Utrecht, prijazno majhno mestece (med nizozemskimi mesti po velikosti na četrtem mestu) je bil moj domicil, kraj kamor sem se vsak večer vračala s svojih "plenilskih" pohodov. Utrecht je specifično, sebi lastno mesto, na prvi pogled bi morda lahko celo rekli, da s svojimi kanali, po katerih vozijo ladjice, spominja na pomanjšan Amsterdam, vendar pa je Utrecht veliko več kot le to - ima namreč nek specifičen "vibe", katerega raziskovalec kaj hitro začuti in meni osebno je bil celo ljubši od Amsterdama.
Po centru mesta je ob kanalih posejanih nešteto malih pisanih trgovinic, nešteto lokalčkov s tujo "take away" hrano (mmm, še vedno ne morem pozabiti krasnega okusa turkish pizze!) in vse polno simpatičnih lokalčkov, v katerih ljudje trumoma posedajo. Značilnost mesta so terasice na nabrežju, na katerih se kot kača vije nešteto lokalčkov (tega recimo v Amsterdamu ni), kamor se Utrechčani nagnetejo tam nekje po šesti popoldan - takrat mesto tudi najbolj zaživi.
Sama mesta raziskujem tako, da jih prevoham podolgem in počez. Ne zanimajo me zatohli muzeji in dolgi opisi zgodovine tega in tega mesta. V mesto se hočem potopiti, ga začutiti, mu pustiti, da me posrka vase. In Utrecht me je posrkal. Ni boljšega, kot sedeti v kafiču, opazovati ljudi, ki hodijo tam mimo, pa tiste ki posedajo - čutiti utrip. To so slike, ki ostanejo za vedno: trg kjer si sedel, vonj v zraku, aroma kave, okus piva in tisti krasni občutek lahkotnosti in neobremenjenosti...
Po centru mesta je ob kanalih posejanih nešteto malih pisanih trgovinic, nešteto lokalčkov s tujo "take away" hrano (mmm, še vedno ne morem pozabiti krasnega okusa turkish pizze!) in vse polno simpatičnih lokalčkov, v katerih ljudje trumoma posedajo. Značilnost mesta so terasice na nabrežju, na katerih se kot kača vije nešteto lokalčkov (tega recimo v Amsterdamu ni), kamor se Utrechčani nagnetejo tam nekje po šesti popoldan - takrat mesto tudi najbolj zaživi.
Sama mesta raziskujem tako, da jih prevoham podolgem in počez. Ne zanimajo me zatohli muzeji in dolgi opisi zgodovine tega in tega mesta. V mesto se hočem potopiti, ga začutiti, mu pustiti, da me posrka vase. In Utrecht me je posrkal. Ni boljšega, kot sedeti v kafiču, opazovati ljudi, ki hodijo tam mimo, pa tiste ki posedajo - čutiti utrip. To so slike, ki ostanejo za vedno: trg kjer si sedel, vonj v zraku, aroma kave, okus piva in tisti krasni občutek lahkotnosti in neobremenjenosti...
Kolesa, kakopak...
Lahkotnost, neobremenjenost...
Italijani - mojstri sladoleda, tudi v Utrechtu. S hecnim majhnim kombijem!
Kanali, kanalčki...
...in ladjice, ki vozijo po njih. Celo kakšna italijanska gondola zaide na Nizozemsko!
Na obrežju se nahaja vse polno "svaštarnic"...
Nabrežje po šesti popoldan...
Na zadravje! Tokrat z višnjevim...
7 komentarjev:
Tele fotke so nemarno dobre.
Hvala! Če smo čisto iskreni so nekatere malček prežgane... Ampak motivi so pa super, se strinjam!
v utrechtu sem bila en mesec leta '98 v poletni soli. najboljse poletje ever!
mmm kriek ;)
jaz sem bila davnega 96. bo treba it še kdaj..
Ti, a veš kaj? Sam da si odnesla pete se je tuki razpasla zima. Sedim s štumfi in pokrit z deko na rjavem fotelju pod Mucho in sem tečen. Mela si super cajt za potovat...
cmoka
fotke so krasne! mljac!
Ambala, veš kako pravi Boris A. Novak: "Vsi so ovce, jaz sem sonce!" Ko pridem, prinesem sonce. Ko grem, ga odnesem s sabo! :)
Te pa kar vidim kako sediš na kavču, pokrit z dekco in navskriž gledaš... Pojej malo čokolade, pomaga!
Joj, sam čokolade ne. Spet je bil usoden obisk Ikee in njihovih božanskih Daim čokoladno-karamelnih bonbonov. Es ist mir schecht, hehe.
Objavite komentar