sreda, oktober 24, 2012

Čakam dan ko ...

-

Ujeta in razpeta. V času in med opravili, pri katerih je težko določiti prioritete, če sploh. Vesela bom, ko se življenje malček umiri. Veselim se vikendov - sobot in nedelj brez budilke in tozadevno počasnih zbujanj. Sprehodov na Rožnik, nedeljskih bolšjakov v megli, razvaljanih testenih plošč na kuhinjskem pultu, večernih sprehodov na grad, popoldanskih posedanj na balkonu in kino predstav, na katere ne bo treba hiteti. Veselim se dneva, ko bom kupila cvetočo ciklamo in jo postavila na balkon ali na okensko polico, kamorkoli. Ljuba statičnost, upam, da za kakšnim vogalom čakaš name.


2 komentarja:

GoLa pravi ...

Vse se enkrat umiri in čisto vse te čaka, da ti ponudi veliko užitkov. Ne pozabi, da so užitki morda tudi to, kar počneš ravnokar, medtem ko sanjariš o in si želiš nečesa drugega...

Vanja pravi ...

Ahja. :)