Tam kjer je bil nekoč zid...

_

Tak, kjer je bil nekoč zid, se nahaja mesto, ki se ne trudi biti za vsako ceno všečno in prav v tem je njegov čar. Zadnjič sem se zalotila ob vprašanju, ali bi bil Berlin tak kot je, če ga ne bi doletela žalostna zgodba z zidom. Po mojem da ne. S sabo nosi toliko zgodb (mesto je bilo med drugo svetovno vojno porušeno do tal, potem z zidom razdeljeno na dva dela, po padcu zidu pa doživelo popolno preobrazbo) in ravno zato je tako zelo fascinantno. Ko je padel zid, se je začela pisati zgodba multikulturnega mesta - celo desetletje se je na veliko gradilo, v tem času je bil Berlin poznan pod imenom "Mesto žerjavov". Še danes obstaja veliko nepozidanega prostora, še vedno je ogromno slepih fasad, ki čakajo, da se nanje naslonijo nove stavbe, marsikje še vedno vidite žerjave, ki okrašeni z lučmi bodejo v nebo.
Tako kot je v Ameriki New York zgodba zase, tako je z Berlinom v Nemčiji, Berlin namreč ni prav nič nemški. V času ko se je v mestu na veliko gradilo, so se v mesto naselili ljudje s celega sveta, mesto je med drugim postalo pravi raj za umetnike.

Takoj prvi večer sva s prijateljico zavili v skvot Tacheles na Oranienburger strasse, ki se nahaja eno ulico stran od prijetnega hostla, kjer sva imeli svojo bazo. V pritličju Tachelesa se nahaja lokal Zapata, kjer se vsak večer nekaj dogaja. Ne vem kako je to s kajenjem urejeno drugje po državi, a v Berlinu se baje vsak lastnik lokala sam odloča ali se bo v lokalu kadilo ali pač ne. Kadilskih lokalov ni veliko, v Zapati se lahko kadi. Žal mi je, ker prvi večer s seboj nisem imela fotoaparata, tako sem zamudila nekaj krasnih momentov na dvorišču Taschelesa, ko sva z Nino v megli skakali po blatu med lužami in med rošenjem dežja opazovali čudaške skulpture. Naslednji večer sem sicer imela s sabo fotoaparat, a ni bilo več istega vzdušja, tako da nisem kaj dosti fotkala. Po kofetu v Zapati sva se premaknili na drugo stran Oranienburger strasse, kjer se nahaja nebroj tujih restavracij - od kitajskih, tajskih, japonskih, mešano azijskih, do indijskih ter italijanskih in v eni izmed njih pojedli dve odlični juhi. Cene v Berlinu so za moje pojme precej nižje kot ljubljanske. Za šest koktejlov in dve juhi boste namreč odšteli 35 ojrov. (Jedli sva pretežno vzhodnjaško hrano, restavracije izbirali naključno in nikoli naleteli na slabo hrano. No, če izvzamem, da so nama nekje poturili jasminov čaj, ki ni bil jasminov (je namreč nemarno pogrenil). Ampak to še prenesem, nič takega.)
Potem pa z U-bahnom v Kreuzberg na srečanje s prijatelji. Kreuzberg je najbolj alternativni del mesta. No, tam sem si imela priložnost ogledati najbolj čudaški lokal ever: stene in strop oblečene v roza umeten kožuh, iz stropa so viseli nakičeni lestenci, nasploh se je cel lokal svetlikal v nebroju kičkov. Spet mi je bilo žal, da sem fotkič pustila v hostlu. Kdor torej hoče videti ta krasni "mufek bar", mora vzeti pot pod noge in se podati v Kreuzberg! :) Ampak mi nismo sedeli v "mufku" temveč v nekem baru, kjer sva se z N., kot edini ženski v baru, med geji prav fino počutili!

Simbol na semaforju je iz vzhodnega Berlina. Po padcu zidu so hoteli semaforje poenotiti, pa so se ljudje uprli, zato so jih pustili pri miru. Tako lahko po semaforjih vidite v kateri del je, v času ko je stal zid, spadal določen predel mesta. Iz tegale zelenega možiclja in njegovega rdečega brata so Berlinčani naredili nešteto bolj ali manj posrečenih suvenirjev.

V mestu se nahaja ogromno zazelenjenih atrijev.

Tlak v tleh nakazuje mesto kjer je potekal zid.

Še eden izmed atrijev na Hackescher marktu. Ta del mesta je prava meka za nakupovanje in posedanje v prijetnih atrijih ali pa na trgu med drevesi. Vreme je bilo kot naročeno - toplo in sončno, česar sicer na fotografijah ni videti. Tokrat nisem imela svojih fotografskih momentov. Pa kdaj drugič!

En par čeveljcev je odšel z mano!

Malo bolj turistična fotografija z mostu na Friedrichstrasse.

Še en atrij na Hackescher marktu.

Trgovinica za lasuljami na Oranienburgerstrasse. Na večer najinega prihoda je bila trgovina nabasana, bližal se je namreč haloween, ljudje so se na veliko opremljali z maskami in kostumi.

Sobota je bila rezervirana za nekaj ključnih "must see" lokacij, prva postaja je bila East side gallery. Štiri postaje stran od Alexanderplatza se odpira čisto drug svet - precej zanemarjen predel. Ob "vhodu" ob East side gallery stoji lokal, kjer strežejo vodeno kavo - okus le-te kar paše k morbidnemu okolju. Ob zidu se sprehajajo turisti, ki se poslanjajo po legendarnih trabijih ali pa se z njimi celo zapeljejo po mestu.

Popoldne mine v potepanju po Potsdamer platzu, kjer med iskanjem Martin Gropius baua v mimohodu pofotkam še tegale srebrnega medveda.

V Martin Gropius Bau trenutno poteka retrospektivna razstava Richarda Avedona, na kateri so razstavljene tako fotografije znanih osebnosti (Janis Jolin, Marilyn Monroe, Susan Sontag, pa fotografija Charlieja Chaplina tik preden je pobegnil iz Amerike ter mnogih drugih), kot tudi njegovih znamenitih rudarjev, zadnja soba pa je nemenjena fotografijam, ki so bile posnete na praznovanju prvega novega leta po padcu zidu. Žal je bila gneča tako velika (bila je sobota), da v razstavi nisem uživala, tako kot bi lahko uživala v normalnih okoliščinah, saj si moral za ogled vsake posamezne fotografije kar nekaj časa stati v vrsti. No, en razlog več da kupim knjigo in jo doma v miru prelistam!

Na zgornji fotki je osvetljena kupola Sony centra. Ko sva pred tremi leti z D-jem ob poznih nočnih urah posedala v kavarnici v atriju, mi je bil Sony center veliko bolj simpatičen. Zaradi pozne nočne ure je bilo vse mirno in spokojno, ljudi pa malo. Tokrat je bil vrvež tolikšen, da naju je z Nino kaj hitro odneslo stran - proti Brandenburškim vratom in Rajhstagu.

Streljaj od Brandenburških vrat stoji spomenik žrtvam holokavsta, ki je ob postavitvi neletel na precej neodobravanja. Na 1900 m2 je postavljenih 2700 betonskih blokov, ki skupaj tvori precej strašljivo kompozicijo.

Za zaključek pa: Brandenburška vrata, kakopak!