajao ljudje s podobnim razmišljanjem.

Januar se počasi poslavlja. Končno! Ne, zima res ni zame.

nedelja, januar 13, 2013

Ljubezen

-
Zajtrk v Kinodvoru  je zame v sivih zimskih mesecih sinonim za  popolno nedeljsko jutro. Kava, piškot, klepet, prelistavanje revij in na koncu seveda film. Danes je bila na sporedu Ljubezen Michaela Hanekeja - lep, a krut in realen film, ki te v mislih spremlja še ure potem, ko zapustiš kino dvorano. Starost, bolezen, nebogljenost in umiranje - tabuizirana in na rob odrinjena tema, ki jo Haneke skozi zgodbo ostarelega para predstavi na njemu lasten način, brez olepševanj in patetike torej.  Brezmejna je tista ljubezen, ki ne domuje le v dobrem in lepem, temveč sega mnogo dlje. Če ste nagnjeni k melanholiji, potem ogled filma vsekakor odsvetujem. Ugotavljam, da se vedno bolj nagibam na stran romantičnih filmov s srečnimi konci. Z vse ostalo imamo realno življenje ...
Sicer pa smo si pri nas danes melanholične in snežne tegobe lajšali z odličnim masala čajem in še eno od mene izmišljeno sladico, ki bi jo lahko uvrstili med veganske in manj redilne. V napeštano banano sem vmešala kuhano ajdovo kašo, nasekljane orehe in šluk mandljevega mleka, vse skupaj pa začinila z malo limoninega soka in cimeta.

ponedeljek, januar 07, 2013

Na desnem, na levem bregu

-

Mimo kodeljevških vil, gradu, po desnem bregu Ljubljanice, do strašljive cukrarne, sprehod do najvišjega nadstropja v "nebodigatreba" modernistični garažni hiši, v kateri v enem izmed boksov kljub vsemu lahko vidite parkiranega mercedesa, pa pod mostom na drugo stran ter po levem bregu nazaj. Skozi nove Poljane, mimo cerkve, ki so jo, sumim, da po pomoti,  prebarvali v rdečo in zdaj izgleda kot gasilski dom, mimo praznih hiš, zapuščene kino dvorane, labodov, rac in nutrij. Slednje imajo prav lepe kožuščke.

sobota, januar 05, 2013

Preljubi umirjeni januar



Mesec, ki prinaša spremembe - dnevi se daljšajo, spet smo dobili sonce in noči so zopet jasne. Kot ponavadi, so prvi januarski dnevi na moji strani izjemno umirjeni. Letos me za spremembo na prve dni novega leta ni pričakala viroza, gripa ali kaj podobnega, temveč le nahodni prehlad. Sicer blag, a dovolj močan za tehtne izgovore in izmikanja nujnemu ter preganjanje dolgega časa v postelji. V odmorih, med ogledom posameznih delov raznih nadaljevank se trudim z branjem. Pamukov Istanbul mi še ni čisto stekel. Odkar se ga je nekje (ne vem še, če po nedolžnem) prijela oznaka "dolgočasen", sem ga dala malo na stran. Tudi sicer sem se v zadnjem času knjigam, nenamerno, izogibala. Zadnjo prebrano, Muzej nedolžnosti sem počasi glodala od septembra, pa tja do konca decembra. Moram reči, da me je knjiga v drugi polovici precej razočarala. Kljub temu ... na srečo se mi je med branjem (nekje na sredini knjige) povsem nenadejano ponudila priložnost obiska Muzeja nedolžnosti v Istanbulu, ki je knjigi dala novo dimenzijo. Prednost knjig pred filmi je, da si ob branju ustvarimo čisto svojo predstavo o napisanem, prav zato se ne morejo primerjati s filmom in iz tega vzroka filmi, če jih gledamo po tem, ko smo prebrali knjigo, često razočarajo. Obratna pot seveda spet ni priporočljiva, saj si potem ob branju preveč vezan na podobe iz filma. Kakorkoli ... Muzej nedolžnosti je vsekakor zgodba zase. Razstavljeni predmeti so, poleg tega, da soustvarjajo zgodbo, tudi zgodba preteklega, izgubljenega časa. Ampak ja, videti na enem mestu razstavljeno skoraj vse kar je opisano v zgodbi, je svojevrstna prilika. Pa pri vsem skupaj ne gre le za predmete kot take, kot bi si mislil površen opazovalec, temveč za avtorjevo sposobnost, da s premišljenim prikazom teh v gledalcu vzbudi svojevrstne občutke. Kot rečeno, me je knjiga, predvsem v zadnjem delu, zaradi preveč dolgovezenja brez pravega smisla, razočarala, ampak to kljub vsemu ni razlog, da je ne bi priporočala v branje. Istanbul pa ... sem šele na dvajseti strani. Bomo videli. Kaj zanimivega berete ali ste prebrali v zadnjem času?


Medtem, ko sem že ne vem kolikič kuhljala ingverjev čaj in mi je pogled ušel na kuhano olupljeno peso, se mi je v glavi porodila zamisel za krepčilno solato za bolnike s prehladom - trenutno sva celo dva taka primerka pri hiši. Eden ne mara pese. Nič zato, okus je precej drugačen tistemu, kot ga imate, tisti, ki ne marate pese, v spominu iz otroških let. V skodelici sem zmešala na majhne kose narezan svež ingver, čili, kumin, ščep soli, žličko medu, oljčno olje in malo limoninega soka. Rezine pese sem razporedila po krožniku in prelila z mešanico. Presenetljivo dobro je izpadlo. Naslednjič bom poskusila zraven skombinirati še pršut. Bi ga že danes, če ne bi včeraj vsega pohrustala.


Pečena buča, ki je čofnila v juho

-


Ena izjemno nasitna in sila preprosta juha za mrzle zimske dni, ki smo si jo izmislili na predsilvestrski večer. Polovico maslene buče (lahko tudi hokaidke) olupite, narežete na trakove in fliknete v pečico - na 180 stopinj celzija pečete toliko časa, dokler ni lepo zapečena in mehka (približno dvajset minut). Nato jo spasirate in pokuhate skupaj s približno pol litra paradižnikove mezge. Od začimb sem dala noter kumin, garam masalo, ingver in kurkumo. Ko je juha servirana, lahko na krožnik položite žlico kisle smetane, ni pa nujno. Po vrhu sem potresla dimljen turški čili. Ko smo župco pojedli, smo se spomnili, da bi verjetno noter pasal še šluk balzamičnega kisa. Morda poskusim naslednjič.