Vmesni čas

-

Tole je stanovanjski blok za ptiče. Ni jih bilo doma. Tudi mene ni bilo doma. Šla sem v arboretum Volčji potok, kjer je posneta tudi zgornja fotografija ptičjega bloka. V teh nekaj letih, odkar me ni bilo v park, so se stezice in steze v njem namnožile in okupirale, meni so do sedaj še neznane, dele okoli parka. Sprehod skozi gozd v jutranjih meglicah je neprecenljiv in predvsem neprimerljiv z jutranjim tekom mimo krematorija in britofa. Ampak, če dobro premislite, tek mimo krematorija in britofa niti ni tako zelo slaba zadeva kot bi si bil človek mislil. Ko tečem tam mimo, namreč veliko premišljujem o smrti in minevanju in potem me vedno znova prešine misel, da imam res srečo, da nisem na tisti drugi strani in potem veliko bolj z veseljem tečem.

Prav čuden občutek imam, kot da ni poletje. Sopara in vročina, pa hlad in deževje in spet sopara. Zdi se, kot da je nekoliko jesensko. Zdaj so taki časi, da komaj čakam zimo. Letošnja naj bi bila, če se bodo stvari odvile kot je treba,  prav posebna. Ampak do takrat bo treba še veliko reči postoriti in še veliko knedlov pojesti. Knedli so nevarni, zato jih kuham zgolj enkrat na teden. Ta teden so že bili na sporedu. V ponedeljek. Zdaj jem domač paradižnik z vrta. In pijem Pu Erh. Sedim za šivalnim strojem in po hrbtu mi teče kot bi bila na Kitajskem.

Petkov večer bo deloven, sobota tudi. V nedeljo gremo na piknik. In potem bo spet ponedeljek. Morda bomo jedli knedle. :)

Ta in vsi drugi večeri

-

"En večer, medtem ko si bila ti v Londonu, smo sedeli tule - A, M in jaz - in pili čaj." ji pripovedujem. "Ko je zmanjkalo čaja, sem rekla M, da je ona na vrsti, da ga skuha." "Čakaj no, pa ne bo zdaj M kuhala čaja," reče A "saj ni tukaj doma." "Saj tudi jaz nisem." odvrnem. "Saj res, nihče od nas ni tukaj doma."

I posluša in se smeji. Ona nikoli ne komplicira "za vsak drek". Je ena izmed najbolj neposrednih in odkritih ljudi kar jih poznam. Včeraj, medtem ko sem s kozarcem traminca v roki ("Kupila sem ga, ker sem vedela, da prideta. Zame je ena steklenica preveč, saj se pokvari še preden jo spijem do konca." je rekla) poslušala zgodbe, ki jih eno za drugo vleče iz kupa spominov, sem pomislila na to, kako pogrešam najine sprehode na Rožnik, ki so bili - tako kot ta večer - polni zanimivih zgodb iz preteklosti. Z velikim zanosom pripoveduje o svojem trenutnem projektu, na plano vleče zapiske, fotokopije, revije, potem skoči dol v avto, po kipec Triglava in Sedmerih jezer, ki ga je včeraj dobila pri prijateljici.

Enkrat, v času tistih šestih mesecev, ko sva si delili njeno prostorno pravljično stanovanje,  je rekla, da se nehote na vsake toliko časa, zaradi svojih let, počuti kot, da je moja druga mama. Kakor koli pomislim, je I, čeprav nima otrok, ena najbolj materinskih žensk kar jih poznam. Nihče mi ne bo rekel, da rojstvo otroka nujno pogojuje materinskost. Za ogromno žensk z otroki vem, da niso prav nič materinske. Ampak pustimo to, kdo sem jaz, da bi sodila o tem, me boste vprašali. Ne bom vam odgovorila, si pa mislim svoje.

"Hecno, ko greš na obisk nekam, kjer ti je vse tako domače." pravi A, medtem ko odhajava. "Ja res, vedno ko pridem sem, imam občutek, da na nek način pridem domov." rečem. Malo kasneje sediva na prazni tržnici, na stojnici, vsak s svojim burekom v roki. "Si predstavljaš, da bi ta trenutek jedel burek v Dravljah? Ali v Trebnjem?" vprašam. "Ne." "Jaz tudi ne." Pojeva do konca, natočiva mleko iz mlekomata in odbiciklirava domov.

Garažna razprodaja

-

V parku Tabor - tretjič. Tokrat na drugi strani stojnice. Naprodaj smo nesli cel kup neuporabnih predmetov - od čevljev, oblačil, nakita, CD-jev, preproge, do kipcev in ostalih "dekorativnih" reči.

Zanimivo je, da gredo najbolj v promet stvari, za katere  si prepričan, da nikogar ne zanimajo. Ne sodi drugih po sebi.

Tale reč spodaj me spominja na sicer kratko, a nadvse prijetno obdobje, ko sem živela v čarobnem stanovanju, nabasanem z vso kramo tega sveta - ena izmed predmetov je bila keramična kravica v obliki vrčka. "Ta vrček mi je všeč, ker je tako zelo butast." sem pojasnila prodajalcema. "Res je butast." se je strinjala prodajalka. Pa je šel z mano. Za dva eura.  Tako, za izkupiček sem torej nabavila špecerijo, obleko in butast "nebodigatreba", katerega vrednost znese dvajsetkrat več, kot sem plačala zanj - kar je točno toliko, kot sem danes zapravila za vse skupaj. Kravji vrček lahko kupite tu.

Rešetka

-

Nove poti?

-

So večeri in je večer. Prijetno vznemirjenje ob odkritju nečesa, kar bi lahko pomenilo uresničenje sanj v realnosti, tistih, ki so bile tu od nekdaj, obenem pa rahel strah pred vprašanjem, če ni to morda le ena v nizu neprištevnih impulzivnosti. Potrebujem uč zunanjega opazovalca. Stanje hipnega navdušenja je namreč dih jemajoča lastnost, ki telo napolni z endrofini, kaj hitro preveč zaslepi, morda celo postane nevarna. Zvečer si rečem, da je treba zadevo prespati,  naslednje jutro se zbudim prepotena in s suhim grlom. Odločitve. Tehtanja. Iskanja.  Zaljubljanje v lastne sanje. Sliši se nevarno. Ostati na realnih tleh sivega povprečja ali podleči drznosti?

Posedanje na zidu za Križankami. Glasba Michela Nymana je bila prijetna podlaga za klepet in snovanje novih planov.

Na Koroškem

-

Odzvali smo se prijaznemu povabilu in preživeli prijeten vikend na Koroškem, ki smo ga zaključili z ogledom razstave v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Ogled Tisnikarjevih del, pričakovano, sproži mračne občutke, medtem ko Veličkovićeva platna to še potencirajo. Ogromnih platen, na katerih kraljujejo tema, ogenj, kri in smrt, se ne da opisati z besedami, treba jih je videti v živo. Razstava bo odprta do konca julija.