Tek trojk neguje tradicijo in spomni na tisto, na kar bi marsikateri želeli pozabiti. Včasih so ga tekli v vojaških uniformah ter s puškami na rami, začetek in cilj pa nista bila v centru mesta, kot danes, temveč pod Orlami. Zanimivo bi bilo videti fotografije iz tistih časov. Na ta dan mesto vsakič znova prevzame posebna atmosfera, v zraku namreč diši po prijateljstvu in povezanosti ter močni volji. Naš skupinski protokol je vsakič posebej enak, v sicer vedno različnem vrstnem redu: Odtečeš dvanajstko, potem pa na trg, na pivo, na pizzo v Trto. Uh, kako sem zavidala ženski s štartno številko na prsih, ki nam je na Krakovskem nasipu nasproti prihajala z vrečo solate v rokah, medtem ko sem sama mislila, da bom ali spustial dušo ali pa skočila v Ljubljanico. Pa se ni zgodilo nič od tega, moja sotekmovalca sta me namreč lepo "pripeljala" do cilja.
Zatečene noge in prijetna splošna utrujenost, sta rezultat moje današnje udeležbe, tretje po vrsti. Sem si rekla, da se na tek nikoli več ne podam tako zelo nepripravljena - vsaj štirinajst dni priprav mi je manjkalo. Na zadnjih dveh kilometrih namreč nisem več vedela, ali si bolj želim vode ali sence. Kombinacija peklenske vročine, kolena z opornico, zatečenih prstov in splošne nepripravljenosti res ni najbolj posrečena in blagodejna kombinacija. Ampak rezultat je bil za minuto slabši kot lanski, kar je precej proti mojim pričakovanjem. Tako, zdaj pa veselo naprej ...
3 komentarji:
Bravo čestitke!
Se spomnim kako sem jaz pretekla svoje prve trojke. Tudi obupno slabo pripravljena z dvema odlično pripravljenima sotekačicama, ki sta me vlekli naprej. Ko sem pritekla do centra, sem že skoraj dušo spustila in ugotovila, da balon nad progo ni cilj ampak opozorilo, da je do cilja še 1 km. Malo, da nisem duše pljunila.
čestitke, sam sem bil letos prvič in gotovo pridem še!!
Anita, meni se je sicer letos prvič zgodilo, da sem malo "trpela", ampak to je le dokaz, da se vse da, če se hoče.
Jotaeater, čestitke tudi tebi!
Objavite komentar