Kadar nimamo česa povedati, takrat govorimo o vremenu. In vreme je zadnje čase takšno, da o njem ni vredno izgubljati besed, torej nimam ničesar za povedat I guess?!
Dneve preživljam pred računalnikom ali s knjigo v roki in odštevam čas do prvih sončnih žarkov. Vsako drugo popoldne, takrat ko se dan preveša v mrak, kljub morbidni sivini nase navlečem tekaške pajkice, v ušesa si potisnem slušalke z glasbo kakršne običajno sicer ne poslušam, se pa fajn obnese kot tekaška glasba in jo mahnem čez drn in strn. Zrak zajemam s polnimi pljuči in oprezam za pomladjo, za zvončki in trobenticami, pa jih še vedno ni na spregled.
Zadnjič sem tekla mimo neke hiše pred katero sta klepetali dve ženski, ena izmed njiju je imela na povodcu mačko, enake sorte kot je moja. Povsem spontano sem se ustavila in ju pozdravila, saj sem nameravala z mačkarko reči besedo ali dve. No, na moj pozdrav sta ženski odreagirali s pogledom kot da ju bom ravnokar napadla, jima iztrgala srci in ju pojedla. Vse dokler nisem omenila, da sem se ustavila zaradi živali in smo potem rekle par vljudnostnih besed. Mi je dalo misliti. Meni je normalno, da koga ogovorim, da se včasih na ulici komu nasmehnem in take stvari. Ampak najbrž sem iz drugega sveta, očitno so zdaj taki časi, da se človek mora držati sam zase, biti globoko zadrgnjen in "se brigati zase", ne vem.
V srednješolskih letih smo hodili na romanja v francosko vasico Taize, kjer se nahaja ekumenska skupnost bratov, ki organizirajo srečanja za mladino iz celega sveta. No, mi smo bolj kot zaradi vere tja hodili zaradi druženja, ampak vzdušje tam je bilo tako prijetno in nevsiljivo, da nas je hitro "potegnilo noter", debatirali smo o aktualnih dogodkih, seveda je bila v pogovore vpeta vera, ampak vse skupaj na zelo nevsiljiv način. Tisti teden je bilo življenje čisto drugačno, ljudje so bili blazno odprti, vse je bilo sproščeno. Bratje so nas opozarjali, da se nikakor ne smemo obnašati kot da je ta kraj oaza kjer je vse drugače ter nas spodbujali, da moramo tudi ob povratku domov delovati na ta način, da v "zunanjem svetu" ni nič drugače. Haha, nikoli ne bom pozabila kako čudno so nas ob povratku domov gledali ljudje na miklošičevi ulici, tako nekako kot da smo ravnokar ušli iz kakšne psihiatrične ustanove, mi smo se namreč še naprej obnašali tako kot teden poprej, kar seveda pomeni, da se je kdo izmed nas sem ter tja tudi nasmehnil komu izmed mimoidočih. Smo potem po čudnih pogledih nekako spredvideli, da spontanost morda le ni tako zelo želena.
Sicer pa tudi sama pri sebi opažam, da se ponavadi kadar me kdo ogovori ali nepričakovano pristopi do mene, najprej vprašam: "Kaj pa bi ta zdaj od mene rad?!" Ponavadi nič, ampak ker je to tako malokrat, se mi najbrž zato zdi čudno, ko se zgodi. Nazadnje se mi je točno to zgodilo prejšnji teden v Žmaucu, ko je, medtem ko sva s prijateljico odhajali, k meni pristopil starejši gospod, kasneje sem po govoru sodeč ugotovila da je tujec in mi pridržal bundo. Aaaa?! Kdaj se vam je to nazadnje zgodilo? Meni prvič. In najbrž ne šteje, ker je bil gospod tujec, naši moški niso tako zelo galantni. Ko sem odhajala iz lokala, sem pomislila na natakarja, ki naju je s prijateljico "oblajal" kar izza šanka in potem itak ni dobro slišal kaj sva naročili, tako da sva morali naročilo ponoviti. Enaka zgodba z lajanjem izza šanka se mi je potem isti dan ponovila v lokalu v Sazuju (tisti, ki kdaj zaidete tja najbrž veste, da govorim o rdečeglavem natakarju, ki je včasih stregel v Žmaucu). Da je bila mera prijaznosti polna, je nato, po vprašanju kje imajo toaleto, pricapljal za menoj in tulil: "Ta vrata, ta vrata, poglej tule gor, saj ti piše, vidiš?!" Kot da sem munjena in kot da ne bi mogel že prej izustiti "prva vrata levo". Ne, treba je reči "levo in levo", potem pa capljati za gostom in mu skušati dopovedati, da je munjen in da niti brati ne zna.
Sicer pa... hodimo drug mimo drugega, mislimo svoje globoke misli in bog ne daj, da nas pri tem kdo zmoti. Se zdi, da je vedno manj pristnih ljudi, na momente imam občutek, da bi moral človek za prijaznost plačevati. Za tisto lažno seveda.
Pozabila sem omeniti, da pri nas kljub sivini in mrazu že cvetijo tulipani! :)
Dneve preživljam pred računalnikom ali s knjigo v roki in odštevam čas do prvih sončnih žarkov. Vsako drugo popoldne, takrat ko se dan preveša v mrak, kljub morbidni sivini nase navlečem tekaške pajkice, v ušesa si potisnem slušalke z glasbo kakršne običajno sicer ne poslušam, se pa fajn obnese kot tekaška glasba in jo mahnem čez drn in strn. Zrak zajemam s polnimi pljuči in oprezam za pomladjo, za zvončki in trobenticami, pa jih še vedno ni na spregled.
Zadnjič sem tekla mimo neke hiše pred katero sta klepetali dve ženski, ena izmed njiju je imela na povodcu mačko, enake sorte kot je moja. Povsem spontano sem se ustavila in ju pozdravila, saj sem nameravala z mačkarko reči besedo ali dve. No, na moj pozdrav sta ženski odreagirali s pogledom kot da ju bom ravnokar napadla, jima iztrgala srci in ju pojedla. Vse dokler nisem omenila, da sem se ustavila zaradi živali in smo potem rekle par vljudnostnih besed. Mi je dalo misliti. Meni je normalno, da koga ogovorim, da se včasih na ulici komu nasmehnem in take stvari. Ampak najbrž sem iz drugega sveta, očitno so zdaj taki časi, da se človek mora držati sam zase, biti globoko zadrgnjen in "se brigati zase", ne vem.
V srednješolskih letih smo hodili na romanja v francosko vasico Taize, kjer se nahaja ekumenska skupnost bratov, ki organizirajo srečanja za mladino iz celega sveta. No, mi smo bolj kot zaradi vere tja hodili zaradi druženja, ampak vzdušje tam je bilo tako prijetno in nevsiljivo, da nas je hitro "potegnilo noter", debatirali smo o aktualnih dogodkih, seveda je bila v pogovore vpeta vera, ampak vse skupaj na zelo nevsiljiv način. Tisti teden je bilo življenje čisto drugačno, ljudje so bili blazno odprti, vse je bilo sproščeno. Bratje so nas opozarjali, da se nikakor ne smemo obnašati kot da je ta kraj oaza kjer je vse drugače ter nas spodbujali, da moramo tudi ob povratku domov delovati na ta način, da v "zunanjem svetu" ni nič drugače. Haha, nikoli ne bom pozabila kako čudno so nas ob povratku domov gledali ljudje na miklošičevi ulici, tako nekako kot da smo ravnokar ušli iz kakšne psihiatrične ustanove, mi smo se namreč še naprej obnašali tako kot teden poprej, kar seveda pomeni, da se je kdo izmed nas sem ter tja tudi nasmehnil komu izmed mimoidočih. Smo potem po čudnih pogledih nekako spredvideli, da spontanost morda le ni tako zelo želena.
Sicer pa tudi sama pri sebi opažam, da se ponavadi kadar me kdo ogovori ali nepričakovano pristopi do mene, najprej vprašam: "Kaj pa bi ta zdaj od mene rad?!" Ponavadi nič, ampak ker je to tako malokrat, se mi najbrž zato zdi čudno, ko se zgodi. Nazadnje se mi je točno to zgodilo prejšnji teden v Žmaucu, ko je, medtem ko sva s prijateljico odhajali, k meni pristopil starejši gospod, kasneje sem po govoru sodeč ugotovila da je tujec in mi pridržal bundo. Aaaa?! Kdaj se vam je to nazadnje zgodilo? Meni prvič. In najbrž ne šteje, ker je bil gospod tujec, naši moški niso tako zelo galantni. Ko sem odhajala iz lokala, sem pomislila na natakarja, ki naju je s prijateljico "oblajal" kar izza šanka in potem itak ni dobro slišal kaj sva naročili, tako da sva morali naročilo ponoviti. Enaka zgodba z lajanjem izza šanka se mi je potem isti dan ponovila v lokalu v Sazuju (tisti, ki kdaj zaidete tja najbrž veste, da govorim o rdečeglavem natakarju, ki je včasih stregel v Žmaucu). Da je bila mera prijaznosti polna, je nato, po vprašanju kje imajo toaleto, pricapljal za menoj in tulil: "Ta vrata, ta vrata, poglej tule gor, saj ti piše, vidiš?!" Kot da sem munjena in kot da ne bi mogel že prej izustiti "prva vrata levo". Ne, treba je reči "levo in levo", potem pa capljati za gostom in mu skušati dopovedati, da je munjen in da niti brati ne zna.
Sicer pa... hodimo drug mimo drugega, mislimo svoje globoke misli in bog ne daj, da nas pri tem kdo zmoti. Se zdi, da je vedno manj pristnih ljudi, na momente imam občutek, da bi moral človek za prijaznost plačevati. Za tisto lažno seveda.
Pozabila sem omeniti, da pri nas kljub sivini in mrazu že cvetijo tulipani! :)
