Beautiful...

-

"Raje nimam nič in si želim vse, kot pa da bi imel vse in bi si ne želel nič."

... je ena izmed misli, s katero se zaključi film Wasteland. Dokumentarec o življenju na smetišču, o različnih usodah ljudi, ki tam živijo in delajo ter in predvsem o umetnosti, ki poseže v njihovo življenje in spremeni življenja nekaterih izmed njih. Eden izmed filmov, katerega bi moral videti vsak.

Vikend, ki se počasi končuje, je bil skoncentrirana mešanica prijetnih druženj, kulinaričnih presežkov, dobre glasbe, kav s smetano, sprehoda po bolšjaku in še česa. In včeraj sem, medtem ko sem stala na balkonu, zavohala pomlad. Več kot sto stvari je, ki si jih želim...

Tale pesem je zaključna v filmu Wasteland.

Nostalgia

-

Nostalgia is the poetic awarness of our personal past. (L. Barragan)

Male obsesije

-

Sem si včeraj zvečer nadela ta nove uhane in zavila okoli vogala. Včeraj so namreč nazadnje vrteli Melanholijo. Se mi je zdelo, da moram ta film, glede na vse govoričenje, obvezno pogledati. Pa me je pustil ravnodušno. Da, v tehničnem smislu mu seveda ni česa oporekati, vendar mi Lars tokrat za spremembo ni uspel naprtiti svoje tesnobe. Mestoma me je film spominjal na filma The tree of life in Take shelter. Slednji je na Liffeu dobil Vodomca, meni osebno pa se je zdel najslabša možna izbira in bi, če le ne bi imela sedeža nekje na sredini, že pred polovico projekcije zbežala iz dvorane. Da se vrnem k Melanholiji - kot rečeno, v tehničnem smislu vsekakor mojstrovina, s perfektno izbiro glasbe, igralcev - tako Kirsten Dunst (ki me v prvem kadru s svojo igro morda malo spominja na Bess iz Loma valov), kot tudi Kieferja Sutherlanda in "staro čarovnico" Charlotte Rampling. Ampak ja... v bistvu sem komaj čakala, da se film odvrti in definitivno ni bil eden tistih, katerega izseki bi še naslednji dan plesali v moji glavi (izvzemši čas ko to pišem).

Tale precej zajetni kupček, ki tehta blizu 11 kilogramov, je produkt petkovega obsesivnega nakupovanja na razprodaji. Govorim o strašansko ugodnih popustih - najcenješe knjige so bile namreč tudi po štiri funte. Sicer sem številke kartice vnašala s kančkom slabe vesti, kajti kljub vsemu izbira na koncu rezultira v ne preveč lep znesek, ampak naložba v knjige se ne more meriti z naložbo v oblačila in ker sem bila to sezono pridna, si ta mali "greh", v vrednosti enega dobrega puloverja ali hlač, odpustim. Tako me je paket, ki je danes prispel iz otoka, parkiral v naslonjač in vse tako kaže, da se še nekaj časa ne bom nikamor premaknila. Kaj pa vi počnete v teh mrzlih dneh?

Melanholija

-

Ste že gledali Melanholijo? Jaz ne. Nisem si upala. Kadarkoli sem se namenila, da jo grem gledat, se mi je nenadoma zazdelo, da morda ni pravi dan. "Zdaj pa vem, kaj me že tri tedne mori!" je zadnjič vzkliknila I. "Kaj?" "Tisti trapasti film, tista Melanholija. Nisem in nisem mogla ugotoviti zakaj se že tri tedne tako bedasto počutim. Zdaj vem, tisti trapasti film je kriv! Konec sveta, kakšen konec sveta, saj vem, da bo konec sveta," robanti. "Nikar ga ne pojdi gledat!" "O ja pa bom, sigurno ga bom šla gledat." odvrnem. "No ja, ti greš lahko, ti boš to prenesla," reče.
V bistvu ne vem, če ga potrebujem. Melanholijo gledam in vonjam dan za dnem. Gospa Melanholija se prihuljeno plazi v naš vsakdan. Z nami si drzne družiti se celo ob sobotni kavi s smetano, v nobel lokalu, za katerega se precej pomotoma zdi, da je, s svojimi makrončki, umetelno izdelanimi slaščicami, dišečimi čajčki in natakarji ter natakaricami v malih črnih predpasničkih, kot da je odrezan od sveta - oaza mestoma pretirane estetike in pregrešnih okusov. Pa ni. Melanholija ne pozna ovir, zanjo so vsa vrata tega sveta na stežaj odprta. Sobotna debata ob kavi se tako spreveže v jaro kačo negodovanj in premlevanj aktualnih dogodkov. Ne samo političnih, predvsem pa teh, da. Rahlo bizarno in skoraj pregrešno je med posedanjem v lokalu, v katerem je seštevek vrednosti oblačil, ki jih ima na sebi povprečen gost, ekvivalenten najmanj polovici zajamčene slovenske plače, pretvarjati se, da je edini problem tega sveta vprašanje o tem, katero slaščico si boš izbral, medtem ko v najbolj oddaljen konec možgan rineš zoprne, z lastno eksistenco in morebiti tudi svobodo, povezane misli vsakdana. Kaj je svoboda?! Med drugim tudi to, da lahko kolikor toliko udobno živiš. Životarjenje ni svoboda. Vsak mesec dajem v pokojninsko blagajno denar, brez zagotovila, da bom, ko bom stara in škrbasta, upravičena vsaj do tolikšne penzije, da bi si lahko privoščila najbolj "osnoven model" nagnusne plastične proteze. Menda je rešitev pobeg. Kam?! Povej mi, te morda kje čakajo odprtih rok?! Boste/bodo/bomo kar vsi odšli? Torej se bom morala usesti na letalo in 13 ur ždeti v zraku, da bom potem končno lahko videla in objela drago prijateljico?! France Bučar v današnem pogovoru v Delu pravi to, kar sama že nekaj časa trdim: "Če gre slabo in ljudje niso več jezni, to pomeni, da so apatični!" In ljudje so (smo) apatični. Kaj lahko kot posameznica, kot majhen člen verige, naredim, da bo bolje?! Na to vprašanje nimam odgovora.
Človek, ki na ulici prodaja Mladino, nama je zadnjič s prijateljem, na najino trditev, da bo menda kmalu konec sveta rekel: "O ne, ne bo ga. Bosta videla, da ga ne bo, še to bojo zafukal!"

Meni je prav vseeno za vaš konec sveta. Imejte vi svoj konec sveta, meni pa pustite sproščena sobotna posedanja s skodelico kave s smetano v roki. Sem zahtevna, kajne?!

And somehow, life goes on...

Danes sem doma. Mislim, zdaj zvečer in prej popoldne sem doma. Domujem. Ždim. V trenutku, ko sem se zavedla, da mi ni treba nikamor iti, se mi je zdelo, da mora biti gotovo kaj narobe, da sem verjetno kaj spregledala ali pozabila. Razmišljala sem, da to že ne more biti prav, tako nenavadno se mi je namreč zdelo, da ni treba nikamor tekati in divjati. Potem sem se v enem trenutku tega dejstva začela strašno veseliti in od samega veselja zlezla v pikčasto pižamo. Ko zlezeš v pižamo, to pomeni, da ta dan ne boš več prestopil praga stanovanja. Če ne bi bila v pižami, bi prav gotovo obstajala nevarnost, da se pustim kam zvabiti in potem bi vse skupaj ne bilo več tako kot mora biti. Še eno zadevo za jutri pripravim, potem pa se ob osmih zavlečem pred tv, najprej pogledam pogovor z našim predsednikom, nato pa še dokumentarec Mitje Čanderja, ki govori o slepoti.

Drugače pa... Dnevi se daljšajo in vse več je takih, s soncem obsijanih, ko se zjutraj zavijem v šal, pod šal vtaknem slušalke, se usedem na kolo in veselo odbrzim v sivo povprečje.
Prejšnji vikend sem začela odkrivati radosti pletenja vzorcev, pri babici sem izbrskala lepo sivo prejo, za katero moram še ugotoviti kako in kam jo bom vkomponirala. Verjetno bo postala del dekadentnega spomladanskega šala.
In imam novo drugo najljubšo slikarko. Če bi imela denarni presežek, bi si kupila kakšno od njenih slik. Nič zato, bo ostalo pri printu. Slike Elizabeth Blackadder so dih jemajoče. Njeno retrospektivno rastavo v Škotski nacionalni galeriji so na žalost zaprli drugega januarja, jaz pa sem šele danes videla, da je sploh bila. Saj ne da bi v primeru, da bi razstava bila še odprta, sedla na prvo letalo, bi pa definitivno malo razmišljala o tem. V tem primeru bi že obstajala rahla nevarnost, da me v bližnji prihodnosti odnese tja. Vsaj do kataloga bom prišla, to pa je tudi nekaj. Se pa strašno veselim retrospektivne razstave moje najljubše slikarke. Metka Krašovec je prva še živeča slikarka, ki bo imela konec januarja v Moderni galeriji svojo retrospektivno razstavo. Pred meseci sem v Nedelu brala intervju z njo. Med drugim je govorila o umetnosti, kot o nečem kar lahko v opazovalcu izzove tako močna čustva, da ga ta privedejo do joka. Ob branju sem se spomnila na svoj izbruh joka ob ogledu slike Jedci krompirja, pred davnimi 17. leti v Van Goghovem muzeju. So me spraševali zakaj jokam in nisem znala povedati. Kadar gledam Metkine slike, zapadem v čudno melanholijo, ki pa nikakor ni neprijetna - zasanjana melanholija, bi ji lahko rekli.
Včeraj zvečer sem pogledala drugi del odlične nadaljevanke o Rembrandtu, prvega sem žal spregledala, med gledanjem pa premišljevala o njegovi impozantni Nočni straži in si jo spet zaželela videti. Ogled preostalih dveh delov nadaljevanke toplo priporočam - ponedeljek zvečer na Rtvslo 1. Kakorkoli, mislim, da bo morda kmalu čas, da jo v bližnji prihodnosti spet malo mahnem na sever - govorimo o Amsterdamu, seveda.

Jutri zjutraj pa na radio. Govorili bomo o knjigi. Kmalu kaj več... :)

Še živim.

In se smejim. A vam je kaj dolgčas po meni?