Lolitina izgubljena kava s smetano.

-

Ne hodim veliko po lokalih, niti nimam svojega najljubšega. Včasih pritegne interier, ponavadi z njim povezane skodelice, ki so v malce bolj oblikovno dodelanih lokalih izvenserijske (seveda mora biti tudi vsebina dobra), včasih kofeinska nuja, včasih celo želja po točno določeni pijači - v dotičnem primeru pa kar vse troje.

Sem pozabila omeniti prijaznost? Nisem pozabila. Le kako si sploh upam pomisliti na to! O kakšni posebne omembe vredni prijaznosti v ljubljanskih kafičih ni vredno izgubljati besed. Na prstke namreč lahko preštejete lokale, kjer se počutite zaželene - imate tudi vi občutek, da je ponavadi zaželena zgolj vaša denarnica?

Do nedavnega sem imela svojo najljubšo kavo s smetano. S tem v zvezi je obstajal celo lokal (ne najljubši, ker takega že nekaj časa ni - je bil, pa so ga zaprli), ki je nekako ustrezal moji predstavi o tem, kako naj bi vse skupaj izgledalo. Odkar sem ugotovila, da je njihova smetana v kavi edina, ki si to ime zasluži, sem tovrsten kavni napitek naročala samo v Loliti, drugje ne. Prijeten lokal, nevsiljiva glasba, odlična postrežba, zgleden servis, na račun se je sicer ponavadi predolgo čakalo, ampak ne bomo komplicirali z malenkostmi. Do sobote je bil to lokal, kamor sem vedno zavila brez morebitnih negativnih pričakovanj.

Sobotno dogajanje v kratkem povzetku: štiri osebe se usedejo za mizo in naročijo štiri kave. "Lahko ponudim še kakšno tortico?" kot vedno, vpraša natakar. Osebe povedo, da tortice pa ne bi. Zanima me, če bi se zgodba, v primeru, da bi naročile tudi tortice in ne zgolj usranih kofetov, morda odvila drugače? Morda. Skratka, najprej je gospa na mizo prinesla eno kavo. "Ampak mi smo naročili štiri kave, lahko prosim prinesete še tri?" Gospa prinese še ENO kavo. Mine nekaj časa in prav nič ne kaže, da bodo na mizo prinesli še kaj. Čakamo. Medtem ko sta dve kavni skodelici že zdavnaj prazni, dve osebi še vedno nista bili postreženi. Ena od oseb pokliče natakarja, ki je pobral naročilo in prosi, če bi jih lahko do konca postregli. Medtem se omizju pridruži peta oseba, ki nikakor ne more verjeti temu kar vidi. Omizje medtem že drugič pokliče natakarja (med prvim in drugim klicem je namreč minilo vsaj petnajst minut, vsega skupaj pa več kot dobre pol ure). Si morete misliti, natakar si je celo drznil  razburiti se: "Ja gospa, kaj pa jaz morem? Saj sem jim povedal, naj mi pripravijo dve kavi, pa mi jih niso, jaz nič ne morem, gospa!" Da bi mu človek vrat zavil. Ko končno prinese tista dva kofeta, zgodbe še ni konec. Iz razburjenega natakarja se nenadoma prelevi v najbolj prijaznega natakarja pod soncem in prijazno reče: "Drage gospe, globoko se vam opravičujem, verjamem, da v življenju še nikoli niste tako dolgo čakale na kavo. Upam, da se vam lahko oddolžim s kakšno tortico ali piškotki. Vam smem prosim kaj prinesti?" "Prosim." reče ena od nepostreženih oseb. Natakar odide. Ne pride nazaj. Na koncu gre najmanj jezna oseba (tista, ki se je omizju pridružila nazadnje) noter in plača račun.

Se sprašujete zakaj nisem prosila za knjigo pritožb? Vam povem? Zato, ker sem komaj čakala, da se poberem od tam, na možnost pritožbe sem se spomnila šele doma, ko je bilo že prepozno.

Draga najboljša kava s smetano, pogrešala te bom. Adijo!

P.S. Fotografija je zgolj simbolična.

Lajt

-

Pride kakšen dan, ko si tako vesel, da bi od veselja kričal. Se vam tako pisanje zdi patetično? Meni ja. V bistvu mi gredo ljudje, ki nenehno oznanjajo svojo srečo in veselje, patetični in zategadelj mi gredo na živce. Če ste tudi vi taki kot jaz, potem vas lepo prosim, da ne berete naprej. 

Vesela sem, ker imam končno svojega zobozdravnika. Takega, ki dela na koncesijo. Po vseh denarničnih tegobah, povezanih z zdravljenim zobom, ki me je imel koštati 490€, prekleto cenim dejstvo, da me je bil nekdo pripravljen "posvojiti". Za začetek bomo zamenjali nekaj plomb in izpulili troje modrostnih zob. Malo manj srečna, ko pomislim na to, ampak kar je treba, je treba. Druga dobra reč pri tej stvari je, da je ta koncesionarski zobozdravnik stacioniran v Postojni - tam pa imajo, kot sem pred časom slučajno ugotovila, strašansko dobre toaste. Sicer mi še ni čisto jasno, kako bi človek uspešno združil spuljene zobe in toast, ampak prav zaradi toastov se veselim naslednjega obiska Postojne. Mogoče pa le ne bomo tako zelo hitro pulili in bo torej še čas za kakšen toast ali dva.

Danes mi je, med drugim, iz ramen padel ogromni stari greh. Počutim se pol lažjo - ne glede na to, da bi tehtnica verjetno kazala tako kot kaže vedno, nesramnica, lažniva. Ker imam občutek, da tehtnice vedno lažejo, se raje ne tehtam. Skratka, danes se počutim neverjetno lahko.

Veselim se sobote, ker bom sama doma. Pa ne samo to, prav nikogar od "mojih" ne bo v mestu, kar seveda pomeni, da bom prisiljena dan preživeti v popolni samosti. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje prisiljena sama iti na trg in pohajkovati po ljubljanskih ulicah. Bo prav pasalo. In jesen je v mestu. Sem vam že povedla, da sva po novem z jesenjo prijateljici?

Jesen je čas z Brahmsa

-

"Gospa, greste vi tudi v šolo?" je spraševal režeči se mulc, medtem, ko sem si s kolesom utirala pot med njimi. Včeraj, ko so mladiči dobesedno preplavili mesto, se je bilo precej težko prebijati skozenj. Zadnje čase me vse večkrat nazivajo z gospo in to mi je vedno bolj všeč. Če izgledaš premlad, ima marsikdo občutek, da te lahko pošlje po čike in časopis, ali pa poboža po laseh in v roke stisne liziko. Če si gospa, si gospa in imaš mir. Sicer pa, ko sem bila stara toliko kot so zdaj oni, so se mi zdeli ljudje, ki so bili stari toliko, kot sem zdaj jaz, prastari. Kakor koli že, meni je dejstvo, da sem (končno) prepoznana za gospo, všeč - navsezadnje ima tudi starost svoje prednosti.

Berem, da naj bi bila Kosovelova Pravica najbolj prodajana knjiga v avgustu. Očitno  ljudje kljub navidezni apatiji gojijo tiho željo po spremembah. Moj preskromni prispevek k trenutnemu stanju v družbi je zmerna do pretežna ignoranca. Nič nimam od tega, če berem in poslušati stvari, na katere nimam vpliva. Kljub vsemu se človek ne more kar tako odrezati od sveta, na vsake toliko časa nehote preberem kakšno bedastočo  ...

Kje drugje bi bil minister, ki na Twiterju kvasi takšne neumnosti jih kvasi Drvinko (med drugim, o morebitnem odpuščanju na Delu: »To je pa dobra novica bomo imeli več objektivnega poročanja …”), že zdavnaj prisiljen podati odstopno izjavo. Nametavanje neumnosti in žalitev je, kot se lahko vsak dan znova prepričamo, v zadnjem času postalo vsakodnevni šport. Ko je neumnosti preveč, postanemo nanje neobčutljivi. Ali pač ne?! Neobčutljivost v kombinaciji s prestrašenostjo, je precej nevarna kombinacija.

Včeraj sem, medtem ko sem iskala informacije o neenakomerni pigmentaciji, na enem od forumov naletela na temo o družini, ki je umrla v nesreči z balonom. "Ta hči je imela za starša po letih stara starša." in "To se pa zgodi, ko skušajo starši svojim sončkom omogočiti vse živo in gredo potem, ko izčrpajo vse možnosti (beri: otroka ne veseli nič več) še na takšne daredevilske (drzne) podvige, kot je izlet z balonom ob napovedi slabega vremena." sta bila dva od komentarjev. Do zdaj sem bila precej zmotno mislila, da so norci, ki se po forumih pričkajo o politiki najhujši, a očitno temu ni tako. Kaj se dogaja s to družbo?

No, potem pa sem naletela na tale članek. Človek je vesel, ko prebere kaj takega.

Naj vas zgornji zapis ne zavede - nisem (še) zapadla malodušju. Pri meni je vse po starem, potihem odštevam dneve do naslednje selitve (kajti, kot vemo, pri meni leto ne more miniti brez vsaj dveh), hodim na Rožnik, kuham jabolčni kompot in poslušam Brahmsa. Menda je jesen primeren čas zanj, so rekli tisti, ki vedo. 

Pred dnevi sem, precej ponosno, v mehurčkast polivinil zavila nakit, ki bo ta teden odpotoval na razstavo v izraelsko mesto Holon. Bi bil to lahko razlog za pozno-jesensko potovanje? Menda že.