Odklop

_

Za trenutek izstopam iz podivjanega kroga vsakdanjih banalnosti. Potrebujem spanja, potrebujem knjig, filmov, budilko na off in mir potebujem. Včeraj zjutraj me je rahlo popraskalo po grlu, pet minut sem sedela na kavču in premišljevala - naj grem ali ne- nato pa sporočila da me ne bo. In odspala dva dni v kosu. Po dolgem času se končno počutim spočito.
Potem takole premišljujem; res smo bedaki, ko se dan za dnem ženemo do malodane kronične izčrpanosti. Po štirih urah spanja in devetih urah dela še na telovadbo, potem spet bedeti do jutranjih ur, pa tako naprej.
Zima je za to da se počiva - da se leži, kaj dobrega poje in popije, da človek gleda skozi okno in lahko misli tudi na nič, da kaj konkretnega prebere, kaj zanimivega pogleda, ali pa samo v miru spije kavo s prijateljem. Dovolj je. Konje je treba ustaviti še preden pocrkajo!

Kava z mozzarello za zajtrk!

Zadnja stvar, ki mi je od včerajšnjega večera ostala v spominu je, da sem uspela kupiti Popovo Šapko in letališče Ljubljana, samo nekaj trenutkov zatem pa so me tri piva pahnila na kavč, kjer sem, zavita v volneni kokon, ostala do jutra. Nič kaj lepo se ni bilo prebuditi v sobi, ki diši po nikotinu, še manj lepo je bilo za dobro jutro v ogledalu ugledati zabuhel ksiht, z razmazanim make -upom in nečem sračjemu gnezdu podobnega na glavi. Medtem ko sem takole stala pred ogledalom in zrla v čudno kreaturo, sem premišljevala ali dejansko obstaja oseba, ki bi se me danes utegnila razveseliti in precej prišla do zaključka, da dotična oseba obstaja: frizer namreč! Pustila sem se postreči s kavo in mozzarello (kakšna kombinacija!), čez pa pojedla svoj tedenski odmerek nalgesina in se počasi premaknila tja proti zmajskemu mostu. Počasi zato, ker so me že po petih korakih ustavile ciklame pred cvetličarno. Obožujem jih. Všeč mi je navada italijanov, da imajo jeseni na svojih okenskih policah ciklame. Mi jih imamo zgolj kot sobne rože, oni pa bolj obratno. Nasploh imam pozimi zelo rada cvetoče lončnice, ker zelo poživijo tisto sivino.

Prav čudno je gledati vso to novoletno okrasje - imam občutek kot da smo še ravnokar posedali v Bi-Kofe-ju in srkali spritz con Campari, zdaj pa že delamo silvesterski jedilnik! Nimam občutka za čas, zadnje čase sploh ne. Le kako naj se človek radosti ob novoletnih dekoracijah, ko pa je še pred dvema tednoma po svetu hodil tanki v poletni jakni?! In le kako naj se radosti ob novoletnih dekoracijah, glede na to, da mu je v celem letu na koledar uspelo pogledati približno tolikokrat kolikor ima prstov na roki. Pogledaš na koledar: "Aha, sedmi november!", ko pogledaš naslednjič smo pa že 28!

Na tržnici me je skoraj kap, ko sem videla da branjevec za grm bele omele zahteva deset ojrov. Malo oderuško se mi zdi, da nekdo za nek parazit, ki bi ga bilo itak treba v vsakem primeru odžagati proč, pričakuje deset ojrov. Škrtulja, sama sem si kriva, ker me za silvestrovo ne bo nihče poljubil pod vejico bele omele!
Tudi stare mamce, ki prodajajo šopke iz doma ali v gozdu nabranih rož, so pri postavljanju cen postale nenavadno pogumne. Včasih pri kateri kaj kupim, saj se mi smilijo, ker cele dneve posedajo na tistem mrazu. Ampak 5 ojrov pa že ne dam - sploh pa ne za nek kičast bidermajer pušelc!

Sem se pa neizmerno zabavala pri frizerju. Šla sem v salon brez naročanja. Točno ob dvanajstih stopim v nabito poln salon, povem da bi dala postrižt špice in vprašam koliko časa bo treba čakati. "Eno urco!" "V redu." rečem, se usedem med sotrpine ter v roke vzamem prvo trač revijo, ki mi pride pod roke. Te tračarske revije so res vir neizmerne zabave in razsvetljenja! Koliko novih pomembnih reči sem izvedela! Med drugim recimo tudi to, da bosta Natalija in njen grdogledi mož svojemu psičku kmalu kupila družico, pa da je stilistka Slavka Pajk uživala v vsakem požirku (predvidevam da vina), štiriletna hčerka Marka Vozlja se je nadvse razveselila otroških senčil za veke in šminkic, ki jih je dobila za rojstni dan, Bojan Emeršič pa je po svojo partnerko in novorojenega otroka v porodnišnico prišel nek torek dopoldne - s svojim velikim terenskim vozilom in tako imenovano lupinico z otrokom lastnoročno odnesel iz porodnišnice! Si morete misliti! Priscilla Presley je prišla pod roke lepotnemu kirurgu amaterju - se pravi tako imenovanemu grdotnemu kirurgu - in posledično ne čuti obraznih mišic. Prav ji je!
Ko se končno neham zabavati z revijo, se kratkočasim z opazovanjem sotrpinov in tistih ne-sotrpinov, ki sedijo na stolih in se prepuščajo frizerjevim rokam. Na stolu sedi punca z lasmi v odtenkih vseh barv sveta - dejansko izgleda, kot da bi nek umetnik na njeni glavi očedil svojo slikarsko paleto. Najbolj v oči bodeča je velika zelena zaplata levo spredaj. Ne morem si kaj, da si na tihem ne bi predstavljala, da je punca želeno frizuro opisala z besedami: "Rada bi bila podobna papagaju!". Moja domenva se je proti koncu strižbe izkazala za povsem možno, saj je frizer v roke vzel likalnik, zeleno liso najprej polikal, potem pa privzdignil v nekakšno papagajsko čopko, katero je potem polakiral s skoraj celo dozo laka za lase. Na stolu zraven papagajke je medtem sedela mrkogleda ženska, ki je poprej debelo uro tiho sedela na moževih kolenih. Ženska na sliki pokaže primer frizure kakršno bi rada imela. Ko ji frizer na koncu v ogledalu iz vseh možnih kotov kaže zgotovljeno frizuro, ženska z brezizraznim izrazom na obrazu nemo prikimava, izdahne komaj slišni "hvala" in izgine iz lokala, medtem pa se na stol ugnezdi njen plešast mož. Ta se le trenutek za tem ko njegova ribi podobna ženska izgine izza lokala, začne pritoževati, češ da ženska ne izgleda tako kot tista druga na sliki. "Če bi se vsaj malo nasmehnila, bi bila morda malček bliže podobi iz revije." si na tihem mislim. Ni je frizure na tem svetu, ki bi pristajala mrkim grdogledim ribam. Je ni, vam rečem! Nasproti mene sedi čakajoča oseba ki se mi zdi od nekod znana, pa se ne morem spomniti od kje, v spominu pa mi je ostala predvsem zaradi svoje prevzetnosti. Kasneje ugotovim, da se je spomnim iz fakultete. V trenutku ko se usede, iz torbice vzame komplet pilic in si celo uro (ne pretiravam) z naveličanimi, počasnimi gibi pili nohtke. No, prav zanimivo je takole čakati in opazovati, res.
Končno pridem na vrsto - pod roke točno tistemu frizerju, h kateremu sem si na tihoma želela (to je ta, ki je ustvaril papagajsko frizuro s čopko). Sama energija in veselje ga je. Po lokalu skače kot bi bil navit, še ko pometa zraven kar pleše. Ko se usedem potežka moje lase in kar samo se mu smeji da jih je dobil pod roke. Kar malo se mi smili ko mi mora revež samo špice ostriči. Mimogrede ga nafehtam še za zajeten kup elektronske glasbe - po dolgem času si bo moja glasbena "knjižnica" končno malo opomogla! "Kako želiš da te posušim?" vpraša. "Kako?! S fenom, brez krtače." "No, dandanes hočejo biti skoraj vse polikane. Tvoje bi bilo škoda likati, ko se na koncih zvijejo v take fine kodrčke!" reče. "Meni so všeč takšni kot so. Nikoli jih nisem imela želje likati." odvrnem. Na lase mi naserje še neke silikonske kapljice - za zaščito, naslednji trenutek pa že odfrčim na falaflel, kjer se vsa vesela radostim ob pogledu v ogledalo - kako prikladno da imajo pri Arabcu vse stene v ogledalih!
Mislim da sem našla novega frizerja! Pravi čarovnik je; zvečer so namreč vsi hvalili moje lase, kako zelo dolge da imam, so rekli!

Kaj si želim?

Da bi odprl hostel v Braziliji... Srečo... Želim se čimprej vrniti v Slovenijo in družiti s svojimi prijatelji... Hočem biti uspešna... Rada bi pirs v jezik... Želim biti samo svoja in tvoja... Imela bi fanta, ki bi me imel rad...

To je samo nekaj izmed želja, ki so zapisane v Čakalnici vseh želja na Prešernovem trgu. Medtem ko sem stala v Čakalnici želja, sem premišljevala o tem kaj si pravzaprav želim?!
Predvsem si želim, da bi bila zdrava - da se mi ne bi bilo treba vlačit po raznih bolnicah, pa da bi bili vsi moji zdravi.
Želim si, da bi me v poklicnem življenju odneslo neznanokam in da bi pri tem uživala. Rada delam to kar delam, vendar bi rada počela tudi milijon drugih reči.
Želim si, da bi imela dovolj prostega časa, da bi lahko počela vse kar me veseli. To se mi zdi zelo pomembno.
Želim si, da bi imela v življenju čim manj opravka z neiskrenimi ljudmi.

Pa vi?

XS

_

Prvič v življenju sem kupila nekaj v velikosti XS: zapestnico!

Granatno jabolko

Eden mojih najljubših zimskih sadežev (poleg mandarin). Oblečena v kakšne slabe cote (ker vsebina šprica) ga z veseljem trančiram kakšen večer pred televizijo. Narahlo zarežem v lupino, sadež nato razlomim - zato da se "peške" čim manj poškodujejo - nato pa počasi dolbem vsebino in se vedno znova čudim temu kakšno zanimivo strukturo ima ta sadež.
Pred časom me je prodajalec sadja podučil, da moram vedno izbrati na pogled najgrši sadež - tak že malo uvel s trdo lupino in nikakor ne čvrstega svetlečega, ti še niso dobri. Tiste lepe svetleče je imel v trgovini za okras, meni pa je iz skladišča prinesel tri precej "uvele", enega prerezal v dokaz da ima prav in mi potem tega prerezanega, iz katerega se je cedil temnordeč sok, dal za povrh.
Jutri zjutraj se v mimohodu v službo ustavim na tržnici in si enega kupim!

Vrtiljak...

La Giostra - Vrtiljak je luštna gostilnica, ki se nahaja v vasici Slivno, le streljaj od slovenske meje. Lastnik Davo Rebula nas je podučil o zgodovini nastanka piva, o pravilnem točenju le-tega, na sporedu pa je bilo, kakopak, tudi degustiranje piva.

Davo je človek, ki živi za svoj lokal in prav zato se ljudje vedno znova radi vračajo tja.

Iz kuhinje nas je prišla pozdravit Davova mama, nam povedala, da pravzaprav ni kuharica, vendar nam bo skuhala večerjo. No, predjed (bruskete) je bila odlična, večerja (golaževa juha in telečji steak z gobicami in ricotto) tudi. Mama, četudi ni izučena kuharica, dobro obvlada svoj posel!

Pivo mora biti natočeno takole. Brez mehurčkov!

V La Giostri imajo tudi pestro izbiro družabnih iger, tako da si boste, če se vam ne bo preveč vrtelo v glavi, čas lahko krajšali z le-temi.
Na tem mestu predsedniku društva izrekam pohvalo za odlično organizacijo družabnega dogodka!

Tam kjer je bil nekoč zid...

_

Tak, kjer je bil nekoč zid, se nahaja mesto, ki se ne trudi biti za vsako ceno všečno in prav v tem je njegov čar. Zadnjič sem se zalotila ob vprašanju, ali bi bil Berlin tak kot je, če ga ne bi doletela žalostna zgodba z zidom. Po mojem da ne. S sabo nosi toliko zgodb (mesto je bilo med drugo svetovno vojno porušeno do tal, potem z zidom razdeljeno na dva dela, po padcu zidu pa doživelo popolno preobrazbo) in ravno zato je tako zelo fascinantno. Ko je padel zid, se je začela pisati zgodba multikulturnega mesta - celo desetletje se je na veliko gradilo, v tem času je bil Berlin poznan pod imenom "Mesto žerjavov". Še danes obstaja veliko nepozidanega prostora, še vedno je ogromno slepih fasad, ki čakajo, da se nanje naslonijo nove stavbe, marsikje še vedno vidite žerjave, ki okrašeni z lučmi bodejo v nebo.
Tako kot je v Ameriki New York zgodba zase, tako je z Berlinom v Nemčiji, Berlin namreč ni prav nič nemški. V času ko se je v mestu na veliko gradilo, so se v mesto naselili ljudje s celega sveta, mesto je med drugim postalo pravi raj za umetnike.

Takoj prvi večer sva s prijateljico zavili v skvot Tacheles na Oranienburger strasse, ki se nahaja eno ulico stran od prijetnega hostla, kjer sva imeli svojo bazo. V pritličju Tachelesa se nahaja lokal Zapata, kjer se vsak večer nekaj dogaja. Ne vem kako je to s kajenjem urejeno drugje po državi, a v Berlinu se baje vsak lastnik lokala sam odloča ali se bo v lokalu kadilo ali pač ne. Kadilskih lokalov ni veliko, v Zapati se lahko kadi. Žal mi je, ker prvi večer s seboj nisem imela fotoaparata, tako sem zamudila nekaj krasnih momentov na dvorišču Taschelesa, ko sva z Nino v megli skakali po blatu med lužami in med rošenjem dežja opazovali čudaške skulpture. Naslednji večer sem sicer imela s sabo fotoaparat, a ni bilo več istega vzdušja, tako da nisem kaj dosti fotkala. Po kofetu v Zapati sva se premaknili na drugo stran Oranienburger strasse, kjer se nahaja nebroj tujih restavracij - od kitajskih, tajskih, japonskih, mešano azijskih, do indijskih ter italijanskih in v eni izmed njih pojedli dve odlični juhi. Cene v Berlinu so za moje pojme precej nižje kot ljubljanske. Za šest koktejlov in dve juhi boste namreč odšteli 35 ojrov. (Jedli sva pretežno vzhodnjaško hrano, restavracije izbirali naključno in nikoli naleteli na slabo hrano. No, če izvzamem, da so nama nekje poturili jasminov čaj, ki ni bil jasminov (je namreč nemarno pogrenil). Ampak to še prenesem, nič takega.)
Potem pa z U-bahnom v Kreuzberg na srečanje s prijatelji. Kreuzberg je najbolj alternativni del mesta. No, tam sem si imela priložnost ogledati najbolj čudaški lokal ever: stene in strop oblečene v roza umeten kožuh, iz stropa so viseli nakičeni lestenci, nasploh se je cel lokal svetlikal v nebroju kičkov. Spet mi je bilo žal, da sem fotkič pustila v hostlu. Kdor torej hoče videti ta krasni "mufek bar", mora vzeti pot pod noge in se podati v Kreuzberg! :) Ampak mi nismo sedeli v "mufku" temveč v nekem baru, kjer sva se z N., kot edini ženski v baru, med geji prav fino počutili!

Simbol na semaforju je iz vzhodnega Berlina. Po padcu zidu so hoteli semaforje poenotiti, pa so se ljudje uprli, zato so jih pustili pri miru. Tako lahko po semaforjih vidite v kateri del je, v času ko je stal zid, spadal določen predel mesta. Iz tegale zelenega možiclja in njegovega rdečega brata so Berlinčani naredili nešteto bolj ali manj posrečenih suvenirjev.

V mestu se nahaja ogromno zazelenjenih atrijev.

Tlak v tleh nakazuje mesto kjer je potekal zid.

Še eden izmed atrijev na Hackescher marktu. Ta del mesta je prava meka za nakupovanje in posedanje v prijetnih atrijih ali pa na trgu med drevesi. Vreme je bilo kot naročeno - toplo in sončno, česar sicer na fotografijah ni videti. Tokrat nisem imela svojih fotografskih momentov. Pa kdaj drugič!

En par čeveljcev je odšel z mano!

Malo bolj turistična fotografija z mostu na Friedrichstrasse.

Še en atrij na Hackescher marktu.

Trgovinica za lasuljami na Oranienburgerstrasse. Na večer najinega prihoda je bila trgovina nabasana, bližal se je namreč haloween, ljudje so se na veliko opremljali z maskami in kostumi.

Sobota je bila rezervirana za nekaj ključnih "must see" lokacij, prva postaja je bila East side gallery. Štiri postaje stran od Alexanderplatza se odpira čisto drug svet - precej zanemarjen predel. Ob "vhodu" ob East side gallery stoji lokal, kjer strežejo vodeno kavo - okus le-te kar paše k morbidnemu okolju. Ob zidu se sprehajajo turisti, ki se poslanjajo po legendarnih trabijih ali pa se z njimi celo zapeljejo po mestu.

Popoldne mine v potepanju po Potsdamer platzu, kjer med iskanjem Martin Gropius baua v mimohodu pofotkam še tegale srebrnega medveda.

V Martin Gropius Bau trenutno poteka retrospektivna razstava Richarda Avedona, na kateri so razstavljene tako fotografije znanih osebnosti (Janis Jolin, Marilyn Monroe, Susan Sontag, pa fotografija Charlieja Chaplina tik preden je pobegnil iz Amerike ter mnogih drugih), kot tudi njegovih znamenitih rudarjev, zadnja soba pa je nemenjena fotografijam, ki so bile posnete na praznovanju prvega novega leta po padcu zidu. Žal je bila gneča tako velika (bila je sobota), da v razstavi nisem uživala, tako kot bi lahko uživala v normalnih okoliščinah, saj si moral za ogled vsake posamezne fotografije kar nekaj časa stati v vrsti. No, en razlog več da kupim knjigo in jo doma v miru prelistam!

Na zgornji fotki je osvetljena kupola Sony centra. Ko sva pred tremi leti z D-jem ob poznih nočnih urah posedala v kavarnici v atriju, mi je bil Sony center veliko bolj simpatičen. Zaradi pozne nočne ure je bilo vse mirno in spokojno, ljudi pa malo. Tokrat je bil vrvež tolikšen, da naju je z Nino kaj hitro odneslo stran - proti Brandenburškim vratom in Rajhstagu.

Streljaj od Brandenburških vrat stoji spomenik žrtvam holokavsta, ki je ob postavitvi neletel na precej neodobravanja. Na 1900 m2 je postavljenih 2700 betonskih blokov, ki skupaj tvori precej strašljivo kompozicijo.

Za zaključek pa: Brandenburška vrata, kakopak!

Z lepimi pozdravi...

_

Preden napišem kakšen spodoben post in ga opremim s fotkami, zgolj nekaj dejstev:
Berlin je koncentrat najboljših lastnosti, kar jih neko mesto lahko ima.
Ne vem kako Babalu izgleda od znotraj in si tudi ne želim vedeti.
Postala oboževalka japonskih juh.
Popila enormno število koktejlov v čudnem lokalu kjer Buda sedi pod oljčnim drevesom. Ko popiješ dovolj, te to ne moti. Ne moti te niti to, da indijski natakar ob tvojem odgovoru na vprašanje: "Where do you come from?" odgovori: "Slovenia is a beautiful country!"
Spet mi ni uspelo iti na TV tower.
Naredila veliko število neuspelih in majhno število uspelih fotografij.
Se ponoči s taksijem peljala skozi Berlin in se med vožnjo pripela, ker je taksist divjal.
Spet jedla najboljši wok sendvič na svetu.
Prišla do spoznanja, da Alexander platz v meni vedno znova vzbuja občutke nelagodja.
Zopet ugotovila, da se moram držati načela: Nikoli v galerijo ob sobotah!
Bila malček razočarana, ker je bila v kupoli Sony centra tokrat samo bela svetloba.
Se radostila v Muji-ju.
Kupila veliko stvari, katerih ne potrebujem tako zelo nujno (se nanaša na prejšnji stavek).
Nisem kupila prehodnih čevljev za v dež, temveč prehodne čevlje za lepo vreme.
Opravila nakup leta: grelce za uhlje (se nanaša na Muji).
Si končno priznala, da sem odvisna od nakupovanja in da me to niti ne moti tako zelo.
Se poskusila ufurat v idejo, da bi nekaj časa živela tam in šla celo vprašat za službo.
Na dvorišču berlinske "metelkove" videla podgano.
Po dolgem času kadila v lokalu.

...