Kadar nimamo česa povedati, takrat govorimo o vremenu. In vreme je zadnje čase takšno, da o njem ni vredno izgubljati besed, torej nimam ničesar za povedat I guess?!
Dneve preživljam pred računalnikom ali s knjigo v roki in odštevam čas do prvih sončnih žarkov. Vsako drugo popoldne, takrat ko se dan preveša v mrak, kljub morbidni sivini nase navlečem tekaške pajkice, v ušesa si potisnem slušalke z glasbo kakršne običajno sicer ne poslušam, se pa fajn obnese kot tekaška glasba in jo mahnem čez drn in strn. Zrak zajemam s polnimi pljuči in oprezam za pomladjo, za zvončki in trobenticami, pa jih še vedno ni na spregled.
Zadnjič sem tekla mimo neke hiše pred katero sta klepetali dve ženski, ena izmed njiju je imela na povodcu mačko, enake sorte kot je moja. Povsem spontano sem se ustavila in ju pozdravila, saj sem nameravala z mačkarko reči besedo ali dve. No, na moj pozdrav sta ženski odreagirali s pogledom kot da ju bom ravnokar napadla, jima iztrgala srci in ju pojedla. Vse dokler nisem omenila, da sem se ustavila zaradi živali in smo potem rekle par vljudnostnih besed. Mi je dalo misliti. Meni je normalno, da koga ogovorim, da se včasih na ulici komu nasmehnem in take stvari. Ampak najbrž sem iz drugega sveta, očitno so zdaj taki časi, da se človek mora držati sam zase, biti globoko zadrgnjen in "se brigati zase", ne vem.
V srednješolskih letih smo hodili na romanja v francosko vasico Taize, kjer se nahaja ekumenska skupnost bratov, ki organizirajo srečanja za mladino iz celega sveta. No, mi smo bolj kot zaradi vere tja hodili zaradi druženja, ampak vzdušje tam je bilo tako prijetno in nevsiljivo, da nas je hitro "potegnilo noter", debatirali smo o aktualnih dogodkih, seveda je bila v pogovore vpeta vera, ampak vse skupaj na zelo nevsiljiv način. Tisti teden je bilo življenje čisto drugačno, ljudje so bili blazno odprti, vse je bilo sproščeno. Bratje so nas opozarjali, da se nikakor ne smemo obnašati kot da je ta kraj oaza kjer je vse drugače ter nas spodbujali, da moramo tudi ob povratku domov delovati na ta način, da v "zunanjem svetu" ni nič drugače. Haha, nikoli ne bom pozabila kako čudno so nas ob povratku domov gledali ljudje na miklošičevi ulici, tako nekako kot da smo ravnokar ušli iz kakšne psihiatrične ustanove, mi smo se namreč še naprej obnašali tako kot teden poprej, kar seveda pomeni, da se je kdo izmed nas sem ter tja tudi nasmehnil komu izmed mimoidočih. Smo potem po čudnih pogledih nekako spredvideli, da spontanost morda le ni tako zelo želena.
Sicer pa tudi sama pri sebi opažam, da se ponavadi kadar me kdo ogovori ali nepričakovano pristopi do mene, najprej vprašam: "Kaj pa bi ta zdaj od mene rad?!" Ponavadi nič, ampak ker je to tako malokrat, se mi najbrž zato zdi čudno, ko se zgodi. Nazadnje se mi je točno to zgodilo prejšnji teden v Žmaucu, ko je, medtem ko sva s prijateljico odhajali, k meni pristopil starejši gospod, kasneje sem po govoru sodeč ugotovila da je tujec in mi pridržal bundo. Aaaa?! Kdaj se vam je to nazadnje zgodilo? Meni prvič. In najbrž ne šteje, ker je bil gospod tujec, naši moški niso tako zelo galantni. Ko sem odhajala iz lokala, sem pomislila na natakarja, ki naju je s prijateljico "oblajal" kar izza šanka in potem itak ni dobro slišal kaj sva naročili, tako da sva morali naročilo ponoviti. Enaka zgodba z lajanjem izza šanka se mi je potem isti dan ponovila v lokalu v Sazuju (tisti, ki kdaj zaidete tja najbrž veste, da govorim o rdečeglavem natakarju, ki je včasih stregel v Žmaucu). Da je bila mera prijaznosti polna, je nato, po vprašanju kje imajo toaleto, pricapljal za menoj in tulil: "Ta vrata, ta vrata, poglej tule gor, saj ti piše, vidiš?!" Kot da sem munjena in kot da ne bi mogel že prej izustiti "prva vrata levo". Ne, treba je reči "levo in levo", potem pa capljati za gostom in mu skušati dopovedati, da je munjen in da niti brati ne zna.
Sicer pa... hodimo drug mimo drugega, mislimo svoje globoke misli in bog ne daj, da nas pri tem kdo zmoti. Se zdi, da je vedno manj pristnih ljudi, na momente imam občutek, da bi moral človek za prijaznost plačevati. Za tisto lažno seveda.
Pozabila sem omeniti, da pri nas kljub sivini in mrazu že cvetijo tulipani! :)
Dneve preživljam pred računalnikom ali s knjigo v roki in odštevam čas do prvih sončnih žarkov. Vsako drugo popoldne, takrat ko se dan preveša v mrak, kljub morbidni sivini nase navlečem tekaške pajkice, v ušesa si potisnem slušalke z glasbo kakršne običajno sicer ne poslušam, se pa fajn obnese kot tekaška glasba in jo mahnem čez drn in strn. Zrak zajemam s polnimi pljuči in oprezam za pomladjo, za zvončki in trobenticami, pa jih še vedno ni na spregled.
Zadnjič sem tekla mimo neke hiše pred katero sta klepetali dve ženski, ena izmed njiju je imela na povodcu mačko, enake sorte kot je moja. Povsem spontano sem se ustavila in ju pozdravila, saj sem nameravala z mačkarko reči besedo ali dve. No, na moj pozdrav sta ženski odreagirali s pogledom kot da ju bom ravnokar napadla, jima iztrgala srci in ju pojedla. Vse dokler nisem omenila, da sem se ustavila zaradi živali in smo potem rekle par vljudnostnih besed. Mi je dalo misliti. Meni je normalno, da koga ogovorim, da se včasih na ulici komu nasmehnem in take stvari. Ampak najbrž sem iz drugega sveta, očitno so zdaj taki časi, da se človek mora držati sam zase, biti globoko zadrgnjen in "se brigati zase", ne vem.
V srednješolskih letih smo hodili na romanja v francosko vasico Taize, kjer se nahaja ekumenska skupnost bratov, ki organizirajo srečanja za mladino iz celega sveta. No, mi smo bolj kot zaradi vere tja hodili zaradi druženja, ampak vzdušje tam je bilo tako prijetno in nevsiljivo, da nas je hitro "potegnilo noter", debatirali smo o aktualnih dogodkih, seveda je bila v pogovore vpeta vera, ampak vse skupaj na zelo nevsiljiv način. Tisti teden je bilo življenje čisto drugačno, ljudje so bili blazno odprti, vse je bilo sproščeno. Bratje so nas opozarjali, da se nikakor ne smemo obnašati kot da je ta kraj oaza kjer je vse drugače ter nas spodbujali, da moramo tudi ob povratku domov delovati na ta način, da v "zunanjem svetu" ni nič drugače. Haha, nikoli ne bom pozabila kako čudno so nas ob povratku domov gledali ljudje na miklošičevi ulici, tako nekako kot da smo ravnokar ušli iz kakšne psihiatrične ustanove, mi smo se namreč še naprej obnašali tako kot teden poprej, kar seveda pomeni, da se je kdo izmed nas sem ter tja tudi nasmehnil komu izmed mimoidočih. Smo potem po čudnih pogledih nekako spredvideli, da spontanost morda le ni tako zelo želena.
Sicer pa tudi sama pri sebi opažam, da se ponavadi kadar me kdo ogovori ali nepričakovano pristopi do mene, najprej vprašam: "Kaj pa bi ta zdaj od mene rad?!" Ponavadi nič, ampak ker je to tako malokrat, se mi najbrž zato zdi čudno, ko se zgodi. Nazadnje se mi je točno to zgodilo prejšnji teden v Žmaucu, ko je, medtem ko sva s prijateljico odhajali, k meni pristopil starejši gospod, kasneje sem po govoru sodeč ugotovila da je tujec in mi pridržal bundo. Aaaa?! Kdaj se vam je to nazadnje zgodilo? Meni prvič. In najbrž ne šteje, ker je bil gospod tujec, naši moški niso tako zelo galantni. Ko sem odhajala iz lokala, sem pomislila na natakarja, ki naju je s prijateljico "oblajal" kar izza šanka in potem itak ni dobro slišal kaj sva naročili, tako da sva morali naročilo ponoviti. Enaka zgodba z lajanjem izza šanka se mi je potem isti dan ponovila v lokalu v Sazuju (tisti, ki kdaj zaidete tja najbrž veste, da govorim o rdečeglavem natakarju, ki je včasih stregel v Žmaucu). Da je bila mera prijaznosti polna, je nato, po vprašanju kje imajo toaleto, pricapljal za menoj in tulil: "Ta vrata, ta vrata, poglej tule gor, saj ti piše, vidiš?!" Kot da sem munjena in kot da ne bi mogel že prej izustiti "prva vrata levo". Ne, treba je reči "levo in levo", potem pa capljati za gostom in mu skušati dopovedati, da je munjen in da niti brati ne zna.
Sicer pa... hodimo drug mimo drugega, mislimo svoje globoke misli in bog ne daj, da nas pri tem kdo zmoti. Se zdi, da je vedno manj pristnih ljudi, na momente imam občutek, da bi moral človek za prijaznost plačevati. Za tisto lažno seveda.
Pozabila sem omeniti, da pri nas kljub sivini in mrazu že cvetijo tulipani! :)
9 komentarjev:
O podobnih rečeh razmišljam tudi sama.
Običajno me prijazni ljudje najprej malo ustrašijo, ker sem tudi sama zapadla v to kolesje 'brigaj se zase' in je prva misel 'wtf, se pa ta vtikuje?', potem, ko vidim, da je to prijaznost, pa sem preprosto navdušena ... in si mislim 'ojej, še sreča, da obstajajo tudi takšni' :))
Meni se velikokrat zgodi, da me ljudje ogovorijo, če imam s seboj obe psički, zato sem kar navajena, na pogovor z neznanci. Poleg tega sem navajena takih druženj še iz otroštva, ko smo veliko kampirali. Tam je bilo skoraj "must" da koga spoznaš.
Všeč mi je tudi, ko greš na kakšno sprehajalno pot ali na kakšen hrib in se potem pozdravljaš z vsakim, ki ti pride nasproti. Je kot pretakanje pozitivne energije.
moja novoletna resolucija je ta, da pozdravljam šoferje na troli. če pozdravljam trgovke, zakaj ne bi tudi šoferje. že v prvem mesecu, sem dobila več čudnih pogledov kot majhnih nasmehov, odzdravov ali vsaj pokimanja. no, pa sej jih ne pozdravljam zato, da bi mi odzdravili, ampak da jim polepšam dan.. v februarju sem malo popustila s tem pozdravljanjem (grem po filingu in ocenim, če bo šofer vesel mojega pozdrava), ampak marca ko bo skoraj pomlad začnem spet. upam, da so takrat ljudje bolj prijazni..
Oooo, poznam to vlečenje žvalc (v moje primeru psov) daleeeeč stran od moje mesene štruce, pa čeprav bi se fini čevapčič na njihovem povodcu tako rad malce pogovoril z gospo Bibo. Folk je blesav (pika) in ob takih srečanjih ponavadi nagovorim mojo kosmato posvojenko,da je kuža verjetno kaj bolan, pa ga ne pustijo blizu;D Prajsles izrazi:DDD
Priznam, sem ljudomrzna in glej ga zlomka, znajdem se v poslu, kjer delam z ljudmi za ljudi, kar pa pomeni, da si ne morem privoščiti biti ljudomrzna. Ugotovila oziroma naučila sem se, da lep nasmeh in pozdrav ne staneta nič, tudi par prijaznih besed, četudi o vremenu, ne. Pravzaprav dela nasmeh in tistih par besed čudeže, tudi pri meni. Prej sem v trgovini vedno namrgodeno pozdravila ali ozdravila, zdaj pa čisto podzavestno z nasmehom na ustih pozdravim, želim lep dan, se prijazno zahvalim in glej ga zlomka, tiste tete, ki delajo za blagjno osem ur in poslušajo pisk ob vsakem potegu črtne kode, na konec meseca pa jim na račun nakažejo borih 500 EUR, se večinoma namehnejo nazaj in rečejo kakšno prijazno besedo, dve.
Je pa na drugi strani res, da tisti prosti dan v tednu izkoristim za to, da sem daleč stran od ljudi, nekje na samem, sama ali v dvoje in ne želim, da me kdorkoli prijazno ogovori, ker sem takrat rada sama s seboj.
ninina resolucija je sicer fajn, ampak to bi morala biti osnovna olika vsakega človeka. :) če grem jaz na trolo s točno določeno prijateljico, je tej vedno znova smešno, da voznika pozdravim in to utemeljuje s tem, da "saj te ni niti pogledal!" ampak kakšen pa me, presenečeno, z nasmehom, pozdravi nazaj. dober dan, hvala, na svidenje so ene take male besede in čisto nič nas ne stanejo. pa tudi če jih zaposlena prodajalka ne sliši, ker je z mislimi bohvekje. jaz kar gonim svojo. :) moja resolucija bi bila kvečjemu biti manj prijazna. :)
ljudje mora dandanes niso več vajeni prijaznosti s strani tujcev. če hočeš kdaj komu pomagati, fašeš kvečjemu en sumljiv pogled.
No ja, sama odvisno "od primera do primera" najprej presodim al raje furat "zase se brigaj" attitude ali pač ne, saj ponavadi se ne zmotim, razen kadar sem spontana morda. Pa smo spet tam! :)
Saša, to s psičkom je res, tudi meni se dogaja enako. Ja, pozdravljanje "v hrib" je fajn, ampak se mi zdi, da počasi izumira.
Nina, zanimiva resolucija, boš poročala kako bo v marcu. :)
Matilda, ta izjava pritiče prav tebi! :)
Vale, tudi jaz občudujem tetke za blagajno, ki se nasmehnejo in rečejo besedo ali dve. Ampak morda jim ravno to pomaga razbiti enoličnost in pisk na pisk.
Katja, to s sumljivim pogledom je res, žal.
že sedaj pogrešam taize...
Enako.
Objavite komentar