Far off...

Na oddihu do 30.6.

Mooi

-

Ne, ljudje se definitivno ne delimo na pasjeljubce in mačjeljubce. Ali pa sem le jaz izjema?! Za tri dni sem prevzela vlogo mačje pestunje in mala Mooi mi je dobesedno zlezla pod kožo... Nastradajo pa raznorazni trakci - na hlačah, na spalni oblekci, pa polnilci - slednje zaenkrat dokaj uspešno umikam. Neverjetno, kako ukazovalen je mali vragec: ko sem se vrnila iz mesta in se zaprla v sobo, da v miru pojem kosilce, se je postavila pred vrata in jezno mijavkala. Seveda mi srce ni dalo, da ji ne bi odprla vrat. Hudiček se mi je takoj ugnezdil v naročje in stegoval svoje male mačje tačke na krožnik z mozzarelo. Na srečo sem pri jedi hitrejša, za grizljanje malega koščka sirčka je namreč potrebovala skoraj minuto. No, pri igri me pa ona premaga...

Kaj pa kaj počneš?

Kaj naj odgovorim?! Podobno kot nikoli ne vem kaj odgovoriti na "Kako si?" Zadnje čase me precej pogosto sprašujejo kaj počnem. "Ja skoz kaj!" odvrnem. Najbrž ljudje mislijo, da človek, dasiravno ne sedi dvanajst ur pribit za službeno mizo, nima kaj početi - domnevam, da tako mislijo, ker bi, če bi mislili drugače, tega ne spraševali.
Kaj naj odgovorim?! "Vsako noč sem pokonci do treh zjutraj - delam in vmes skačem na Royksoppe. Podnevi dolgo spim, nato grem v mesto na kavo in cigarete. Dopoldan grem na faks/zavod za zaposlovanje/v knjižnico. Pijem spritz, kadim cigareto in delam plane za počitnice. Sestavljam spisek. Kuham zeleni čaj. Sprašujem se, zakaj nekateri ljudje ne pokličejo nazaj. Pa zakaj nekateri od njih ne odpišejo na mail. Nadlegujem jih, naj pridejo v mesto in z mano pijejo kafe, spet druge teram na večerni tek. Sedim na balkonu in gledam razgled ali pa opazujem kaj vse imajo ljudje na svojih balkonih. Pulim si dlake. Obredem vse cedeteke v mestu, ko iščem darilo za prijateljico. Dresiram mačjega mladiča. Merim si obseg pasu. Kuham. Jem. Spet kuham. Pospravljam. Grem na trg po jagode. Jih pojem. Grem po nove. Gledam film."
Roko na srce, saj si nikoli nisem želela postati gospodinja domačica, ampak prav dolgočasila se pa zagotovo ne bi. Ne ne, bog ne daj, da bi morala biti doma, "vzdrževana" kuhati kislo zelje in sortirati umazane štumfe, ki bi jih (če sploh) tisti, ki bi služil in mi odmerjal denar, odmetaval v napačne koše za umazano perilo, hotela sem samo povedati, da mi, če ne bi hodila v službo, ne bi bilo prav nič dolgčas. Res škoda, ker denar ne leti iz neba.
Opoldan sem, z veliko (polno) nakupovalno vrečo v roki odšla po zadnjo mezdo na svoje bivše delovno mesto. "O, kako si rjava!" (Mhm, že spet smo pri barvi, moje noge pa še vedno snežno bele). "Aja, a da sem?! Ne vem od česa bi lahko bila?" "Od šopinga!" "Jah, s tem kar je v tejle kuverti se ne da kaj prida šopingirati." si mislim, rečem pa: "Med drugim, da." Podobno kot svoji mačehovski nonici na vprašanje: "Denarja imaš dovolj?" vedno odgovorim z: "Seveda!" (s "seveda" sem ji odgovarjala tudi kadar v žepu nisem imela prebite pare.) Posedejo me na stol, vprašajo kaj počnem, povem da počnem razno, nato se po hitrem postopku poslovim. Na vljuden: "Pa oglasi se še kaj!" odgovorim "Najverjetneje se ne bom, adijo!" in odidem. Ne maram pretvarjanja. Kavo pijem s prijatelji, na obiske pa hodim tja, kjer se dobro počutim. Dokaj preprosta filozofija, da.
Kaj pa vi kaj počnete?

Izbirčni krvoses

_

Kakšna razburljiva noč! Človek takole ob enih zjutraj povsem mirno in brezskrbno sedi za svojo pisalno mizo, sreba čaj iz svojega najljubšega kozarca in premišljuje, v katero smer bo obrnjen kavč, pa kje bo mizica, na kateri bo imela gospa postavljeno vazo z rožam... Nakar ga nekaj zasrbi. Fuj, ogabno!! Ko se popraskam po stegnu, mi v roki ostene ogromen klop. Aaaaa?! A mi lahko ni nič jasno, prosim?! Le od kje bi se vrag lahko vzel?! Cel ljubi dan sem parkirana pred tole škatlo, ven sem šla le za pol ure, ko sem šla odtečt svoje tri kroge za vodo, po teku pa takoj skočila pod tuš... Predvidevam, da se je izbirčni klop name navlekel iz kožuha kosmatega psa, ki leži tamle pri vratih. In ravno name, ki bi na tekmovanju v hipohondriji zasedla častno tretje mesto, če že ne bi bila druga ali nemara celo prva?! Kako malo je manjkalo, pa bi bila lahko poleg vseh možnih bolezni tega sveta zadobila še boreliozo. Ali pa meningitis! Niti pomisliti ne smem na kaj takega! Sicer mi še vedno ni jasno ali se klopi delijo na pasje in človeške (mnenja o tem se namreč vedno krešejo) ampak meni se zdi, da je klop klop. Tudi če se po ne vem kakšnem ključu delijo na pasje in ne-pasje, tale je bil oboje! In prekleto izbirčen je bil, da se je iz psa preselil name. Asssaka, sem ga z olfa nožem presekala na pol. Ker je požrešnež še vedno veselo migal, sem ga za kazen še malo narezala. No ja, tudi krutost ima včasih smisel!
Tale post je opozorilo vsem tistim, ki mirno sanjate v svojih posteljicah in mislite da se vam ne more nič zgoditi. Kje pa, vse polno nevarnosti preži na vas! No, posvarila sem vas, zdaj grem pa nazaj delat - v upanju da se iz kakega kota ne privleče debela anakonda...

No, lepo delajte še naprej...

_

Že tri dni se zbujam brez budilke. Saj ni res - lažem kot pes teče, vi pa mi verjamete in, najverjetnje, zavidate. Seveda si naravnam budilko, ker bi, če je ne bi, prespala pol dneva, tega si pa pač ne dovolim. Prestara sem, da bi poležavala tja do dvanajste. Če človek preveč spi, življenje zdrsne mimo njega. Hja, očigledno zdrsne mimo tudi če imaš oči široko odprte, ampak človek z odprtimi očmi vseeno ujame več kot tisti, katerega oči so zaprte, to je dejstvo.
No ja, vsi ki ste se še pred dobrim tednom z mano veselili moje nove službe, se lahko pri priči nehate veseliti, kajti ponujeno delovno mesto sem med tem že zavrnila. Aha! "I'm not that cheap, baby!" No ja, so bili še drugi razlogi, ampak tega na tem mestu ne bomo razlagali. Skratka, izbrala sem težjo pot (kot da je ne vedno?!).
Sem torej včeraj zjutraj vstala in v razvlečenih hlačah in preveliki jopici odkrevsala proti svojemu bivšemu delovnemu mestu. Glavni je ponudil čokolado s pretečenim rokom. Vzela sem dva koščka, nato pa izročila ključe. Ker nisem hotela reči "Lepo se imejte!" sem rekla: "Lepo delajte še naprej." Tisti, ki je prej ponujal čokolado s pretečenim rokom je rekel: "Vanja... hvala!" "Hvala tebi, adijo!"
Čez slabe pol ure stojim v prostoru, ki ga na tihem poimenujem "prostor čakalnih vrst". Postavim se v vrsto, iz torbe, v upanju, da mi jo uspe prebrat pred rokom vrnitve, ki je jutri, vzamem Cohenovo Najljubšo igro. Berem 45 minut. Po 45 minutah knjigo pospravim v torbo in se pomaknem k pultu, katerega finalna obdelava je cenena imitacija ptičjega javorja. Plastični pulti se mi gravžajo. Prav tako plastične oprijemke v avtobusih. Vse plastične reči, na katere ljudje polagajo svoje roke, se mi gravžajo. Če bi bil taisti pult lesen ali recimo iz inoxa, se mi ne bi zdel pol toliko nagravžen. Na drugi strani pulta sedi gospa Vida. Kasneje vidim, da ji je v resnici ime Anica, ampak meni se zdi, da bi ji ime Vida zelo lepo pristajalo. Gospa Vida ima vihajoči se frufru mišje-rjave barve, oblečena je v sintetično rebrasto jopico v temno modrem odtenku. Izgleda nekako tako, kot da bi pred leti izbirala med poklicema nune in referentke za šaltarjem na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Prijazno se nasmehnem (predvidevam da bo gospe Vidi to všeč, saj večino ljudi, ki stojijo za pultom iz imitacije ptičjega javorja po nekaj obiskih volja do nasmeha najverjetneje mine). Gospa Vida vrne nasmeh. "Rada bi se prijavila kot brezposelna oseba in pridobila subvencijo za samozaposlitev." rečem. Gospa prikima. Nato sledi izpraševanje - dam ji vse podatke, vse razen prvega dneva zadnje menstruacije. Potem dobim termin predavanja in datum pri svetovalki. Tu pa se zadeva zatakne: "Mhm, 16. pa jaz ne morem." rečem. "Me ni v državi." nadaljujem. "To pa ne bo šlo" prijazno reče gospa Vida. "Vi ste nam zdaj na razpolago!" WTF, jaz nisem in nikoli ne bom nikomur na razpolago!" si mislim, rečem pa: "Že že, ampak saj nisem aktivna iskalka zaposlitve." "Kljub temu. Taka so pravila." odvrne gospa. "Mhm, a obstaja možnost da bi vse skupaj prestavili na kasnejši datum - uvodni sestanek in pogovor s svetovalko. "Ne." prijazno odvrne Vida in doda: "Lahko pa pokličete vašo svetovalko in se poskušate zmenit z njo, ampak ni izključeno, da se ne bo dalo." "Poslušaj, ti Vida," si mislim "16. junija bom sedela v trupu jeklenega ptiča velikana, ki bo letel nekam proti severu, pa če se ti na svoj frufru postaviš!" Ne preveč zadovoljive volje odkrevsam iz kraja nesrečnega dogodka, v glavi pa mi doni: "Vi ste nam sedaj na razpolago!" Komaj sem oddala ključe, bila pol ure svobodna, pa sem spet na razpolago! Stopim v najbližjo trgovino, kupim vrečko žele bonbonov in si vsebino le-te po hitrem postopku nabašem v usta. Na poti v mesto potem kupim še kepico čokoladnega sladoleda in prijetno masten francoski rogljič, ki se v ustih lepo raztopi.
Ko korakam po Wolfovi nekdo zakliče moje ime. "Ključe imam zate!" reče prijatelj. "No, lušno, pravkar sem oddala ključe in že bom dobila nov ključ. Dobro mi gre! Ključ odpira vrata pisarne, v kateri se nahaja miza, za katero bom dokončala svoje diplomsko delo. Tam bom na razpolago sama sebi. Kasneje se naučim kako se skuha fina kava v avtomatu, spijem kafe, pokadim par smotk, preizkusim kavč, se založim z musko in dobre volje odidem iz prostora, katerega vrata odpira moj novi ključ. Imela bom rutino - to je to kar potrebujem. Vsako jutro se bom odpravila od doma, oddelala svoj "delovnik" in se zvečer vrnila domov. Vmes bom lahko skočila na faks in na kakšno kafe v senco priljubljenega lokala. In kar je najvažnejše: med ljudmi bom. Grozno je 24 ur na dan, po možnosti v spalni srajci, sedeti doma za svojo pisalno mizo. Fuj!
Popoldne potem mineva v prijetnih opravilih: obisk tržnice, spritz v senci, priprava lahkega kosilca in kava s prijateljico. Neverjetno, kako brezdelnežu čas hitro mine! Vsaj meni. Prosti čas je ena tistih reči, katerih se res ne bi mogla nikoli naveličati. Fino je biti sam sebi na razpolago!