Nekje na pol poti smo izgubili spontanost. Rutina in red sta načeloma v redu, a le dokler ne začneta dušiti. In mora dušiti, da končno ugotoviš, da določene reči le niso tako zelo pomembne. Kako močno sem v zadnjem času pogrešala spontane ljudi, spontane večere, bežni zamah z roko, v smislu "saj je vseeno".
V bistvu je vse skupaj zelo preprosto. Včeraj sem se, z neodtrgano gledališko karto (tretjo neodtrgano v tem mesecu), zaklepetala na obisku. Šest ur je švignilo mimo kot bi mignil. Lepo je vedeti in spet videti, da še obstajao ljudje s podobnim razmišljanjem.
Januar se počasi poslavlja. Končno! Ne, zima res ni zame.
Ni komentarjev:
Objavite komentar