Kaj naj odgovorim?! Podobno kot nikoli ne vem kaj odgovoriti na "Kako si?" Zadnje čase me precej pogosto sprašujejo kaj počnem. "Ja skoz kaj!" odvrnem. Najbrž ljudje mislijo, da človek, dasiravno ne sedi dvanajst ur pribit za službeno mizo, nima kaj početi - domnevam, da tako mislijo, ker bi, če bi mislili drugače, tega ne spraševali.
Kaj naj odgovorim?! "Vsako noč sem pokonci do treh zjutraj - delam in vmes skačem na Royksoppe. Podnevi dolgo spim, nato grem v mesto na kavo in cigarete. Dopoldan grem na faks/zavod za zaposlovanje/v knjižnico. Pijem spritz, kadim cigareto in delam plane za počitnice. Sestavljam spisek. Kuham zeleni čaj. Sprašujem se, zakaj nekateri ljudje ne pokličejo nazaj. Pa zakaj nekateri od njih ne odpišejo na mail. Nadlegujem jih, naj pridejo v mesto in z mano pijejo kafe, spet druge teram na večerni tek. Sedim na balkonu in gledam razgled ali pa opazujem kaj vse imajo ljudje na svojih balkonih. Pulim si dlake. Obredem vse cedeteke v mestu, ko iščem darilo za prijateljico. Dresiram mačjega mladiča. Merim si obseg pasu. Kuham. Jem. Spet kuham. Pospravljam. Grem na trg po jagode. Jih pojem. Grem po nove. Gledam film."
Roko na srce, saj si nikoli nisem želela postati gospodinja domačica, ampak prav dolgočasila se pa zagotovo ne bi. Ne ne, bog ne daj, da bi morala biti doma, "vzdrževana" kuhati kislo zelje in sortirati umazane štumfe, ki bi jih (če sploh) tisti, ki bi služil in mi odmerjal denar, odmetaval v napačne koše za umazano perilo, hotela sem samo povedati, da mi, če ne bi hodila v službo, ne bi bilo prav nič dolgčas. Res škoda, ker denar ne leti iz neba.
Opoldan sem, z veliko (polno) nakupovalno vrečo v roki odšla po zadnjo mezdo na svoje bivše delovno mesto. "O, kako si rjava!" (Mhm, že spet smo pri barvi, moje noge pa še vedno snežno bele). "Aja, a da sem?! Ne vem od česa bi lahko bila?" "Od šopinga!" "Jah, s tem kar je v tejle kuverti se ne da kaj prida šopingirati." si mislim, rečem pa: "Med drugim, da." Podobno kot svoji mačehovski nonici na vprašanje: "Denarja imaš dovolj?" vedno odgovorim z: "Seveda!" (s "seveda" sem ji odgovarjala tudi kadar v žepu nisem imela prebite pare.) Posedejo me na stol, vprašajo kaj počnem, povem da počnem razno, nato se po hitrem postopku poslovim. Na vljuden: "Pa oglasi se še kaj!" odgovorim "Najverjetneje se ne bom, adijo!" in odidem. Ne maram pretvarjanja. Kavo pijem s prijatelji, na obiske pa hodim tja, kjer se dobro počutim. Dokaj preprosta filozofija, da.
Kaj pa vi kaj počnete?
Kaj naj odgovorim?! "Vsako noč sem pokonci do treh zjutraj - delam in vmes skačem na Royksoppe. Podnevi dolgo spim, nato grem v mesto na kavo in cigarete. Dopoldan grem na faks/zavod za zaposlovanje/v knjižnico. Pijem spritz, kadim cigareto in delam plane za počitnice. Sestavljam spisek. Kuham zeleni čaj. Sprašujem se, zakaj nekateri ljudje ne pokličejo nazaj. Pa zakaj nekateri od njih ne odpišejo na mail. Nadlegujem jih, naj pridejo v mesto in z mano pijejo kafe, spet druge teram na večerni tek. Sedim na balkonu in gledam razgled ali pa opazujem kaj vse imajo ljudje na svojih balkonih. Pulim si dlake. Obredem vse cedeteke v mestu, ko iščem darilo za prijateljico. Dresiram mačjega mladiča. Merim si obseg pasu. Kuham. Jem. Spet kuham. Pospravljam. Grem na trg po jagode. Jih pojem. Grem po nove. Gledam film."
Roko na srce, saj si nikoli nisem želela postati gospodinja domačica, ampak prav dolgočasila se pa zagotovo ne bi. Ne ne, bog ne daj, da bi morala biti doma, "vzdrževana" kuhati kislo zelje in sortirati umazane štumfe, ki bi jih (če sploh) tisti, ki bi služil in mi odmerjal denar, odmetaval v napačne koše za umazano perilo, hotela sem samo povedati, da mi, če ne bi hodila v službo, ne bi bilo prav nič dolgčas. Res škoda, ker denar ne leti iz neba.
Opoldan sem, z veliko (polno) nakupovalno vrečo v roki odšla po zadnjo mezdo na svoje bivše delovno mesto. "O, kako si rjava!" (Mhm, že spet smo pri barvi, moje noge pa še vedno snežno bele). "Aja, a da sem?! Ne vem od česa bi lahko bila?" "Od šopinga!" "Jah, s tem kar je v tejle kuverti se ne da kaj prida šopingirati." si mislim, rečem pa: "Med drugim, da." Podobno kot svoji mačehovski nonici na vprašanje: "Denarja imaš dovolj?" vedno odgovorim z: "Seveda!" (s "seveda" sem ji odgovarjala tudi kadar v žepu nisem imela prebite pare.) Posedejo me na stol, vprašajo kaj počnem, povem da počnem razno, nato se po hitrem postopku poslovim. Na vljuden: "Pa oglasi se še kaj!" odgovorim "Najverjetneje se ne bom, adijo!" in odidem. Ne maram pretvarjanja. Kavo pijem s prijatelji, na obiske pa hodim tja, kjer se dobro počutim. Dokaj preprosta filozofija, da.
Kaj pa vi kaj počnete?
20 komentarjev:
Uh, nič kaj tako pestrega kot ti:-I
Vstanem z veliko muko, ker bi še spala (pred tem sem se ponoči parkrat zbudila in v polsnu-nočni mori premlevala slu. zadeve. Krasno. Človek bi rekel, da sem kaka superDARSmanagerka. Miljardo svetlobnih let od tega).
Se odpeljem v "slovenski St. Tropez" posejan s kakci, odšljakam 8 pa še kako uro nadvse kreativnega dela, ki je sestavljeno iz Monteveresta papirjev, pustim na mizi za dva cm nižji Monteverest (in razmišljam, če bi ga prišla razstrelit v soboto, ko bom imela mir. Ponavadi se v soboto zjutraj odločim, da nič ni vredno ene lepe sobote in mojega obiska tržnice z mojo cuciko). Po službi se včasih dobim z mojonesetro, da kaj použijeva in poplakneva (happy hour+topli obrok) in ugotoviva, da se počutiva prestari za naša leta (zadnje znanstvene ugotovitve) in se malce poveseliva ob bližajočem se skupnem dopustu. Topli obrok in rujno odpade, če se mora domov, ker se mora supervizirati project za angleščino ali se učiti SND. Pridem domov, kjer me pričaka nasmejana in skakajoča cucika, en giro z njo "za kanal", en pogled po stanovanju, ki bo popsrpavljeno in zlikano enkrat drugič in zasluženo počivanje na kavču. Branje, TV, DVD, realizacija idej (vsaj v glavi). Mater imamo dekleta iz S&C razbburljivo življenje. Enkrat bo vse drugače.
Hja, od nekdaj imam probleme s tem vprašanjem. Prej sem delala v kontrolingu in prav malo ljudi vé kaj to kontroling je. Ponavadi je bilo takole:
"Kaj pa delaš?"
"V kontrolingu sem."
"Aaaa kontrola."
"Ne kontrola, kontroling."
"Ja, saj kontrola.
Ali pa takole:
"Kaj pa delaš?"
"V kontrolingu sem."
"Aaa kakovost."
Zdaj pa se zaplete že pri predhodnem vprašanju, kje delaš?
"Na xxxx."
"????"
in potem:
"Kaj pa delaš*
"xxxx"
"Aha, ampak kaj pa počneš kot xxxx"
"xxxxx"
"Hmm, pa to tam rabijo?"
Če pa grem za splošna vprašanja, pa spet večini ni jasno zakaj rada kuham vsak dan, pa tudi če ob devetih zvečer, pa zakaj kvačkam, pa kako lahko nakit kvačkam, pa zakaj nek belgijski pir pijem, pa zakaj delam 12 ur na dan, če pa nihče ne ve kaj točno sploh počnem ... pa ... eh ...
Jaz pa študiram.
Aha, kaj pa?
Ah, to in ono.
Aha, in kaj boš potem?
Ne vem.
Aha, torej boš po poklicu xy?
Ne, ne bom, ker mi ni všeč.
Zakaj pa potem to študiraš?
Ker se še iščem.
Aha, pa ne bi raje študirala kaj drugega?
Ne, ne bi, ker nimam ideje kaj. Aha, okeeeej.
Vsi smo čudni. Drugi še najbolj :)
Sama na vprašanje "Kako si?" odgovarjam kar s "sem"...
Matilda, službene more sem imela redko, ampak zadnjo si bom pa zapomnila: Ko sem oddelovala zadnji službeni teden, smo oddajali natečaj, v sklop katerega je sodila tudi ogromna maketa. No, jaz sem potem zaddnjo noč v polsnu rezala plošče in jih lepila skupaj. Nič kaj prijeten občutek ko se človek zbudi in pride do spoznanja da bo moral s tem početjem nadaljevati še cel dan. :)
Vale, saj res: zakaj pa piješ tisti belgijski pir?! :D
N., rešuje nas to, da podobni čudaki skupaj letamo. vse ostale pa se že da nekako abstrahirat. Kolikor toliko...
Anolopka, jaz ponavadi probam kar preslišat.
Na vprašanje "kako si", je najbolje odgovoriti z odgovorom "zakaj te pa to zanima"
Jaz ponavadi na vprašanje kako sem, odgovorim : E-N-K-R-A-T-N-O s pogledom UAUAUUUU a la Rdeča kapica, ki je vesela, da skaklja skoz gozd. In to tako zafektirano, da še telebajski razumejo, da me boli za njihovo vprašanje.
Vale, sem ena od tistih nemalo ljudi in zdaj grem guglat kontroling. Verjetno bom zvedla kaj novega.
Pa še nakaj na temo vprašanj - kako si...kadarkoli srečam kako staro poznanstvo ne vprašam nikoli kako je, kaj dela, a ma otroke, a se ločuje, a ma dovolj denarja.... Ponavadi se ustavim, če prav moram, rečem haj, se nasmeje in odopeketam mimo. Baje sem ljudomrzna. Tudi v redu.
hm, saj verjamem, da nas vse kdaj kaj zmoti, ampak predstavljaj si človeka na drugi strani: mene bo strah it s tabo na kofe, ker nikoli ne bom vedela, katero vprašanje je ok in katero ni :-)
Nataša, midve se imava pa tolk za pogovarjat, da ti še na misel ne bo prišlo, da bi spraševala kaj počnem. Oziroma, preden bi lahko vprašala, boš že vse vedela. :)
Nisem vedela da je tudi tebe kdaj strah?! :D
Re: Nataša, nikoli ne hodi na kavo z nekom, katerega te je strah;-)
Nataša, kot je že rekla matilda, nikoli ne hodi na kavo z nekom katerega te je strah!
Lahko greva pa na pivo! :)
ja, en orehovc bom doma ruknla, potem pa pogumno s tabo na kofe :-))))
Nataša, to se mi zdi pa zelo dobra ideja. Sicer pa, pes, ki laja ne grize. :)
ja, meni tudi ni ravno dolgčas - poleg ostalega sem si nakopala še opremo lastnega staovanja in sem čisto iz sebe, ker sem našla sanjsko luč :-) kolk malo človek rabi. če bi pa še kofe ratal, bo pa moje življenje sploh popolno ;-)
Špela, najteže je opremljati sam sebi. Sama nimam teh problemov (še). :) Me pa zanima katera luč te je tako prevzela?!
sem jo na blogu objavila ;-) hitro pogledat!
aja, želim ti čimprejšne tovrste probleme!
Preprosto lepa! Hja, upam da bodo tovrstni problemi čimprej prišli na vrsto. Hvala za lepe želje! :)
Zdravo :) tagala sem te
Objavite komentar