četrtek, oktober 11, 2012

Divji teden

-

Ura je osem in pravkar sem oddelala eno četrtino svojega službenega časa. Tega ne govorim zato, da bi se vam smilila ali pa, da bi se smilila sama sebi, temveč zato, ker sem v zadnjih nekaj mesecih končno našla smisel v zgodnjem vstajanju. Oči ponavadi odprem ob pet dvajset. Neverjetno, koliko reči lahko človek opravi navsezgodaj in kako zelo produktivno je zgodnje jutranje delo.
Te dni živim in diham na škrge. Selitve. Štejem ... pet jih je bilo v zadnjih treh letih. Samo še dvakrat se preselim letos, potem pa dolgo dolgo dolgo časa ne več. Vsaj upam tako. Tako, trenutno in že nekaj tednov se učimo minimalizma in zelo dobro nam gre od rok, vam povem: v omari tri skodelice, ki so za: kavo / čaj / župo / prigrizke, en kozarec za vino in  trije za vodo. Soli v solnici je še za par dni, žarnico v stoječi luči v dnevni sobi je vzel vrag, pred selitvijo ne bomo kupovali nove. Moja uniforma so kavbojke in črna majica ter vedno ista jopica, čez pa prehodni plašč. Da je mera minimalizma polna, sem fasala še dieto - minimalizem v hrani torej. Ni lahko, predvsem sir, paradižnik in vino pogrešam. Ampak nazdravljanju se kljub vsemu ne odpovem, ta teden nazdravljam in še bomo nazdravljali, z žganjem.
No ja, očiten znak, da se staram (poleg tega, da so mi vedno bolj všeč vzorčaste stvari) je to, da sem si omislila vrt. Ta teden smo v upravljanje dobili srednje veliko zaplato zemlje, na kateri bodo, upam, da, naslednje leto rasla zelišča, ljubljanska ledenka, paradižnik, melancane in še kaj, okrasno cvetje na primer. Ko sem še živela doma, me delo na vrtu ni nikoli zanimalo, zakaj neki bi me, če sem le stopila na vrt in utrgala kar že sem si poželela. Zdaj je drugače. Kadar me z zelenjavo ne založijo doma doma ali, ko je zmanjka, se je treba podati na trg in loviti dneve, ko je tam gospa Romana. Prav nobel se bo usesti na kolo, na katerem bo navezana motika, odbiciklirati deset minut stran in se nato vrniti s košaro sveže zelenjave. No ja, sanja svinja kukuruz - prej se bo treba po vsej verjetnosti še malo priučiti vrtnarstva, ampak zimski čas bo kot nalašč zato. Sicer smo vrt že prekopali, pred tem pa s srpom poželi travo, s katero je prejšnji najemnik zatravil vrt. Zemlja je spočita in to je dobro - črna kvalitetna zemlja, po kateri rijejo ogromni deževniki.

Ko že ravno omenjamo minimalizem ... minimiziram tudi odnose. Samo še daj-dam in nič drugega. Če se vi ne potrudite zame, se tudi jaz ne bom za vas. Ja, preračunljiva sem. Se splača. Biti obkrožen le in izključno z ljudmi, ki jim je mar, namreč. Ostali me ne zanimajo. Ne več.

3 komentarji:

M pravi ...

Welcome to the club - minimalizem ob selitvi se na srečo že umirja, minimalizem odnosov pa se še jača; razočaranja potem so pač prevelika, življenje je prekratko, časa je že itak premalo ... na račun lumpov itak vedno zapostavljamo tiste, ki si nas zaslužijo :(

ura pravi ...

Super, da boš pričela z vrtnarjenjem. Je tako lepo poleti, ko opazuješ, kako pridelki dnevno rastejo. In ni ga čez domačo zelenjavo :)

Glede minimalizma v hrani ti pa nisem fauš - sem ravnokar končala s terapijami proti alergiji na pšenico in bom po parih mescih lahko ''normalno'' jedla :)

matilda pravi ...

moj bivanjski minimalizem se zmeraj prične minimalno in konča z garažno;)
minimalizem v odnosih, to pa ne, minimalizem v izbiranju tapravih pa se jača i jača.
zaplata se mi že kar nekaj časa mota po glavi ampak sedaj ima prednost ZJ (kuhinja se montira, pečica je plačana). Jeeeppp:)