-
Mačka je svoj protest ob vrnitvi domov izrazila tako, da je šla ležat na
pesek v svoj wc. Jo čisto razumem, mestno salonsko mačjo gospo. Ni treba biti mačka, da veš, da se ležanje na soncu, lovljenje kobilic in nočni pohodi v omare, ki v svoji notranjosti skrivajo prijetno mehke volnene jopice in puhaste tuhne, ne more primerjati z življenjem v mestu, kjer se ne dogaja prav nič (mačkam zanimivega).
Tudi nam, ljudem ni treba iti prav daleč, da si odpočijemo, dopust je lahko kjerkoli - predvsem tam, kjer si lahko oddahnemo od vsakodnevnih neumnosti. Prednost hiške, v kateri smo bili nastanjeni je, da nima urejene internetne povezave, tako je bil radio (nismo ga prižgali) edina vez z realnostjo. Ob vrnitvi domov in spoznanju o prikrajšanosti za spremljanje javne razprave o zunanjem izgledu naše varuhinje človekovih pravic, o čemer sem brala v
članku Tanje Lesničar - Pučko, sem bila enotedenske odrezanosti od informacij vesela še bolj kot prej.
Biografski roman o Borisu Cavazzi sem prebrala precej hlastno, lahko bi rekli na dušek. Cavazza - velik človek, šarmantni gospod, o katerega življenju sem ter tja kaj zasledimo (zadnja leta na srečo manj) v rumenem tisku. Knjiga odstira zaveso, popelje nas na njegovo življenjsko pot, kjer z iskrenostjo opisuje vse - svoje otroštvo, prva razočaranja, krivice, občutek sramu, težko življenje brez očeta, pa kasneje pot iskanja, svoje ljubezni in izgube bližnjih. Priporočam. Razen, če niste skeptični do tovrstnih branj. Jaz nisem.
Nenazadnje so počitnice lahko tudi čas za testiranje potrpežljivosti. Edino takrat namreč najdeš čas, da se s pletilkami in kozarcem piva usedeš na teraso in ne vstaneš, vse dokler ne naštudiraš vzorca, za katerega kasneje sicer ugotoviš, da ti ni všeč, ampak od zdaj naprej obvladaš nove pletilske prijeme, kar pa tudi ni zanemarljiv podatek.
Tolažba, da je na počitnicah dovolj časa za vse, ne drži. Ogromno reči je ostalo neprebranih in ničesar nisem spletla. Kvačkane rokavice ne štejejo.