Danes sem doma. Mislim, zdaj zvečer in prej popoldne sem doma. Domujem. Ždim. V trenutku, ko sem se zavedla, da mi ni treba nikamor iti, se mi je zdelo, da mora biti gotovo kaj narobe, da sem verjetno kaj spregledala ali pozabila. Razmišljala sem, da to že ne more biti prav, tako nenavadno se mi je namreč zdelo, da ni treba nikamor tekati in divjati. Potem sem se v enem trenutku tega dejstva začela strašno veseliti in od samega veselja zlezla v pikčasto pižamo. Ko zlezeš v pižamo, to pomeni, da ta dan ne boš več prestopil praga stanovanja. Če ne bi bila v pižami, bi prav gotovo obstajala nevarnost, da se pustim kam zvabiti in potem bi vse skupaj ne bilo več tako kot mora biti. Še eno zadevo za jutri pripravim, potem pa se ob osmih zavlečem pred tv, najprej pogledam pogovor z našim predsednikom, nato pa še dokumentarec Mitje Čanderja, ki govori o slepoti.
Drugače pa... Dnevi se daljšajo in vse več je takih, s soncem obsijanih, ko se zjutraj zavijem v šal, pod šal vtaknem slušalke, se usedem na kolo in veselo odbrzim v sivo povprečje.
Prejšnji vikend sem začela odkrivati radosti pletenja vzorcev, pri babici sem izbrskala lepo sivo prejo, za katero moram še ugotoviti kako in kam jo bom vkomponirala. Verjetno bo postala del dekadentnega spomladanskega šala.
In imam novo drugo najljubšo slikarko. Če bi imela denarni presežek, bi si kupila kakšno od njenih slik. Nič zato, bo ostalo pri printu. Slike Elizabeth Blackadder so dih jemajoče. Njeno retrospektivno rastavo v Škotski nacionalni galeriji so na žalost zaprli drugega januarja, jaz pa sem šele danes videla, da je sploh bila. Saj ne da bi v primeru, da bi razstava bila še odprta, sedla na prvo letalo, bi pa definitivno malo razmišljala o tem. V tem primeru bi že obstajala rahla nevarnost, da me v bližnji prihodnosti odnese tja. Vsaj do kataloga bom prišla, to pa je tudi nekaj. Se pa strašno veselim retrospektivne razstave moje najljubše slikarke. Metka Krašovec je prva še živeča slikarka, ki bo imela konec januarja v Moderni galeriji svojo retrospektivno razstavo. Pred meseci sem v Nedelu brala intervju z njo. Med drugim je govorila o umetnosti, kot o nečem kar lahko v opazovalcu izzove tako močna čustva, da ga ta privedejo do joka. Ob branju sem se spomnila na svoj izbruh joka ob ogledu slike Jedci krompirja, pred davnimi 17. leti v Van Goghovem muzeju. So me spraševali zakaj jokam in nisem znala povedati. Kadar gledam Metkine slike, zapadem v čudno melanholijo, ki pa nikakor ni neprijetna - zasanjana melanholija, bi ji lahko rekli.
Včeraj zvečer sem pogledala drugi del odlične nadaljevanke o Rembrandtu, prvega sem žal spregledala, med gledanjem pa premišljevala o njegovi impozantni Nočni straži in si jo spet zaželela videti. Ogled preostalih dveh delov nadaljevanke toplo priporočam - ponedeljek zvečer na Rtvslo 1. Kakorkoli, mislim, da bo morda kmalu čas, da jo v bližnji prihodnosti spet malo mahnem na sever - govorimo o Amsterdamu, seveda.
Jutri zjutraj pa na radio. Govorili bomo o knjigi. Kmalu kaj več... :)
2 komentarja:
jokanje ali drug močan pretres ob doživetju artefakta (lahko je tudi drugačen, ne samo likovni) se imenuje 'velika izkušnja' in jo slikarji (pa tisti, ki smo z njimi poročeni ipd ;)) dobro poznajo. v bistvu kaže na to, da je neko umetniško delo res Artefakt. se pa različni ljudje na različne artefakte tako odzovemo, a v vsakem primeru jih je le peščica, ki imajo tak vpliv na ljudi.
novi realizem mi v slikarstvu ni najljubši, je pa tale Elizabeth Blackadder očitno fejst uspešna, ker se njene slike prodajajo za zavidljive denarce. ah, svet in Slovenija, ta večni razkorak ...
rdeča šminka mora super pasat na pikčasto pižamo :D.
Ja, zelo uspešna gospa je Elizabeth. Včeraj pa sem brala super intervju z Metko krašovec v Pogledih. Priporočam!
Rdeča šminka... paše povsod! :)
Objavite komentar