...

-

Muhasto aprilsko vreme s svojimi nenehnimi presenečenji mi je všeč. Česa tako dramatičnega, kot sem videla danes, nisem videla še nikoli. Tekla sem od Stožic proti pokopališču na Žalah, nebo v smeri proti gradu je bilo kar naenkrat grozeče temno sive barve, na moji strani je sijalo sonce, krošnje dreves so bile ožarjene, sijale so v zelenih odtenkih. Perfekten (skoraj) kič. Seveda sem bila, kot se za tako situacijo prav po murphyevsko spodobi, brez fotoaparata. Ampak ja, dežju nisem uspela ubežati, tam pri žalskem rondoju me je ujel dež s točo. Do kože premočena sem hitela mimo garaž v savskem naselju, ko se je ob meni ustavil avto. Prijazni voznik vpraša, če me lahko kam zapelje. "Najlepša hvala, nimam več daleč." odvrnem, tip pa mi ponudi dežnik. "Hvala, res ni treba, še par korakov imam." povem. Skoraj neverjetno je, si mislim, da še obstajajo taki ljudje.

Deževno popoldne me je parkiralo na posteljo - kup knjig in revij, najljubša kvačkana odeja in še kaj ... Doma se prav fino počutim, ne glede na to, kje sem doma. Zanimivo je, da se v preteklih domovih, kljub temu da ne živiš več tam, vedno počutiš prav domače. Ravno v torek sem šla v prejšnji dom obiskat I., pa se mi je v enem trenutku zazdelo, kot da nisem nikoli odšla. Že ko vstopiš v prostor, te pozdravi dobro znani vonj, ki pravi "doma si". Skratka, jaz sem rada doma. Rada domujem in rada se ob kom udomačim. Fino je živeti z ljudmi, katerim ni treba nenehno nečesa pojasnjevati. Lepo je biti svoboden.