Ah ja... Menda nič ne pišem. So me obvestili v mailu. Ne pišem, ker nimam osnovnih pogojev za to. Z dva dni starim mejkapom krevsam naokoli, v hladilniku pa imam nedotaknjeno zelenjavo od sobote.
Včerajšnjega dne se, z izjemo prijetne večerne "dolžnosti", v smislu druženja ne spomnim več. Današnji se je začel ob sedmih zjutraj, ko sem se za silo pokrpala, se v naglici usedla na kolo in v najhujšem mrazu odbrzela na drugi konec mesta, kjer sem imela ob osmih sestanek. Prišla sem dve minuti do. Oseba, s katero sem imela sestanek ni prišla. Sem se usedla spet na kolo in preklela vse svetnike. In tudi vse nesvetnike. Od jeze mi je šlo čisto malo na jok. Sledi odhod v pisarno in delo do pol tretje. Ob treh se privlečem domov, opravim nujne telefonske pogovore, odgovorim na maile, klicarim po telefonu, medtem čakam A, ki naj bi prišla in nekaj prinesla ter nekaj odnesla. Izmenjava nekaj besed in predmetov, ona odide, namenim se v mesto - ura je dvajset čez štiri, pred peto moram biti v Tobačni. Naročim taksi, da bo hitreje. Taksija ni. Taksi zamuja. Taksi pride. Taksi obtiči v prometnem zamašku. V taksiju sedi jezen kup nesreče. V Tobačno prispem deset do pete in malo mi gre na jok. Skuhajo mi kavo, s prijateljico rečeva par besed in že je treba odhiteti. Kava mi reši življenje. In misel na litrsko marelično marmelado v torbici tudi. Hitim nazaj domov, na poti zazvoni telefon, H. sprašuje, če lahko pridem pol ure prej na koncert. Lahko. Spotoma grem po blago za obleko, za katero rokave je zmanjkalo blaga. Ga nimajo več. Nič zato, bo obleka brez rokavov, spodaj bom oblekla puli, poleti pa bo to poletna obleka. Hitim domov. Pridem, se preoblečem, pojem malo solate, tri koščke krompirja in spet odidem. Koncert na gradu. Mia Žnidarič. Jazzovske klasike in nekaj božičnih vmes. "Day and night, night and day..." "Let it snow, let it snow..." še nikoli ni bil tako nekičast kot danes. Na odru so snežile melodije, iz male disko krogle pa je snežilo po stenah. Ljudje vzklikajo: "bravo Mia!" Na izhodu sem se srečamo in izmenjamo par besed. Prijetna oseba je, močno stisne roko, njena dlan je topla. "Srečno!" reče.
Lačni ne zdržimo več, sama že dva dni nisem jedla ničesar konkretnega, prijatelj je danes pojedel le grahovo juho, prijateljica pa je nazadnje jedla ob dvanajstih. Je to normalno?! Sledi miren prijeten večer ob dobri hrani, vožnja proti domu. Mojemu telefonu v avtu uspe pobeg na sedež, kar sem na srečo ugotovila šele doma in kar malo se mi je dobro zdelo, da se je izgubil, hudič vseskozi zvoneči. Sem mu hvaležna, ker sem si danes v enem delu dneva rekla, da bi ga najraje izklopila. Zdaj naj bo tam kjer je, malo naj počiva, ko pa se mi bo spet zahotelo njegove družbe, ga pojdem iskat.
Pravite, da nič ne pišem. Med sedmo zjutraj in eno naslednjega jutra zjutraj je veliko časa, ampak... kdaj naj človek piše?!
