sreda, junij 03, 2009

No, lepo delajte še naprej...

_

Že tri dni se zbujam brez budilke. Saj ni res - lažem kot pes teče, vi pa mi verjamete in, najverjetnje, zavidate. Seveda si naravnam budilko, ker bi, če je ne bi, prespala pol dneva, tega si pa pač ne dovolim. Prestara sem, da bi poležavala tja do dvanajste. Če človek preveč spi, življenje zdrsne mimo njega. Hja, očigledno zdrsne mimo tudi če imaš oči široko odprte, ampak človek z odprtimi očmi vseeno ujame več kot tisti, katerega oči so zaprte, to je dejstvo.
No ja, vsi ki ste se še pred dobrim tednom z mano veselili moje nove službe, se lahko pri priči nehate veseliti, kajti ponujeno delovno mesto sem med tem že zavrnila. Aha! "I'm not that cheap, baby!" No ja, so bili še drugi razlogi, ampak tega na tem mestu ne bomo razlagali. Skratka, izbrala sem težjo pot (kot da je ne vedno?!).
Sem torej včeraj zjutraj vstala in v razvlečenih hlačah in preveliki jopici odkrevsala proti svojemu bivšemu delovnemu mestu. Glavni je ponudil čokolado s pretečenim rokom. Vzela sem dva koščka, nato pa izročila ključe. Ker nisem hotela reči "Lepo se imejte!" sem rekla: "Lepo delajte še naprej." Tisti, ki je prej ponujal čokolado s pretečenim rokom je rekel: "Vanja... hvala!" "Hvala tebi, adijo!"
Čez slabe pol ure stojim v prostoru, ki ga na tihem poimenujem "prostor čakalnih vrst". Postavim se v vrsto, iz torbe, v upanju, da mi jo uspe prebrat pred rokom vrnitve, ki je jutri, vzamem Cohenovo Najljubšo igro. Berem 45 minut. Po 45 minutah knjigo pospravim v torbo in se pomaknem k pultu, katerega finalna obdelava je cenena imitacija ptičjega javorja. Plastični pulti se mi gravžajo. Prav tako plastične oprijemke v avtobusih. Vse plastične reči, na katere ljudje polagajo svoje roke, se mi gravžajo. Če bi bil taisti pult lesen ali recimo iz inoxa, se mi ne bi zdel pol toliko nagravžen. Na drugi strani pulta sedi gospa Vida. Kasneje vidim, da ji je v resnici ime Anica, ampak meni se zdi, da bi ji ime Vida zelo lepo pristajalo. Gospa Vida ima vihajoči se frufru mišje-rjave barve, oblečena je v sintetično rebrasto jopico v temno modrem odtenku. Izgleda nekako tako, kot da bi pred leti izbirala med poklicema nune in referentke za šaltarjem na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Prijazno se nasmehnem (predvidevam da bo gospe Vidi to všeč, saj večino ljudi, ki stojijo za pultom iz imitacije ptičjega javorja po nekaj obiskih volja do nasmeha najverjetneje mine). Gospa Vida vrne nasmeh. "Rada bi se prijavila kot brezposelna oseba in pridobila subvencijo za samozaposlitev." rečem. Gospa prikima. Nato sledi izpraševanje - dam ji vse podatke, vse razen prvega dneva zadnje menstruacije. Potem dobim termin predavanja in datum pri svetovalki. Tu pa se zadeva zatakne: "Mhm, 16. pa jaz ne morem." rečem. "Me ni v državi." nadaljujem. "To pa ne bo šlo" prijazno reče gospa Vida. "Vi ste nam zdaj na razpolago!" WTF, jaz nisem in nikoli ne bom nikomur na razpolago!" si mislim, rečem pa: "Že že, ampak saj nisem aktivna iskalka zaposlitve." "Kljub temu. Taka so pravila." odvrne gospa. "Mhm, a obstaja možnost da bi vse skupaj prestavili na kasnejši datum - uvodni sestanek in pogovor s svetovalko. "Ne." prijazno odvrne Vida in doda: "Lahko pa pokličete vašo svetovalko in se poskušate zmenit z njo, ampak ni izključeno, da se ne bo dalo." "Poslušaj, ti Vida," si mislim "16. junija bom sedela v trupu jeklenega ptiča velikana, ki bo letel nekam proti severu, pa če se ti na svoj frufru postaviš!" Ne preveč zadovoljive volje odkrevsam iz kraja nesrečnega dogodka, v glavi pa mi doni: "Vi ste nam sedaj na razpolago!" Komaj sem oddala ključe, bila pol ure svobodna, pa sem spet na razpolago! Stopim v najbližjo trgovino, kupim vrečko žele bonbonov in si vsebino le-te po hitrem postopku nabašem v usta. Na poti v mesto potem kupim še kepico čokoladnega sladoleda in prijetno masten francoski rogljič, ki se v ustih lepo raztopi.
Ko korakam po Wolfovi nekdo zakliče moje ime. "Ključe imam zate!" reče prijatelj. "No, lušno, pravkar sem oddala ključe in že bom dobila nov ključ. Dobro mi gre! Ključ odpira vrata pisarne, v kateri se nahaja miza, za katero bom dokončala svoje diplomsko delo. Tam bom na razpolago sama sebi. Kasneje se naučim kako se skuha fina kava v avtomatu, spijem kafe, pokadim par smotk, preizkusim kavč, se založim z musko in dobre volje odidem iz prostora, katerega vrata odpira moj novi ključ. Imela bom rutino - to je to kar potrebujem. Vsako jutro se bom odpravila od doma, oddelala svoj "delovnik" in se zvečer vrnila domov. Vmes bom lahko skočila na faks in na kakšno kafe v senco priljubljenega lokala. In kar je najvažnejše: med ljudmi bom. Grozno je 24 ur na dan, po možnosti v spalni srajci, sedeti doma za svojo pisalno mizo. Fuj!
Popoldne potem mineva v prijetnih opravilih: obisk tržnice, spritz v senci, priprava lahkega kosilca in kava s prijateljico. Neverjetno, kako brezdelnežu čas hitro mine! Vsaj meni. Prosti čas je ena tistih reči, katerih se res ne bi mogla nikoli naveličati. Fino je biti sam sebi na razpolago!



20 komentarjev:

matilda pravi ...

Srečno Kekec! Glede na to, da danes ni moj najboljši dan me je malce stisnilo še zate...pa je brez veze, ker sem jaz boječka, pa paničarka, pa še v službi so me razburili, pa še več dela se mi obeta za drekecpekec od plače, pa eni ne delajo nič, pa penzijo bom imela (ali pa ne imela) za eno hrenavko in pol na teden....skratka, v prsih me stiska, pa malce se mi joče... Tvoja zapis (pogled) mi je v bistvu malce polepšal dan. Hvala.

Kameleonka pravi ...

Matilda, tudi jaz nisem tako zelo pogumna, kot se morda zdi, ko človek prebere tale zapis. Ampak nimam izbire. Vem da mi na začetku ne bo preveč lahko. Pa si potem rečem: saj se vedno vse izide! No, vsaj do sedaj se je... :))

Lucija pravi ...

vse se izide.. al tako al pa drugače.. samo tista predavanja ti pa totalno ne zavidam, ker so groozna. ko sem bila jaz tam, sem bila še bolj depresivna kot prej, ko še nisem imela službe.. pa prošnje te učijo pisat in samozavesti.. beda! upam, da bo kmalu drugače!

Kameleonka pravi ...

Lucija, to je neko uvodno enourno predavanje, v katerem predstavijo program samozaposlitve - nobenih prošenj in podobnih traparij. Ne, ker nisem iskalka zaposlitve mi bo, vsaj upam, marsikaj prihranjeno. :)

matilda pravi ...

Ne vem kako to gre, vem, pa da imam na vseh predvanjih, seminarjih, delavnicah vedno en kup konkretnih vprašanj (govorim o plačljivih zadevah) IN, redkokdaj sem dobila konkretne odogvore. Ker sem vztrajna in nepopustljiva;-) sem si izborila obljubo o naknadnih odogovorih (kao po e-pošti), saj so oglaševali, da razrešujejo probleme v praksi. Nikoli dobila odgovora. Tako, da je fino vztrajat tam in takoj. Morda je tole izven konteksta, ampak moj slabozačet dan se zaenkrat še ni poboljšal. Popoldan grem v naravo!

Kameleonka pravi ...

Matilda, bom vztrajna. :) Mogoče je malo tečen dan, ker pada pritisk - jaz ga krotim z zelenimi čajčki in kofeti, pa sem zaenkrat kar naspidirana. Zavrti si kakšno fino musko, meni vedno pomaga. Trenutno se radostim ob devetem songu s teleplate. Glasba je čarovnija! :)

Kameleonka pravi ...

Eh, zajebala sem pri linku. V bistvu gre za ta novo plato tega benda.
No, seveda je tudi v prejšnjem komentarju polinkana plata krasna izbira za melanholično-hladne poletne dni. :)

matilda pravi ...

Kako si vedla, da je to glasba mojega življenja???? :-D Jesss!

Kameleonka pravi ...

Kako neki - jaz pač vse vem! :)) A je dan zdaj že kaj lepši?!

matilda pravi ...

Mnogo.

Kameleonka pravi ...

Saj pravim: glasba je čarovnija! :)

spela pravi ...

hej, potem si lahko obetamo dopoldanski kofe? :))

Kameleonka pravi ...

Špela, dopoldanski kofe vsekakor!:)

emetadindon pravi ...

Čestitam! Tudi za pisarno :) . Tisto enourno predavanje je bolj brezveze, seminar pred samozaposlitvijo pa je zelo odvisen od izvajalca. Bodi pripravljena, da naletiš na kak fosil, ki v praksi že dolgo ni nobenega podjetja odprl in nima pojma o računovodstvu. Najbolje bo, če boš sama aktivno zbirala informacije o potrebnih dokumentih, o zakonskih zahtevah, plačevanju davkov itd. Morda pa kvasim neumnosti in že imaš na tričetrt naštudirane stvari? Mimo fosila žal nisem mogla zaradi dezinformacije, ki smo jo dobili pri enem. Nič hujšega, na srečo. Dosti uspeha ti želim!

Kameleonka pravi ...

Emetadindon, hvala! Ne, nič še nimam naštudirano, od teh svetovalcev in seminarjem niti ne pričakujem preveč - bom raje sama reči prešnofala. Ja, fosili so pa povsod. :)

salvia pravi ...

thumbs up, da si šla na svoje. sicer pa pogumni svoj pogum redko občutijo kot pogum ;)

Nataša pravi ...

če te bo kaj zanimalo glede s.p.-ja, samo vpraši. Delavnico imam pa zdajle junija.

Kameleonka pravi ...

Salvia, "Bom šla na svoje". Ja, glede poguma je tako - jaz tega še vedno ne občutim kot pogum, bolj kot nujo. :)
Nataša, veš da bom. Enkrat... ko nama rata končno skočit na tisti kofe! :)

Anonimni pravi ...

joj, z vsemi tvojimi zapisi se tako zeloooo identificiram :). Res lepo in se strinjam, vprašanje kaj počneš je čista bedarija. To vprašajo predvsem tisti, ki jih dolgočasna služba rešuje pred tem, da niso še bolj dolgočasni kot so. Glede zavoda pa: meni gredo z njimi tudi lasje pokonci, to pa je ena taka zakostenela ustanova. Jaz sem se zaradi "njim biti popolnoma na razpolago" (halo, kaj pa moja osebna svoboda, a sedaj me bodo pa uradniki nadzorovali) odločila preživotariti to situacijo solo...

srečno srečno in čakamo druge zapise :))))

Kameleonka pravi ...

Anonimni, srečno tudi tebi! :)