Vse ženske so kurbe (in malokateri moški je peder)

Gledališče Glej, včeraj ob osmih zvečer. Na sporedu monodrama Kurba, pisateljice Vedrane Rudan, v izvedbi, kot se je v naslednji uri in pol izkazalo, za to predstavo več kot primerne, Violete Tomič. Pred vhodom stojijo ženske (kurbe, kot smo kasneje izvedeli) in sem ter tja kakšen moški (peder). Mislim, da sem v množici ljudi, ki so nekaj minut zatem napolnili dvorano, ugledala maksimalno šest pedrov. Kako to, se sprašujem?! Kje so in kaj počno pravi moški vseh teh gospa?! Možnosti je več. Čisto mogoče je, da ti, domnevno pravi moški mislijo, da se to, da neka igralka na odru uro in pol razlaga, da so ženske kurbe, njih ne tiče. Zato, da bi izvedeli nekaj, kar itak že vedo, jim vendar res ni treba hoditi v gledališče. Možno je tudi, da te gospe moških sploh nimajo. Lahko da so jih že pokopale (večina gospa je bilo namreč srednjih let) ali pa so jih njihovi možje morda zamenjali za mlajši model, kateremu rok uporabe še ni potekel. Ena izmed možnosti, ki se ponuja je, da imajo te ženske svojih pravih moških poln kufer, pa so se odločile, da bodo imele tako imenovani “ženski večer” - šle bodo na Kurbo in se neskončno zabavale. Po predstavi bodo zavile v najbližji lokal in družno udrihale po pravih moških.

Skratka, kar želim reči je, da vam ogled predstave Kurba, ne glede na to, ali ste kurba, peder ali pravi moški, toplo priporočam. Še bolj toplo, če ne celo gorko, pa predstavo priporočam vsem zagretim vernikom in vernicam ter cerkveni duhovščini. Slednji še posebej. Seveda nikakor ne trdim, da bo predstava zagretim vernikom, vernicam in duhovščini všeč, ampak ... saj tudi meni marsikaj ni všeč, pa moram to gledati dan za dnem.

Kurba v uri in pol mojstrsko nastavi ogledalo vsakdanjemu življenju - opravi s položajem ženske v družbi, seksualnostjo, abortusom, smrtjo, politiko, cerkvijo, z odnosi. Zame, ki sem knjigo brala z navdušenjem in se ob branju celo zabavala, je bil ogled, proti pričakovanjem, mestoma malce travmatičen. Pisateljica je v enem od intervjujev izjavila, da predstava “zadane bolj kot knjiga”. Vse skupaj me je pravzaprav rahlo čustveno pretreslo. Saj ne, da bi bila izvedela kaj novega, sploh ne, ampak koncentracija vsega naenkrat je bila podobna zadetku s pestjo naravnost v trebuh.

Kot rečeno, čeprav mestoma humorna, predstava v širšem pogledu ni prav nič zabavna. Licemerstvo, dvoličnost, šovinizem, pedofilija, nasilje je nekaj, kar res ni in ne more biti zabavno. Tudi situacija, ko se “kurba”, ki sedi na stolu z razkrečenimi nogami, obrnjena stran od občinstva, pogovarja s svojim abortiranim fetusom ni zabavna, čeprav se nabito polni dvorani, na začetku mukotrpnega monologa morda zdi tako. “Se tebi tole zdi smešno?” vprašam pedra, ki sedi poleg mene. “Ne.” odgovori, z resnim izrazom na obrazu. “Meni tudi ne.” Kasneje ugotovim, da sva ena redkih, če ne celo edina, ki se ne smejiva. Morala bi si misliti, da je z menoj nekaj zelo narobe. Ampak ne mislim tako. Dober humor je lahko tudi za zjokat dober.

Ob koncu predstave je bilo prvo kar mi je prišlo na misel, kozarec vina. Tudi ženska, ki pije alkohol je, kot smo včeraj izvedeli, kurba. Na zdravje!

P.S. Kogar zanima kdaj je ženska kurba ter predvsem kdaj je moški peder, naj si prebere zbirko kolumen z naslovom "Ko je ženska kurba / Ko je moški peder. Povem vam, pedri so najboljše, kar se ženski lahko zgodi in ni jih prav veliko tod okoli.