Čisto navaden delovni dan?

Ko te ob devetih zjutraj zbudi sms, ki vabi na kavo/malico, ti pa v istem trenutku ugotoviš da si zaspal, posledično si je kaj težko predstavljati, da bo čez dobri dve uri že malica. Po hitrem postopku brez mejkapa odkrevsaš do službe.

Naslednji dve uri zmačkan ždiš za računalnikom, v družbi Miss Kittin in sodelavca, ki je za silo duhovit in pestuješ tistega zoprnega mačka, ki noče stran - obiski, ki se zavlečejo tja do polnoči znajo biti naporni.

In kot da to še ni dovolj, se nadte spravijo še komarji! Male potuhnjene zverine, ki se zadržujejo pod visokim stropom, kamor ročice ne sežejo. Prav nič jih ne moti, da ima človek v krvi alkohol. Najverjetneje jim to še paše. Popikana do kolen!

Odvlečeš se do dveh najbljižjih štarcun, kjer (jasno) nimajo Biokilla. Biokill ali nič, ne želim namreč cel dan sedeti v smrdljivem oblaku Raida, Pipsa ali česa podobnega, zato ne kupim ničesar.

Zoprna zmačkana oseba noge vtakne v papirnato vrečo, okoli stegen pa si ovije termoflis. Baje da je hecna v tej svoji opravi. "Kot brezdomka izgledaš!" pravi tisti, ki je za silo duhovit in se smeje.

Za nameček je pravkar ugotovila, da je izgubila nosni uhan. Ne spomni se kje in kdaj...

Na severni obali

Uživaška sobota

Malokdaj se zgodi, da si privoščim cel dan poležavanja. Ampak danes sem si ga in to brez slabe vesti.
Naporen teden je bil, pozno sem hodila spat, za nameček sem se včeraj pustila zvabiti v kremplje kombinaciji Camparija, belega vina in Radenske - prijateljica se je vrnila z dopusta, pa se je bilo potrebno veliko pomeniti in vse skupaj je imelo trajati do četrte zjutraj. Kaj naj potem človek drugega stori, kot pa celo soboto preždi v/na postelji?! Samo toliko sem se odkotalila v mesto, da sem na tržnici nakupila jabolka, nektarine in paradižnik, obenem pa sem naredila precej večji krog, kot bi mi bilo treba in šla pofirbcat še na Art market (se namenoma limitirala z denarjem in bančno kartico pustila doma), pa mi je kljub temu uspelo kupiti nov par uhančkov - tehle sadnih, v obliki karambol. Po prihodu v stanovanje sem se spet počila v posteljo in tam ostala do večera.
Neverjetno, koliko reči človek lahko počne na postelji; bere knjigo, gloda jabolka in nektarine, pije čaj in zraven prigrizuje kandirano cedro, leži na trebuhu in tipka google-talk, malo pospi, potem leži na hrbtu, gleda v strop in telefonira, pa leži na hrbtu in gleda v strop ter razmišlja, pa spet malo bere, potem malo zaspi in tako naprej... medtem pa zunaj pada dež.

Tako prijetno spočita sem!

Bizarno, malo manj bizarno, nostalgično, predvsem pa pikasto...

Če hočete slediti najnovejšim trendom, potem si morate nujno omisliti pike! Pa ne samo na oblačilih, temveč tudi pri dekorju vaše dupline. Prav fino se je bilo iti window shopping - vsaka izmed tehle trgovinic te namreč naredi malček bebavega, kar naenkrat se spet počutiš kot otrok, ki pri babici in dedku pije jutranji kakav iz tardeče tapikaste šalce. To so take sorte štarcun, po katerih človek rad malo poštefna, spusti par vzdihcev in vzklikcev, potem pa (v prijetni ženski družbi kakopak) odstopiclja naprej!

Kitch kitchen je pač Kitch kitchen. Veliko vsega, a nič takega kar bi človek nujno potreboval in brez česar nebi šlo.

Tale trgovina pri "nevemkakšnem" kmetu, v Haarlemu, kjer prodajajo ročno izdelane torbice, je pa višek slabega okusa. Lahko si kupite torbico s sličico Elvisa, kraljične, muckov in z raznimi podobnimi motivi. Unikatne so. Tudi tile križki na zgornji sliki bi se na tekmovanju za najbizarnejši predmet najverjetneje uvrstili precej visoko. Bljak!

Moškemu delu občinstva se za posiljevanje s temile kički globoko opravičujem. Upam, da ob branju niste dobili ošpic! Ko smo že ravno pri pikah...

Ja, res sem nataknjena!

Zjutraj so me obtožili da sem nataknjena. In to samo zato, ker sem prijazno vprašala, če bo poleg mene še kdo kaj pil - da bi v grelnik vode pač dolila malo več vode.

jaz: "A bo še kdo kaj pil?" (To vprašanje drugače pri nas v pisarni tekom dneva slišiš večkrat, pa ne samo iz mojih ust - imamo namreč navado, da tisti, ki pristavi za kavo/čaj vedno vpraša še druge)

A: "Kako smo vljudni!"
jaz: "Saj lahko tudi nisem, če ti je tako bolj všeč."
A: "Aaaa, tipičen ženski odgovor!"
Vmeša se P: "Kaj si pa tako nataknjena?!"
jaz: "Aaaa?! Nataknjena?! Prav nič nisem nataknjena, oziroma nisem bila, dokler nisem vprašala, če bo še kdo kaj pil. Prav, ne bom vprašala nikoli več."
P: "Predlagam, da v nadaljnje to vprašanje črtamo iz dnevnega reda. Tako ne bo nihče od nas imel obligacije, da pristavi več vode oziroma sprašuje, če bo kdo kaj pil."

WTF?! Ravno včeraj je taista oseba, ne samo da je pristavila vodo, temveč mi je celo naredila čaj! Mater, res sem čudna, ker svoje sodelavce dan na dan posiljujem z vrelo vodo!

Čez nekaj časa:

P: O, kakšna lepa šalca, čigava pa je?!
jaz: Moja. Grda je ko pes, ne moreš pomagat, bila je darilo."
P: "Aaa?! Nič več ne bom rekel, nič več, res si nataknjena!

No, takole človeku hočejo podvaliti da je nataknjen. In navsezadnje potem res postaneš nataknjen. Kdo pa nebi bil?! Jutri zjutraj bom stopila v čajno kuhinjo, v "vrelnik" bom pristavila za eno šalco vode. Čisto tiho bom. Dokler ne bo kdo vprašal, če bo kdo kaj pil...

I amsterdam

Ne ne, ni še konec! Še en set - tokrat iz Amsterdama! Na zgornji fotki Rijksmuseum, v katerem sem se "nasrala" tako kot en dan pred tem v Stedelijk muzeju. V Stedelijku so me sicer prijazno posvarili, da stalne razstave ni na ogled, saj muzej prenavljajo in trenutno gostujejo v drugi stavbi, pa sem si rekla, da grem vseeno pogledat, če sem že ravno tam. A sem znova dobila potrditev, da si s sodobno umetnostjo nisva preveč blizu. Po polurnem bolščanju v neke monitorje, iz katerih so vame zijali obrazi ljudi, ki so imeli na obraz pritrjene elektrode, po katerih so jim v levo in desno polovico obraza izmenično pošiljali elektrošoke, posledično sta jim levi in desni uč izmenično trzala, sem se po hitrem postopku odločila, da se tega pač ne bom trudila razumeti, zato sem se raje podala na obhod v Glasbeni konservatorij in Mestno knjižnico (o tem več naslednjič) in odločitev se je izkazala za pravilno. Z Mondrianom, Picassom, Pollockom, Baconom in ostalimi se vidimo čez nekaj let!
Naslednji dan sem si rekla, da se bom za tokrat pač zadovoljila z Rembrandtom, Bruhlom in Vermeerjem. Pa ni bilo čisto tako. Tokrat brez posvaritve: po pol ure, ravno ko sem prilezla do famozne Nočne straže, se je smer ogleda kar naenkrat izgubila v neznano. "Čez pet let" je strogo povedala varnostnica. "Prenavljamo." Pa sem bila spet po pol ure zunaj. Že drugič. Gospodje, se vidimo čez pet let! Mi ni preostalo drugega, kot da grem na obhod. Prejšnji dan sta mi vodiča mesto dodobra približala, tako da sem smeri prejšnjega dne samo še pokombinirala z novimi... Potikala sem se vzdolž Prinčevega kanala, vse do Western curch (Westerkerk).

Sedeminosemdeset metrov visoka cerkev je zgrajena na najbolj nemogočem terenu - temelji na lesenih pilotih, zabitih v mulj. Do sedeminšestdesetega nadstropja se povzpnete po najbolj nemogočih strmih stopnicah, vendar ste za trud poplačani z božanskim razgledom, ki ga spremlja zanimiva, v slabih dvajset munut strnjena razlaga fanstičnega zgodovinarja, katerega poslušate z odprtimi usti - vsaj jaz sem ga. Predvsem zanimiva mi je bila njegova razlaga o kvaliteti zvonov, kateri so baje med najlepše zvenečimi na svetu. Zakaj? Zato, ker je kvaliteten zvon nekaj, kar ni samo po sebi umevno. Zvonove sta naredila dva francoza - brata, ki sta svoj posel mojstrsko pravila. Velikost zvonov ne pogojuje njihove kvalitete. Le-ta se določa po tem, da se morata ob udarcu na zvon visoki in nizki ton združiti in tako preiti v resonanco, ki valovi v neskončnost. Če se ta dva tona ne ujameta, slišimo le odsekane, nepovezane udarce. Če pa se ujameta, potem vsak naslednji udarec okrepi prejšnjega in doda novega, zato je jakost zvoka vedno močnejša. Če resonance ni, je kolikor toliko dober zven potrebno loviti z velikostjo zvonov, česar pa v tem primeru ni potrebno, saj so baje zvonovi glede na močan zvok, ki ga oddajajo, dokaj majhne velikosti. Menda so delali raziskave, izdelovali približke zvonov, vendar jim ni uspelo ugotoviti v čem je cel štos izdelave dobrih zvonov. To je pač skrivnost, ki so jo nekdanji mojstri odnesli s seboj v grob. Tako mi je bilo razloženo... Zraven cerkve se nahaja hiša, kjer se je skrivala družina Ane Frank - če se spomnite se je Ana v knjigi večkrat pritoževala, da ne more spati, češ "da zvonovi tako močno donijo".

Razgled z zvonika je fantastičen!

Sledi potepanje po labirintu kanalov...

Pa še malo biciklističnega kiča - tudi umetno cvetje zna biti fotogenično:

Popoldanska svetloba se je krasno ujela v cinober barvo polken - fotka je nastala dan poprej - z Barbaro sva fotkali kot nori, ker se, kot sem že napisala v enem od prejšnjih postov, vreme spreminja zelo hitro, posledično tudi kvalitetna svetloba pride in gre v trenutku. Tudi tokrat je bilo tako, a mi jo je uspelo ujeti v cel niz fotk ene in iste hiše z rdečimi polknicami. Tule na vpogled ena izmed mnogih:

Pa še ena:

"Zaljubljeni kolesi" - eden izmed meni najljubših tokratnih fotografskih izplenov:

V ozadju kanala hiša, ki izgleda kot da bi imela eno samo steno:

Na palubi dva stola čakata na popoldanske obiskovalce...

Električne žice...

za konec pa še ena hecna perspektiva...

Turško na Nizozemskem...

Sila fotogenični turški trgovinici. Malo paše za oči...

Sobotna cvetlična tržnica v Utrechtu