Zgodba o tem, kako sem popackana z jogurtom ter z oškrbljenim lakom na nohtih vkorakala v Galerijo Emporium

Vsak dan hodim tam mimo. Ogledujem rdečo preprogo, ki vabi v, za nekatere, sveti hram ter minimalistično, lepo osvetljeno notranjost in si mislim, da moram enkrat pošpegati tja noter. Nikoli se mi ni zdel pravi čas - ob večerih sem utrujena od dela, ob vikendih mi je škoda časa, da bi postavala med štenderji z oblačili, katerih ne bom nikoli imela, ko dobim plačilo za delo, plačam položnice, vzamem apaurin, istočasno pa me želja po obisku nobel trgovin mine.
Današnji dan sem preživela ob priprtem oknu, za računalnikom, sonce mi je prijazno pripekalo na hrbet, tišino sta občasno zmotila mačka, ki sta se ravsala za oslovo senco. Vmes se mi je uspelo popackati z jogurtom, ni pa mi uspelo urediti poškrabanih nohtov, ki so vsled včerajšnjega pucanja pleksija lepo zacveteli in se oluščili. Če dobiš poziv na udeležbo na sprehodu po sončnem mestu, si čez popackano jopico oblečeš jakno, neurejene roke zarineš v žepe in s štrenastimi lasmi strumno odkorakaš skozi vrata v jesenski veter.
"Mislim, da je danšnji dan kot nalašč za obisk galerije Emporium!" reče N., ko korakava tam mimo. Ne bi se mogla bolj strinjati, v bistvu sem se prav zabavala ob misli na ta dogodek. Torej zakorakava v notranjost (jaz z rokami v žepih, kakopak). Bivši Centromerkur so lepo spucali, secesijska notranjost se lepo sveti in grdoglede trgovke, ki so postavale ob policah z metražnim blagom in odštevale ure do odhoda domov, so le še bled spomin. Vse skupaj me kljub vsemu ni pretirano impresioniralo - temu je bilo najbrž krivo sonce, ki je vabilo v svoj objem, poleg tega sem imela občutek, da se bom skuhala v svoji jakni. No, našla celo dve polici, ki bi lahko bili moji "potencialni", ostalo pa je res ranga "galerija". Po svoje je fajn, ko pravijo, da bomo kose, ki smo jih do sedaj lahko videli le na kakšnih izletih, ogledovali v centru Ljubljane. Ampak ko sem v drugem nadstropju stopila do vogalnega okna in pogledala na Prešernov trg ter okoliške strehe, sem v mislih spet objokovala enega najlepših pogledov v Ljubljani, ki ni postal kavarna. Baje da so kavarne blazno drage ter da se jih ne splača imeti, kljub vsemu: na tistem mestu bi si želela kavarno. Sedela bi tam, kot v dunajskem Haas housu (le da je ta razgled neprimetno lepši), za kavo bi morda plačala toliko kot stane majčka v Zari, ampak kupila bi si razgled. Ko sem potem krožila po drugem nadstropju, sem pozabila na poškrabane prstke in jih že veselo raztegovala v smeri videnega, potem pa me je spet prijela želja po pobegu. Z N. sva se zmenili, da zopet prideva enkrat pozimi, ko bo snežilo. Postavili se bova pred vogalno okno v drugem nadstropju in opazovali ljudi, ki hitijo skozi Prešernov trg. Glede kofeta še oklevam - naj vzamem termovko s seboj?!